Starodavne hiše so bile vsepovsod okrašene in bajno osvetljene z vseh mogočih strani. S krasnih palač so vihrale belo-zelene zastave, raz mogočnih balkonov in oken pa so visele rdeče preproge. Po znamenitem Canalu grande, ob katerem je mrgolelo kričavih gledalcev, je na morje zaveslalo več tisoč gondol, opremljenih z baldahini. Gondoljerji so se ponosno zibali v svojih starodavnih beneških kostumih in se umikali dohajajočim čolnom, v katerih je sedela mestna gospoda. Ko se je vrvež pomiril, se je hipoma obsvetila morska površina in izza priljubljenega mostu Rialto se je občinstvu, ki je ždelo v čolnih, začela približevati nenavadna gmota. Bili so radovedni, kaj naj bi to bilo, a kmalu se je iz teme izluščil mogočen splav. Ljudje so začeli vpiti: "Guarda, guarda (Glejte, glejte)!" in se čudili mogočni kroni več tisočih belih in rdečih lučic, ki se je dvigala nad plovilom. Na njegovem krovu pa se je udobno namestil popoln orkester beneške opere, ob katerem so se postavili njeni znameniti pevci in pevke ter celoten pevski zbor. Nastala je grobna tišina in utihnili so tudi gobezdavi gondoljerji, kajti imela se je začeti predstava vseh predstav …
Ves ta spektakel je bil namenjen človeku, ki je bil ljubljenec beneškega občinstva. Nekoč za krajši čas tudi njihov someščan, namreč pokojni skladatelj, maestro Guiseppe Verdi, je tistega večera znova stopil med svoje stare znance. Ne sicer osebno, ampak po svojem najbolj znanem opernem delu. Na sporedu je bila namreč njegova najbolj priljubljena opera Il trovatore, po slovensko Trubadur, katere ponovno uprizoritev so Benečani posvetili stoti obletnici njegovega rojstva ...
Nepopisni vtisi
"Kamorkoli greš križem svet, povsod srečaš Kranjca," je nekoč zapisal znani pisatelj Janez Trdina in zato bi bilo kar nekako krivoversko misliti, da je tudi to slikovito beneško počastitev mojstra Verdija zamudilo slovensko oko, ali bolje rečeno – uho. Eden od rojakov, ki je imel srečo prisostvovati tej slavnosti, nam je ohranil spomin: "Mogočno so odmevali zbori po širokem morskem kanalu, mehki glasovi laških pevcev so napolnili z vsem čarom srca poslušalcev in strastna igra orkestra je užigala navdušenje. Polagoma se je začulo iz čolnov in obrežja zamolklo brenčanje, ki je utihnilo, ko je tenor ali bariton prednašal svojo arijo, a kmalu je naraslo to brenčanje v lepo ubrano petje, čimdalje močnejše in glasnejše se je čula pesem iz vseh gondol, okenj in obrežja in ves Kanal grande je bil mogočen zbor, ki je prepeval najpopularnejšo skladbo svojega mojstra, sledil zboru in orkestru, se popolnoma uživil v vloge in popeval vse melodije zaljubljenega grofa Luna, nesrečnega Manrika, Eleonore in ciganke. Preobširen bi bil opis tega slavja, ki se je končalo tam v bližini Markovega obrežja šele blizu polnoči. Počasi so se razgubile gondole in tudi moj čolnar je zaveslal proti hotelu. Plula sva skozi ozke ulice, mimo mogočnih palač, a povsod je zvenela Verdijeva pesem. Zdelo se mi je, da so vse ulice, plačete polne Trubadurjev, da so na vseh balkonih in oknih Eleonore … Čul in videl sem, kako živijo Verdijeva dela v tem narodu, kako živi njegova melodija po stoletju kakor narodna pesem v vseh revnih hišah ribičev in gondoljerjev in v bogatih palačah kavalirjev in kontijev …"
V Ljubljani
Tako je torej bilo v Benetkah poletnega avgusta leta 1913. Italijansko občinstvo, ki si je dalo duška ob poslušanju Verdijeve opere Trubadur, je njegovo glasbo tedaj že tako dobro poznalo, da je lahko s svojim "brundanjem" spremljalo arije posameznih pevcev ali zbora. Pri nas na Slovenskem pa ljubitelji glasbe Verdija tako podrobno še niso poznali, kljub temu pa so bila njegova operna dela močno priljubljena med ljubitelji te glasbene zvrsti.
V Ljubljani so se z Verdijem menda prvič srečali natanko sedemdeset let pred opisanim slavjem v Benetkah. Vojaški kapelnik Paul Micheli je namreč 17. marca 1843 v dvorani Stanovskega gledališča priredil koncert svojega orkestra 17. pešpolka, imenovanega Hohenlohe – Langenburg. Že v uvodu so kot prvo od šestih točk zaigrali uverturo iz Verdijeve opere Nabucodonosor, pozneje imenovano samo kot Nabucco.Verdi je bil takrat v Ljubljani še dokaj nepoznan skladatelj, odlomek iz njegovega dela pa le ena od točk, ki so jih Ljubljančani sicer lahko redno spremljali v stanovskem gledališču, ko so tamkaj nastopali domači glasbeniki ali pa, povečini italijanski ali nemški, gostje.
Prvih trideset let
Leta 1843, ko so v Ljubljani prisluhnili delčku njegovega Nabucca, je bil Guiseppe Verdi star trideset let, za sabo pa je imel le nekaj poskusov na področju opernega ustvarjanja.
Verdi se je rodil 10. oktobra 1813 - v četrtek bo minilo 200 let - v vasi Roncole pri Bussetu v vojvodstvu Parma. Njegov oče je bil 38-letni gostilničar Carlo Verdi, mati pa dve leti mlajša Luigia, ki se je kot dekle pisala Uttini. Samo naključju se imamo zahvaliti, da je mali Beppo ostal živ. Ob njegovem rojstvu je bil namreč dejaven še znani Napoleon, nasploh pa je bil to bojeviti čas, ko so tolpe "kolicioniranih čet" neusmiljeno morile otroke, žene in starce. Pravi čudež se je zgodil, da se je mladi materi uspelo rešiti v vaški zvonik, kjer je počakala, da so vojaki odšli.
Še predno je bil sinček star štiri leta, ga je oče dal učiti glasbe in drugih reči domačemu duhovniku. Tudi vaški organist Baistrocchi mu je nudil nekaj znanja. Pri sedmih mu je oče kupil že tudi prvi inštrument – špinet. Deček se je pridno učil in je bil pri devetih letih starosti že organist v domači cerkvi sv. Mihaela. Pri desetih letih pa je vstopil v gimnazijo v Bussetu. Učil se je italijanščine, latinščine, humanistike in retorike.
Kot dvanajstletnik se je glasbeno izpopolnjeval pri Fernandu Provesiju, ki je bil organist v Bussetu. Po štirih letih se je zaman potegoval za mesto organista v kraju Soragna, zato je dalje živel v Bussetu kot glasbenik. Med svojim trinajstim in osemnajstim letom je tudi že zložil nekaj skladb. Potem pa se je leta 1831 naselil v hiši trgovca in ljubiteljskega glasbenika Antonia Barezze iz Busseta. Njegovo hčerko Margherito, ki je bila nekaj mesecev mlajša, je poučeval glasbo. Kmalu sta se zaljubila in sklenila skrivno zaroko. Ker je bil fant iz nepremožne družine, mu je stanodajalec Barezzi sklenil denarno pomagati in mu omogočiti nadaljnji glasbeni študij. Poslal ga je v Milano, kamor je Beppo odpotoval meseca maja 1832. Želel se je vpisati na tamkajšnji konservatorij, vendar so ga zavrnili. Vzrokov za tako dejanje naj bi bilo več. Bil naj bi štiri leta prestar, ni bil meščan iz krajev tistega okolja in imel naj bi nenavadno tehniko igranja klavirja. Po nekih pripovedkah pa naj bi mu tudi očitali, da "nima posluha". Misel na konservatorijski študij je torej moral opustiti, vendar mu je dobrotnik Barezzi podaljšal svojo podporo in lahko se je zasebno izobraževal pri glasbeniku Vincenzu Lavogni. Leta 1834 je imel tudi javne nastope.
Magherita Barrezi, podpornikova hči, ga je ves čas zvesto čakala in maja 1836 sta se poročila ter se ustalila v Bussetu. Verdi se je preživljal kot skladatelj, dirigent in učitelj glasbe. V letu svoje poroke je že napisal svojo prvo opero Rocerster in kantato v čast avstrijskemu cesarju Ferdinandu Prvemu, saj so ti kraji tedaj spadali pod žezlo Habsburžanov.
Zakoncema se je nato 26. marca 1837 rodila hči Virginia, Verdi pa se je potegoval za mesto vodje Teatra Ducile v Parmi, vendar mu ga ni uspelo dobiti. Potem se mu je 11. julija 1838 rodil še sin Incilio Romano. Mesec dni zatem, 12. avgusta 1838, je hčerkica Virginia umrla.
Februarja 1839 se je družina preselila v Milano. Tam je devet mesecev pozneje, 17. novembra 1839, že potekala premiera njegove prve opere Oberto. Veselje ob tem uspehu pa mu je 22. oktobra 1839 zagrenila smrt sinčka, ki tako ni dočakal več kot petnajst mesecev starosti.
Uspeh Verdijevega Oberta je navdušila Bartolomea Merellija, impresarija milanske opere La Scala, da se je z njim pogodil za pisanje treh oper, ki naj bi bile gotove v dveh letih. Verdi se je takoj vrgel na delo.
Vendar se ga je v naslednjem letu, 1840, spet držala smola. Najprej mu je junija za dvema otrokoma umrla še žena Margherita, 5. septembra pa je popolnoma pogorel pri premieri opere Un giorno di regno (En dan kraljevanja). Ves žalosten se je lotil nove opere, za katero pa je potreboval kar 18 mesecev. In tako je bila 9. marca 1842 slovesna premiera opere Nabucodonosor, ki mu je prinesla prvi večji uspeh. In ki se je navsenazadnje že v letu dni tako priljubila, da so odlomek iz tega dela zaigrali tudi vojaški godbeniki, marca 1843 v Ljubljani. Zbor sužnjev iz nje pa je sploh postal velika uspešnica tudi kot samostojno zborovsko delo.
Guiseppe Verdi je svojo življenjsko tragedijo – smrt žene in dveh otrok – skušal pozabiti ob ustvarjanju glasbe. Tako je v naslednjih enajstih letih – od marca 1842 do marca 1853 – izpod njegovega peresa izšlo kar šestnajst opernih del. Leto 1853 – spet ta trojka na koncu letnice!!! – pa je zaživel tudi njegov znameniti Trubadur, opera, ki so jo tako veličastno izvedli njegovi beneški rojaki avgusta 1913, nekaj mesecev pozneje pa so ji lahko prisluhnili tudi ljubitelji glasbe v Ljubljani.
Med Ljubljančani – korak naprej
Po prvih akordih Verdijeve glasbe, ki so jih leta 1843 slišali obiskovalci vojaškega koncerta v Ljubljani, se je ta mojster kmalu zatem spet pojavil na odru stanovskega gledališča. Medtem ko je osvajal dvorane drugih evropskih mest, so v prestolnici dežele Kranjske vladali drugi nemški in italijanski skladatelji. Pa vendar je novembra 1846 neki Italijan zapel molitev iz Verdijevega Ernanija, gledališki orkester pa je istega leta predstavil uverturo iz njegove opere o Ivani Orleanski. To skladbo so ponovili še leta 1847, ko je znani kapelnik Micheli s svojimi fanti iz 17. pešpolka predstavil kar tri njegove skladbe, odlomke iz oper. Leta 1848 je na koncertu Filharmonične družbe neki dunajski pevec predstavil odlomek iz njegove opere Ernani. Ta je bila v celoti izvedena aprila 1850, ko so Ljubljančani istega meseca slišali tudi opero I due foscari (dva Foscarija). Kritik Vinzenz Klun je navdušeno zapisal, da je Verdi najboljši italijanski skladatelj tedanje dobe. Za opero I due foscari piše: "Četudi ni mogoče skriti, da Verdijeve partiture niso brez reminiscenc, da so marsikatera mesta res preveč hrupna in nakopičeno inštrumentirana, pa imajo njegove skladbe toliko globoko občutenega , toliko pretresljivo lepega, da se prav nič ne pomišljamo postaviti Verdija med živečimi italijanskimi skladatelji brezpogojno na prvo mesto."
Zganejo se tudi Slovenci
Ti dve predstavi sta bili v domeni nemških glasbenih organizatorjev in predvsem tudi italijanskih izvajalcev, a že leta 1852 so Verdija posvojili tudi Slovenci. Na svoji "besedi" , ki je potekala 5. marca 1852 in jo je pripravilo ljubljansko Slovensko društvo so poslušalci prisluhnili odlomku iz Verdijevega Ernanija. Prireditev je bila v stanovskem gledališču, medtem, ko so v Križanski dvorani prisluhnili filharmoničnemu koncertu, kjer je neka pevka predstavila arijo iz Verdijeve opere I Lombardi alla prima Cocciata. Novembra 1852 so se zopet izkazali vojaški godbeniki, tokrat iz 32. pešpolka, ki so zaigrali odlomek iz opere I due foscari, 17. decembra pa je filharmonična družba Verdija zopet vključila v svoj spored, ko so poslušalci prisluhnili basovski ariji iz Nabucca. Ljubljansko občinstvo je torej do uglasbitve Verdijeve opere Trubadur že imelo priložnost spoznati njegovo umetnost. Slišalo je dve popolni operi in število odlomkov, ki so ga lahko prepričali, da gre res za velikega mojstra italijanske opere.
Novi operi
V času, ko se je njegova glasba širila po evropskih odrih in osvojila tudi slovenske poslušalce, pa je Guiseppe Verdi neutrudno skladal dalje. In tako je prišlo leto 1853, ko je svoje oboževalce presenetil kar z dvema operama. Najprej je bila 19. januarja 1853 v rimski dvorani Teatro Apollo premiera opere v štirih dejanjih Trubadur. In že slaba dva meseca pozneje, 6. marca 1853, ji je na odru beneške dvorane Teatro La Fenice sledila nepozabna Traviata. Po štetju sta bili to njegovi 18. in 19. opera.
Trubadur
Guiseppe Verdi je svojo opero Il Trovatore, po slovensko Trubadur, napisal po uspehu njene predhodnice Rigoletto, ki je bila premierno uprizorjena 11. marca 1851v beneškem Teatro La Fenice. Za snovanje novega dela je torej porabil več kot leto in pol. Rigoletto je bila že sedemnajsta njegova opera. In je doživela velik uspeh. Tudi sam je bil pri svojih skoro štiridesetih letih na vrhuncu svoje ustvarjalne moči. Žal pa ga tudi v tem obdobju nesreča ni pustila pri miru. Smrt matere, ki ga je zapustila tega leta, ga je spet potrla in mu povzročila zagrenjenost, ki se ga je držala skoraj dve leti. Leta 1852 pa se je povrnil k delu in partituro posvetil spominu svoje matere.
Il trovatore
Osnovna zgodba opere je povzeta po španski drami El trovator, ki jo je napisal Antonio Garcia Gutierrez. Besedilo je za operne namene že leta 1851 predelal libretist Salvatore Cammmano, vendar ne dokončno. Nadaljeval je Leone Emanuele Bardare. Verdi je delo dokončal v mesecu dni, novembra 1852. Tako je 30. novembra poslal partituro založniku Ricordiju. Glasbeniki so delo naštudirali v najkrajšem času in že 19. januarja je bila premiera v Rimu. Gledalci so stali pred dvorano Teatro Apollo ves dan, da so prišli do vstopnic, uspeh opere pa je bil ogromen. Zaradi navdušenja so morali ponoviti tretje in četrto dejanje. Opera ima namreč več spevnih arij. Gre za lepe, preproste in izrazite melodije, ki so hitro prišle v ušesa poslušalcev. To je operi pripomoglo, da je pozneje postala po mnenju nekaterih najbolj znana in največkrat igrana opera na svetu.
Zgodba o trubadurju
Verdijeva drama Trubadur ima štiri dejanja: Dvoboj, Ciganka, Cigankin sin in Sodba. Dejanja so porazdeljena v slike. Teh je osem. Zgodba se dogaja v Španiji nekje na začetku 15. stoletja.
Glavna oseba je grof Luna, ki se zaljubi v grofico Leonoro. Njegovega brata je v mladosti začarala neka ciganka, ki pa jo da njegov oče sežgati na grmadi. Preden pa je ta umrla, je naročila svoji hčerki Azuceni, naj maščuje njeno smrt. Ta je ponoči res ukradla grofovega otroka, a je v razburjenosti v ogenj vrgla lastnega sina. Svojo zmoto pa je prepozno spoznala. Kot nadomestek je zato vzela tega grofovega otroka in ga vzgojila v cigana. O pravem rodu otroka, ki mu je dala ime Manrico, pa ni povedala nikomur. Mnogo let pozneje se je brat tega domnevnega cigančka, grof Luna zaljubil v grofico Leonoro. Ta pa je na nekem viteškem turnirju spoznala pogumnega viteza, junaškega trubadurja, ki je bil najhrabrejši med vsemi tekmovalci. Trubadur pa je bil dejansko tisti fantič, grofov brat, ki so ga vzgojili cigani. Lepa Leonora se hitro zaljubi vanj, kar pa ni všeč grofu Luni. V nadaljevanju dogodkov pride do dvoboja med obema tekmecema, ki seveda ne vesta, da sta rodna brata. V dvoboju zmaga domnevni cigan Manrico, ki pa grofu Luni podari življenje.
V drugem dejanju Leonora odide v samostan, saj so ji poročali o trubadurjevi smrti. Toda ravno tedaj, ko bi morala dati redovniško zaobljubo, pa prihitita oba njena oboževalca, dejansko brata, in jo hočeta odvesti. Zopet pride med njima do spopada in zopet zmaga trubadur Manrico. V tretjem dejanju grof Luna namerava napasti grad svojega tekmeca. Pri obleganju zajamejo ciganko Azuceno, ki se predstavi kot mati trubadurja Manrica. Ta v obkoljenem gradu skupaj s svojo ljubljeno Leonoro čaka na napad. Končno pa se odloči , da bo sam rešil svojo mater iz Lunovih rok.
Konec zgodbe je dramatičen. Manricu pri izpadu iz gradu ne uspe rešiti svoje domnevne matere. Pri tem ga še ujamejo in zaprejo k njej, v ječo grofa Lune. Leonora ga skuša rešiti in zahteva od Lune, naj Manrica izpusti. Ta je pripravljen ugoditi njeni prošnji, le če mu obljubi, da bo za povračilo usluge postala njegova žena. Leonora privoli, a je njena obljuba le hlinjena. Na skrivnem izpije strup, ki bi povzročil njeno smrt. Potem stopi v ječo in sporoči Manricu, da je svoboden. V ječo pa pride tudi grof Luna, in ko vidi, da Leonora umira, ukaže usmrtiti cigana Manrica. Ko zunaj na morišču pade Manricova glava, ciganka Azucena razodene grofu Luni, da je dal umoriti lastnega brata.
Med slovenskimi čitalničarji
Verdijeva glasba je to kruto zgodbo naredila kar se da romantično. V njej je vrsta arij in spevov , ki so očarali občinstvo. Najbolj pa se je priljubil zbor ciganov. "Kaj je ciganu največja naslada?- Kaj? Kaj? Kaj?... Ciganka mlada" že dolgo odmeva tudi po slovenskih odrih. Vendar so to opero na Slovenskem prvič uprizorili italijanski potujoči glasbeniki v ljubljanskem stanovskem gledališču. Sedem let po premieri, 17. aprila 1860.
Ko so se potem leta 1861 začele na slovenskem ustanavljati narodne čitalnice, je na njihove programe kdaj pa kdaj prišel tudi Guiseppe Verdi. Posebno Ljubljančani so ga kar radi imeli, posebno še ko so v svojem društvu ustanovili tudi orkester. Če je ta kdaj zatajil, so pa za plese naprosili vojake 17. pešpolka. Hiter pogled v čitalniške letopise nam pove, da so, denimo, leta 1872 za prireditev v počastitev Valentina Vodnika pripravili arijo iz opere Ples v maskah (Un ballo de masciera) in da so to skladbo slišali tudi obiskovalci Vodnikove slavnosti leta 1879. Leto prej so 28. julija 1878, na zabavi v korist vpoklicanim rezervistom, ko je Avstro-Ogrska posegla v boje na bosanskem bojišču, zaigrali Verdijevo Cavatino iz opere Lucretia Borgia. Igrala je mestna godba. Za silvestra, 31. decembra 1891, je vojaška godba udarila Finale iz opere Ernani … in še bi lahko naštevali.
Na programu Glasbene Matice
Najpomembnejše slovensko glasbeno društvo Glasbena Matica je leta 1882 ustanovilo tudi lastno glasbeno šolo. Ta je ob koncu šolskega leta kmalu začela prirejati javne nastope svojih gojencev. Tako na letaku iz leta 1887 že zasledimo tudi izvedbo Verdijevega dela, ko je 25. marca neka učenka zapela arijo iz Verdijeve Traviate. Na koncertnem sporedu Glasbene Matice pa se prvič pojavi leta 1901, ko je hrvaška koloraturna pevka Maja markiza Strozzijeva na svojem samostojnem koncertu prav tako zapela arijo iz Traviate. Očitno je bil ta odlomek tako priljubljen, da ga zasledimo tudi leta 1906 na koncertu gojencev Matičine glasbene šole.
Kar dva dni zapored, v torek, 7. maja, in sredo, 8. maja 1907, so Ljubljančani lahko sledili koncertoma Glasbene Matice, ko se je obakrat izvajalo Verdijevo cerkveno delo, črna maša Requiem. Sodelovalo je 289 ljudi, od tega 210 pevcev in dve vojaški godbi ljubljanskega 27. in tržaškega 97. pešpolka. Na koncertu v veliki dvorani hotela Union so "matičarji" 9. marca 1910 izvedli tudi Verdijevo arijo iz opere Ples v maskah.
V slovenski operi
Verdijev Trubadur je po italijanski izvedbi leta 1860 več kot trideset let ležal v predalih. Marca 1892 so se ga spomnili v ljubljanski čitalnici in izvedli nekaj odlomkov, ki pa so se peli v hrvaškem jeziku. Slovensko gledališče je bilo tedaj še brez svoje hiše, ker je ta pogorela februarja 1887. Še tisto jesen pa se je odprla nova stavba v bližini tivolskega parka in gledališko delo je vključno z opero zopet zaživelo. Tako je režiser Josip Nolli za 18. januar 1895 pripravil tudi opero Trubadur. Besedilo je prevedel Anton Štritof. Po predstavi so zapisali: "Smelo trdimo, da je bila sinočna predstava te lepe in živahne opere med najboljšimi slovenskega gledališča. Mnogobrojno občinstvo je po vsakem dejanju in tudi po posameznih prizorih izražalo glasno in zasluženo pohvalo …"
Leta 1895 je bilo potem še sedem predstav tega dela. Leta 1896 je bil Trubadur na vrsti trikrat, prav tolikokrat pa še leta 1897. Leta 1898 dvakrat. Leta 1899 samo enkrat in leta 1900 spet trikrat.
Na začetku novega stoletja je vsa glasbena javnost onemela ob žalostni novici, da je 27. januarja 1901 zastalo srce velikega maestra Verdija. Svoje premoženje je zapustil domu ostarelih glasbenikov, ki ga je sam tudi ustanovil. Njegovega Trubadurja pa Ljubljančani tudi tega leta niso pozabili in je bil prisoten z eno predstavo.
Leta 1905 so ga uprizorili petkrat. Tedaj so zapisali: "Ta melodijozna opera v laški glasbi mora elektrizirati vsakogar, ki jo je le enkrat slišal." V letu 1906 je bil Trubadur na sporedu trikrat, 1910 pa štirikrat. Vmes pa so bile seveda na vrsti tudi druge Verdijeve opere. Denimo Rigoletto, Traviata, Ples v maskah, Aida, Otello, Ernani.

Leto 1913
Če pomeni trinajstica nesrečno številko, to nedvomno drži za leto 1913, ko sta v Ljubljani zamrli dve pomembni kulturni organizaciji – Deželno gledališče in Slovenska filharmonija. Obe sta se prištevali liberalnemu naziranju ljubljanskega občinstva. To pa ne bi bilo sporno, če oblasti v deželi Kranjski ne bi imela klerikalna Slovenska ljudska stranka. Ta za njuno dejavnost ni imela nobenega posluha, zato sta obe društvi ostali brez deželne podpore. Gledališki igralci so se v sezoni 1912/1913 še nekako prebili, za naslednje obdobje pa je kazalo zelo slabo. Zato so se nekateri znašli po svoje. Znana igralka Avgusta Danilova je celo odšla čez lužo v Ameriko, kjer se je sredi septembra 1913 s svojim sinom Rafaelom nastanila v New Yorku. Bukšek je odšel v Osijek, Molek v Maribor, Vera Danilova in R. Thalejeva na Nemško. Vodstvo in koncesijo za prirejanje slovenskih predstav je prevzel Anton Cerar – Danilo. Tako da so 4. oktobra sezono zastavili na novo. To igranje so označili kot igranje "na lastno pest". Nekdanji člani Slovenske filharmonije pa so sestavili zasilni orkester za priložnostna igranja.
Konec septembra (27. 9. 1913) se je na občnem zboru sestala Slovenska filharmonija, ki pa je dejansko obstajala samo še na papirju in si izvolila svoj novi odbor. Ta je na svoji prvi seji odločil, da se društvo razide, ker ni bilo več gledaliških in opernih predstav in torej sploh ni imelo smisla vzdrževati lastnega orkestra.
Prav tako hudo pa je bilo tudi v gledališču. Stisko je sklenila rešiti mestna občina, ki se je odločila da ugodi vsaj občinstvu, ki je bilo vsa prejšnja leta navajeno rednih slovenskih gledaliških in opernih predstav. Dogovorili so se z zagrebškim Zemaljskim kazalištem, da bo manko skušalo izpolniti s svojimi opernimi predstavami, V Ljubljano pa naj bi se vrnil Ignacij Borštnik, ki bi tu s preostalimi slovenskimi igralci skušal zapolniti tekočo sezono. Vendar Borštnika še v drugi polovici oktobra v Ljubljano ni bilo. Dnevnik Dan je zato 21. oktobra potožil: "V nemškem gledališču se že igra skoraj mesec dni, za slovensko gledališče pa ni niti repertoar še objavljen, kar je še najhuje, niti sestavljen še ni." Nadalje pa še ugotavlja: "Vprašamo vljudno merodajne faktorje, kaj je s slovenskimi dramskimi predstavami in kdaj se misli začeti z njimi. Kaj pomeni ta molk, ali se hoče slovenske dramske predstave zavleči do predpusta ali se jih hoče sploh onemogočiti?"
Napoved sporeda
Načrte ljubljanske mestne občine in hrvaškega gledališča je 17. oktobra razkril dnevnik Slovenski narod: "Gostovanje opere kr. Zemalj. Kazališta iz Zagreba prinese Ljubljani vsakokrat drugo operno ali operetno delo, ki se bode izvajalo z najboljšimi solisti le dva večera zapored ter se ne ponovi tekom sezone nič več. Tako se nam obeta vsak mesec po dvoje operet ter v vsej dobi do 1. maja 1914 vsaj 12 različnih velikih glasbenih dramatičnih del …. Za stoletnico Verdijevega rojstva dobimo najprej Verdijevo štiridejansko romantično opero Trovator, ki je tudi v Ljubljani pač najpopularnejša opera še izza Nollijevih časov. Poje se v sredo 22. in v četrtek, 23. t. m."
Hrvati v Ljubljani
Spomladi 1913, malo pred gostovanjem v Ljubljani, je Hrvaška opera izvedla uspešne nastope v Beogradu, Sofiji, Sarajevu Splitu in Zadru. Srpski književni glasnik je tedaj zapisal: "Dokler ne dosežemo svoje opere, naj prihaja k nam vsako leto hrvatska opera ! In na dalje časa. Ta opera je odlična, razpolaga z materialom prve verste in ima izvrstne pevce in artiste, umetniške kapelnike, zrele in izkušene muzike. Ta opera naj dviga naše duhove in dokaže, da oni narod , ki nima volje in smisla za to vrsto umetnosti nima pravice zvati se kulturen narod! "
Slovenci med hrvaškimi pevci
Ker slovensko deželno gledališče ni več delovalo, je slovenskim pevcem zagrebško gledališče prišlo kot naročeno. Za predstavo Trubadurja je tako našel svojo priložnost tudi basist Josip Križaj, medtem ko je mezzosopranistka Irma Polakova v Zagrebu delovala že več kot desetletje. V Zagreb pa se je zatekel tudi Ciril Metod Hrazdira, bivši dirigent Slovenske filharmonije. Celotna zasedba zagrebške opere pa je za ljubljanski nastop štela osem solistov ter 56 članov pevskega zbora in orkestra. Skupaj s tehničnim osebjem je to znašalo 70-člansko moštvo. Obetali so si lep sprejem in dobro izvedbo Verdijevega dela.
Za dobrodošlico pa jim je Slovenski narod napisal: "V Ljubljani je bil Verdi vedno priljubljen in njegove opere so ostale na našem odru najpopularnejše. Slovenci ljubimo melodijo in živahno , dramatično vročekrvno glasbo; zato smo ostali Verdiju zvesti, odkar smo spoznali njegovo velikansko umetnost. Nam torej ni treba ničesar preklicevati, kakor delajo to danes Nemci, ki so po katastrofah novejše in najnovejše operne produkcije – končno pricapljali za nami ter se izpreobrnili iz ljutih Savlov v navdušene Pavle. Kot svež kulturen, resno napreden narod spoštujemo genije vseh narodov. Zato proslavimo tudi Verdija, ki nam je s svojimi originalno melodičnimi operami pripravil že premnogo najlepših glasbenih užitkov! Proslavimo ga tem dostojneje, ker se vprizori Verdijev Trovatore na našem odru s prvovrstnimi umetnicami in umetniki bratskega hrvatskega kazališta."
Odlični Hrvati
Predstava Verdijevega Trubadurja v izvedbi hrvaške opere je bila res prava poslastica za ljubitelje dobre glasbe. Dodobra je zapolnila dva oktobrska večera od pol osme do enajste ure. Gledališče je bilo seveda popolnoma razprodano,občinstvo pa zadovoljno in polno hvale. In Narod je spet zapisal: "Včeraj se je dejansko rešila kriza našega gledališča. Nastopilo je prvič na odru zagrebško operno osobje in nam igralo Trovatorja, ali kakor smo mi vajeni, ki smo dobili opero preko Nemcev in Francozov, Trubadurja. Letos poteka sto let, kar je njen ženijalni skladatelj Guiseppe Verdi zagledal luč sveta. Njegov Trovatore je druga opera od tistih, ki so mu tako močno uspele, da so obvladale naglo vse svetovne odre, od koder se niso niti do danes umaknile. Če je dober prorok Puccini, ki v svijih intervivih vedno trdi, da bodo ostale za vse čase na odrih le melodijozne opere, potem je Trubadur, ta zakladnica temperamentnih in dramatskih melodij, eno prvih svetovnih del, ki jih čaka ta sloveča in mameča usoda …"
Tudi katoliški Slovenec ni ostal ravnodušen: "Pol dolgem boju se je vendar sinoči dvignila zavesa dež. gledališča. Pozdravili smo na odru brate Hrvate, katere je zvečer pri dohodu na glavnem kolodvoru sprejela gledališka komisija obč. sveta in mnogo odličnega občinstva. Večer je veljal po programu proslavi Verdijevega jubileja: Uprizoril se je Trovator (Trubadur). O operi sami se je pisalo že več kot preveč: Mislimo, da je znana tudi širšemu občinstvu že po vsebini in melodiji, veliki večini so znane njene vrline, pa tudi nje hibe: kar je pozabil ali česar ni znal dati besedilu pesnik, to je zastrl skladatelj z zastorom glasbenega stavka. Ker se nam obeta še več Verdijevih del, bi si usojali prositi več slovanske glasbe, morda ravno hrvaške. Pri Verdiju vendar ne moremo iskati za nas nikakega vzgojnega elementa. Opera je krasno uspela. Do uspeha ji pomore vedno pravi tempo in to je kapelnik Albini dobro zadel …"
Novo zmagoslavje
Tudi drugi večer, repriza Verdijeve opere, je uspel, kot pravi Narod "še ugodneje nego premjiera". Hrvaško gostovanje je torej doseglo svoj namen. Slovensko gledališče je bilo rešeno. Njegova blagajna je bila spet polna kot v dobrih starih časih. Obetala pa se je tudi ponovna obuditev dramskih predstav, saj je Ignacij Borštnik konec oktobra le prispel v Ljubljano, tako da so prvo igro napovedali že za 1. novembra 1913. V njej sta zaigrala stara mačka slovenskega gledališča. Ignacij Borštnik in Anton Cerar -Danilo.
Uspešna hrvaška predstava Verdijeve opere in odličen odziv ljubljanskega občinstva sta tako tudi domačim igralcem dala novih moči, da so pogumno zakoračili v novo gledališko sezono.