Zamislil si je Miki Miško in se kot producent podpisal pod prvi dolgometražni animirani film. Izumil je koncept tematskega parka in zasnoval prototip sodobne multimedijske korporacije, predvsem pa si je ustvaril Ime, ki je danes (v stilizirani obliki spremenjeno v logo podjetja) simbol “čiste”, otrokom primerne zabave. Pod Disneyjevim pečatom ne boste našli ničesar, kar bi pomenilo velik odklon od varnega, veselega ameriškega “mainstreama”.

Disney je danes institucija, ki je z 22 milijardami letnega zaslužka od prodaje največje medijsko podjetje na svetu. Z eno besedo, sanje skrivnostnega, neverjetno ambicioznega človeka, s katerim se je vse začelo, so se uresničile.

Dobrodušni striček Walt?
Kakršna koli predstava Walta Disneyja, ki ni slika "tihega, prijetnega moža, ki na ulici ne bi pritegnil pozornosti" (če citiramo enega njegovih prvih promocijskih filmčkov), skromnega človeka, ki si je vedno “želel le razveseljevati ljudi”, predvsem malo starejšim Američanom še vedno nikakor ne gre v glavo. Sam ni imel seveda nič proti temu stereotipu - rad je, denimo, poudarjal, da ob delu vedno žvižga. “Nimam obdobij depresije. Srečen sem, samo zelo, zelo srečen.” No, če si je kdo s trdim delom zaslužil počivanje na lovorikah, je bil to Walt Disney (za razliko od na primer Henryja Forda ali pozneje Billa Gatesa ni v njegovem delu nihče videl ničesar slabega). Toda resnica o Waltu Disneyju, ki ga je neki novinar opisal kot “visokega, mrkega človeka, ki je bil videti, kot da je v krempljih nekega svojega demona”, je malo manj idilična in precej bolj zanimiva.

“Striček Walt”, roko na srce, ni bil dobričina. Njegovi biografi pričajo, da je v pogovorih z neznanci gojil držo robate družabnosti, da pa je bil v resnici vase zaprt, sumničav in predvsem neverjetno oblasten človek.

Če že ni zgoraj napisano pohvalno, je vsaj razumljivo: kot eden od petih otrok Eliasa Disneyja je odraščal v precejšnji revščini, kar ga je zaznamovalo za vse življenje. Njegov oče je bil eden od mnogih, ki so na prelomu stoletja tavali po Ameriki in v lovu na hiter zaslužek “kariere” menjali kot za stavo. Svojim otrokom je “prizanesel” z igračami in prijaznostjo, s šibo pa ne, zato so od doma odšli takoj, ko so za to dobili priložnost. Še preden se je pri 16 letih pridružil Rdečemu križu in eno leto preživel v Franciji, je najmlajši, Walt, ugotovil, da se lahko pred strogim očetom zateče k risanju. Med služenjem v vojski tega ni opustil in kmalu po vrnitvi v ZDA se je v Kansas Cityju zaposlil kot risar (predvsem reklam za podjetja in podobno).

Kmalu so ga bolj kot statične pritegnile animirane sličice: vsak animiran film je zanj pomenil nov, avtonomen svet, ki ga je lahko imel popolnoma pod oblastjo. “Če mu kakšen igralec ni bil všeč, ga je lahko preprosto raztrgal,” je nekoč o kolegu z zavidanjem pripomnil (prav tako skoraj pregovorno težavni) Alfred Hitchcock.

"Samo nečesa ne smemo spregledati: da se je vse skupaj začelo z eno samo mišjo"
Naslednjih nekaj let je minilo v pomanjkanju, kakršno se spodobi za vsako zgodbo o uspehu - od fižola v konzervah je živel kar v svojem ateljeju. Stvari so se na bolje obrnile šele, ko se je preselil v Los Angeles, kjer mu je brat Roy pomagal skrbeti za poslovno plat dela - pa še tako so mu prvo lastno kreacijo, lik Zajca Oswalda, ukradli. Toda Oswald je utrl pot najslavnejši miši vseh časov: domišljavi, in v svojih zgodnjih različicah tudi zelo objestni, a vedno iznajdljivi Miki Miška je kmalu postal poosebitev tudi v krempljih recesije neupogljivo optimističnega ameriškega duha.

Za svoj takojšnji uspeh se Miki lahko zahvali Disneyjevi tehnološki naprednosti - bil je prvi, ki je risanki dodal glasbo in zvočne učinke, kar je takrat, ko je bil filmski zvok še v povojih in so igrane filme še "hromili" statični mikrofoni, ljudi v trenutku očaralo.

Trideseta leta 20. stoletja so bila za Disneyja najplodnejša. Tako kot prej zvok je zdaj v svoje filme zelo hitro vključil barve. Čeprav ni bil prvorazreden animator (sam je priznal, da je med njegovimi zaposlenimi veliko takih, ki rišejo bolje od njega), mu je vloga vodje toliko bolj pisana na kožo. Okrog sebe je zbral skupino ambicioznih mladih umetnikov - in stavil vse na svojo “naslednjo veliko idejo”: celovečerno risanko. Družina in prijatelji so ga od projekta skušali odvrniti, konkurenčna podjetja pa so si v pričakovanju njegovega poloma že mela roke (v filmski industriji se je govorilo o “Disneyjevi norosti”). A ko je Sneguljčica in sedem palčkov - prvi barvni, zvočni, celovečerni animirani film - leta 1938 prišla v kinematografe, se je izkazala za čisti uspeh. Prislužila je za tisti čas neverjetnih 98 milijonov dolarjev (tu velja omeniti, da je otroška vstopnica stala le deset centov). S tem denarjem je Disney odprl nov studio - Walt Disney Studios - in še naprej izdeloval celovečerne animacije.

"Ne skušam zabavati kritikov ... to bi raje poskusil z občinstvom"
Vsi, ki so Sneguljčico "odpisali" kot naivno in sentimentalno populistično zgodbico, so Disneyja podcenjevali. Sledila sta temačnejši, globlji Ostržek in tehnično revolucionarna Fantazija (za slednjo mnogi zgodovinarji filma trdijo, da pooseblja šibkost Disneyjevega opusa, češ da vsa ta paša za oči nima nekega pravega sporočila ali bistva). Po likovni plati je stremel k realizmu, vsebinsko pa se je držal "varne" promocije sredinskih, tradicionalnih vrednot. Filmski kritiki so ga začeli ignorirati, sociologi pa kritizirati, češ da namenoma "vodeni" ostre moralne nauke in krute prizore iz ljudskih zgodb, ki so mu večinoma služile kot navdih in ki jih je "oropal utripa življenja pod površjem", kot je zapisal neki kritik.

Ni se pustil povoziti času
Disney se je, neobremenjem s tem, da velja za glasnika kulturnega konzervativizma, raje posvetil temu, kar ga je resnično zanimalo: novim tehnologijam. Seveda je postal prvi hollywoodski "mogul", ki je spregledal potencial televizije. Oddaja, vodil jo je več kot deset let, ni bila uspešna samo sama po sebi, ampak je služila tudi kot promocija drugih njegovih projektov: v tistem času so bili to dokumentarci o živalskem svetu, igrane komedije in seveda Disneyland, ta je bil središče njegovega prizadevanja v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja.

Disneyland: "Najsrečnejši kraj na svetu"
Disneyland je bil še ena od številnih Waltovih stav na vse ali nič (začelo se je z idejo, da bi čez cesto od studia zgradil zabaviščni park za svoje uslužbence in njihove otroke, ideja se je nato razrasla). Disney je pet let obsedeno načrtoval postavitev in videz parka. Pri tem ni pozabil proučiti niti najnovejših urbanističnih dognanj; nenehno je tuhtal, kako bi kar najbolj življenjsko poustvaril prizorišča in like iz svojih najslavnejših pravljic. Disneyland je vrata odprl leta 1955 in njegov ustvarjalec je končno dobil, kar je iskal vse svoje življenje: sterilen, popolnoma nadzorovan in umeten svet, v katerem je lahko ljudem pričaral iluzijo, kakršno si je zamislil.

Industrija sanj ni za sanjače
Lahko si je zamišljati, da je bil Walt Disney pred smrtjo srečen: revni deček iz malega mesta je postal župan (ali pa, če hočete, diktator) svojega lastnega sveta; podjetni mladenič si je priboril bogastvo, moč in ugled. Ko so ga na stara leta nekoč vprašali, na kaj je v življenju najbolj ponosen, ni omenil, denimo, promocije družinskih vrednot. "Na vso preklemansko reč," je bil njegov odgovor, "na to, da sem zgradil organizacijo in jo ohranil na nogah." Tak odnos nedvomno še danes nevidno vpliva na način, kako Amerika (in z njo svet) živi, razmišlja in čuti.

Ana Jurc