Za marsikoga je mit, ki se je zgradil okrog Sida Viciousa, bistvo samega punk-rocka: anarhija, nasilje, nihilizem, divji ekscesi, brezbrižnost do vseh in vsega ter seveda prezgodnja smrt – vse iz upora proti topemu dolgočasju in nezadovoljstvu z različicami predvidljivih, utesnjujočih življenj, ki so na obzorju čakala mlade iz vseh družbenih razredov. Šlo je celo tako daleč, da je Sidov "učenec" in pevec skupine Germs Darby Crash (bojda) "v poklon" svojemu idolu naredil samomor s preveliko dozo heroina. Ključni element "Sidovega mita" je namreč to, da je bil tragičen konec neizbežen – Vicious je svojo usodo s sistematičnim uničevanjem sebe in okolice iz razočaranja nad praznostjo življenja zapečatil sam. Taka interpretacija propada donkihotskega upornika brez razloga (ki ni bil brez določene mere šarma) je seveda nabita s temačno romantiko in tudi razlog za epske razsežnosti, ki jih še danes pripisujejo njegovemu liku.

Manj junaška plat medalje ...
Obstaja pa seveda še druga resnica. V očeh mnogih svojih vrstnikov je bil Vicious pomilovanja vredna zguba, ki mu je manjkalo tako inteligence kot tudi zdrave pameti, sicer dobra duša, ki pa jo je (pre)lahko zaneslo v početje neumnosti in egomanične izpade. In čeprav Sex Pistolsom nihče ni nikoli pripisoval bleščečih glasbenih veščin, so vsi vsaj znali igrati na svoje inštrumente – vsi razen Viciousa, ki se je na začetku sicer trudil z baskitaro, a sta ga instantna slava in zasvojenost kmalu iztirili. Ne samo, da glasbeno ni bil nadarjen – (skoraj) nobene vloge ni imel niti pri drugih ključnih vidikih ustvarjanja skupine; za večino spornih besedil in uporniške drže Pistolsov gredo zasluge Johnnyju Rottenu. Njegov zdrs v (samo)uničenje pa je seveda zapečatila zveza z Nancy Spungen, za katero vemo, kako se je končala.

Soimenjak zlobnega hrčka
John Simon Ritchie (po nekaterih virih tudi: John Beverly) je v Londonu odraščal z materjo, ki se "rekreativnim drogam" ni preveč izogibala. Fant je bil pri iskanju družbe in zabave pogosto prepuščen lastni iznajdljivosti; njegovi prvi vzorniki so bili David Bowie, Roxy Music in T-Rex. Leta 1975 se je v šoli spoprijateljil z Johnom Lyndonom, ki ga je (po na prvi pogled neškodljivem hrčku Sidu, ki je nekoč Johnovemu očetu odgriznil za grižljaj roke) krstil za Sida Viciousa (temu ime menda niti ni bilo preveč všeč). Lyndon in Vicious sta občasno na postajah podzemne igrala za denar in se s prijatelji shajala v raznih zapuščenih zgradbah. Ko se je Lyndon kot Johnny Rotten pridružil Sex Pistolsom, je bil Sid njihov največji oboževalec; njegovo skakanje na mestu, da bi bolje videl na oder, se je prijelo celo kot nov ples ("the pogo"). Tista prva leta je bil znan predvsem po svojih izpadih: na koncertu skupine Damned je proti odru zalučal steklenico, ki se je razbila in naj bi na eno oko oslepila neko dekle; drugič je nekega glasbenega novinarja pretepel z zarjavelo verigo.

Februarja 1977 so Sex Pistols iskali zamenjavo za Glena Matlocka in Rotten je seveda predlagal svojega prijatelja, ki sicer ni iznal igrati na kitaro, a je že bil primerno razvpit in pripravljen se učiti.

1977 je bilo tudi leto, ko je v Anglijo na petah skupine Johnny Thunders & the Heartbreakers prišla “groupie” in zasvojenka Nancy Spungen. Johnny je svoje najljubše mamilo, heroin, uspešno vpeljal na londonsko sceno (nekoč je Sidu pred obrazom mahal z injekcijo in vpil "Si fantek ali moški?!"). Nancy in Sid sta se hitro našla – ona je izpolnila svoj “cilj” (našla si je glasbenika), njemu pa je bil všeč njen status izobčenke; njeno cmihanje, neumnost in neuravnovešenost pa je prenašal (po številnih pričanjih) predvsem zato, ker je šla njuna zveza vsem v nos. Sidova zvezda je medtem bliskovito vzhajala – skoraj tako hitro, kot sta rasla njegov ego in apetit za heroin.

Z The Sex Pistols je v živo prvič nastopil aprila 1977. Na snemanja za album Never Mind the Bollocks, Here's the Sex Pistols se je po navadi pojavil preveč pijan, da bi bilo od njega kaj koristi, zato je bila skupina za studijske posnetke večine pesmi prisiljena začasno nazaj vzeti Glena Matlocka. Večino tistega leta so Sidovi prijatelji skušali razdreti njegovo razmerje z Nancy in njegovo zlorabo mamil spraviti pod nadzor.

Niso prvi, so pa najbolj reprezentativni
V svoji kratki, a burni karieri so The Sex Pistols izdali en sam album, ki pa je spremenil zgodovino rocka. Čeprav niso bili prvi punk-rockerji (ta čast gre The Stooges), so bili najglasnejši in (vsaj na videz) najbolj nevarni. Never Mind the Bollocks je ena najglasnejših, brutalnih in izzivalnih zavrnitev ne le vsega dotedanjega rokenrol izročila, ampak sveta, ki, kot poje Rotten v God Save the Queen, ni ponujal nikakršne prihodnosti.

Januarja 1978, ko jih v Angliji res nihče ni več hotel najeti za nastop, se je skupina podala na turnejo v ZDA. Tisti Američani, ki so za Sida že slišali, so poznali predvsem njegovo javno podobo nasilneža - in njihova pričakovanja se je nadvse potrudil izpolniti. Anekdot s turneje obstaja cel kup: v San Antoniu je občinstvo ozmerjal s “samimi pedri” in nekoga udaril po glavi s kitaro. V Dallasu je na oder prišel z besedami "Dajte mi šus" na prsih in tako dalje. V San Franciscu je doživel svoj prvi "overdose"; že tri dni pozneje je zaradi mamil zdrsnil v komo. Po vrnitvi v Veliko Britanijo sta se z Rottenom zaradi vsega tega dokončno sprla. Avgusta sta se Sid in Nancy preselila v New York (denar sta zbrala s "poslovilnim koncertom" s priložnostno skupino Vicious White Kids).

Poskus samostojne kariere
V New Yorku je Vicious sestavil skupino The Idols; v njej so bili še Barry Jones, Steve Dior, Arthur Kane in Jerry Nolan. Kmalu so izdali album Sid Sings, na katerem so bile večinoma priredbe Sexs Pistolsov, Dolls in Heartbreakers.

Kako je umrla Nancy?
12. oktobra 1978, ko se je Sid iz zadrogirane omotice zbudil v njuni sobi hotela Chelsea, je Nancy v luži krvi mrtva ležala v kopalnici. Čeprav se dogodkov prejšnjega večera in noči ni spominjal, je zločin pozneje priznal in bil aretiran. Potem ko je založba Virgin plačala varščino, je poskušal narediti samomor, zato so ga hospitalizirali. 9. decembra je bil zaradi pretepa v baru (z bratom Patti Smith) spet aretiran. Ko se je dva meseca pozneje znašel na prostosti, se je zadel z drugorazrednim heroinom, ki mu ga je priskrbela lastna mati. Še isti večer je vajo ponovil in prihodnji dan so ga našli mrtvega. Star je bil 21 let.

Teorije zarote
Umor Nancy Spungen ni bil nikoli dokončno pojasnjen; glede dogodkov tiste noči obstaja več teorij. Sid je v svojem priznanju izjavil, da je prepir, ki se je nato stopnjeval v pretep, izbruhnil okrog tega, kdo bi moral priskrbeti mamila; Nancy si po njegovem ni dovolj dobro obvezala rane in je zato nekaj ur pozneje izkrvavela. Sidovi bližnji so kljub vsemu dvomili o tem, da bi bil sposoben ubiti svojo ljubljeno.

Raziskovalci, ki jih je najel menedžer skupine Malcom McLaren, so našli dokaze, da bi bil morilec lahko kdo drug, saj je bilo tisto noč v stanovanju več ljudi, tudi neznanci in predvsem skrivnostni "Steve C", neuravnovešeni lokalni preprodajalec mamil. Mogoče je, da je Nancy umrla v ponesrečenem ropu (priče so trdile, da je več ljudi prejšnji večer videlo, da ima v torbici veliko denarja, ki ga policija nato ni nikjer našla). In navsezadnje - par je pred tem večkrat omenil nekakšen "samomorilski pakt". Je mogoče, da sta načrtovala skupno smrt, pa je bil Sid preveč zadet, da bi se držal svojega dela dogovora?

Kakor koli že, žalostni konec zloglasnega para je samo pospešil rast kulta osebnosti Sida Viciousa. Leta 1986 ga je v filmu Sid and Nancy igral Gary Oldman.

Ana Jurc