Govorimo o cerkvi sv. Marije Magdalene v francoski vasici Vézelay, v katere ladijski del vstopimo skozi tridelni vhod, nad katerim se dviguje timpanon s podobo Kristusa, ki apostole razpošilja v svet, kjer bodo predajali njegovo besedo. Vendar pa je to le del dragocenosti, zaradi katerih si je vézelayska cerkev leta 1979 pridobila mesto na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine.

Vzpetino, na kateri se nahaja Vézelay, so prvič poselili Kelti, leta 878 pa je bila na tem mestu ustanovljena benediktinska opatija, ki je bila po pridobitvi relikvij leta 1050 posvečena Mariji Magdaleni. Vézelay je kmalu postal priljubljeno romarsko središče, v katerem je leta 1146 ob drugem križarskem pohodu pridigal sam sv. Bernard, leta 1190 pa sta se na tem območju zbrala Rihard Levjesrčni in Filip II. Avgust, preden sta se odpravila na tretjo križarsko vojno.

Francija se poklanja Mariji Magdaleni
Celo Hugo iz Poitiersa je zapisal, da je videti, kot bi se cela Francija zgrinjala na poklon sv. Mariji Magdaleni. Vse bolj priljubljeno romarsko središče je zahtevalo tudi gradnjo svoji zaščitnici vredne cerkve in leta 1096 se je pod opatom Artaudom začela gradnja še danes stoječe bazilike. To je leta 1104 posvetil Artaudov naslednik Paskal II.

Nekoč zlata slikovitost, danes kamnita umirjenost
Čeprav stoji cerkev (njen kor je bil končan leta 1165, ko je bila umetnost zapisana značilnostim gotike) v bližini Clunyja, v zasnovi arhitekture ni mogoče zaznati vpliva mogočne benediktinske opatije. Triladijski baziliki z dvonadstropno steno in grebenastim obokom daje poseben ton preigravanju raznobarvnih materialov, zaradi nekoč polihromiranih in pozlačenih kapitelov pa je bil prostor še toliko bolj slikovit.

Figuralni prizori na kapitelih se danes kažejo skozi klasični duh golega kamna, v katerem se izrisujejo podobe iz Stare in Nove zaveze. Romansko kiparstvo je mogoče občudovati tudi na že omenjenem portalu v narteksu, kjer osrednji prizor s Kristusom in z apostolom spremljajo figure nepokristjanjenih ljudstev in zodiakalna znamenja v zunanji luneti. Na pročelju na poti v cerkev pa vstopajočega opozarja portal s Poslednjo sodbo.

Kdo ima prave relikvije?
Sloves opatije je začel upadati, potem ko so leta 1279 dominikanci v sv. Maksiminu v Provansi zatrdili, da so pravo telo sv. Marije Magdalene odkrili v svoji cerkvi. V 14. in 15. stoletju je tako število romarjev v Vézelayju močno upadlo. Leta 1538 je postala stolna cerkev, v 16. stoletju pa so cerkev oplenili hugenoti, ki so jo pozneje spremenili v skladišče in stajo, relikvije pa zažgali. Dodatno uničenje je stari samostanski arhitekturi prineslo obdobje francoske revolucije, katere pogromu so se izognili bazilika, samostan in dormitorij.

Obnova uničene opatije
Prvotni sijaj so začele nekoč veličastnemu romarskemu središču vračati restavratorske pobude, ki jih je leta 1876 začel kardinal Bernadou, nadškof iz Sensa. Zato da bi Ste-Madelaine povrnil nekdanji ugled, je v Vézelay prinesel relikvije, ki jih je Martin IV. leta 1281 dal kapitlju v Sensu.

Maja Kač