Teh besed ni izrekel kak sodobni slovenski kulturni ustvarjalec, ki bi mu morda zaradi najnovejših kriznih razmer grozila beraška palica. Tako je govoril naš stari kulturni borec Ivan Cankar na svojem predavanju v Trstu 25. aprila 1907.

Tako je torej razmišljal Ivan Cankar pred dobrimi sto sedmimi leti, a če namesto omenjene buržoazije v besedilo vnesemo izraz birokracija, se nam bo zazdelo, kot da smo ravnokar prisluhnili novici v današnjih poročilih na kaki TV-postaji ali pa jo prebrali v časopisu, ki se je še z vonjem po tiskarskem črnilu znašel na naši mizi.

Da, pri nas se zadnje čase dogaja tako kot v Cankarjevi dobi. Nekateri slovenski kulturniki so ostali brez denarne podpore in grozi jim, da bodo morali "zapreti svojo trgovino". Razen če se seveda ne bodo vsaj za hipec ozrli nazaj v prejšnja leta in morda celo upoštevali vzore svojih predhodnikov, ki so v podobnih razmerah iznašli prav svojevrsten način reševanja svojih križev in težav.

Veselje Pipanove Jelice
Dvajsetletna Gabrijela Pipan, gojenka 4. razreda cesarsko-kraljevega ženskega učiteljišča v Ljubljani, je v tem času pred nekaj več kot stotimi leti prejela zanimivo pisemce. Pošiljka s poštnim žigom 26. 1. 1912 je prispela na njeno začasno stanovanje v prvem nadstropju hiše nasproti ljubljanskega magistrata – Mestni trg št. 25 - in je že na zunaj izkazovala, da gre za nekaj posebnega. Iz podolgovate ovojnice, ki niti ni bila zalepljena, temveč je bil zadnji del verjetno v naglici zavihan v notranjost, je zvedavo potegnila lepo oblikovano vabilo, tiskano na ličnem kartončku v slogu dunajske secesije. Naslovna stran ji je oznanjala, da slovensko trgovsko društvo Merkur vabi na plesni venček, ki ga bo priredilo 1. februarja tistega leta. Znotraj pa jo je še poimensko nagovarjal plesni odsek imenovanega društva in dodatno pojasnjeval, da bo prireditev ob pol devetih zvečer v veliki dvorani Narodnega doma, da vstopnina znaša dve kroni in da bo goste zabavala najimenitnejša glasbena zasedba v deželi Kranjski. "Svira slavna Slovenska filharmonija," je pisalo v predzadnji vrstici. Čisto na koncu pa je društvo oznanjalo: "Čisti dobiček je namenjen dobrodelnim napravam društva."

Slovensko trgovsko društvo v Ljubljani je svoj plesni venček organiziralo v predpustu, to pa je bil čas, ko je Ljubljana vedno nenavadno oživela. Takoj po prazniku svetih treh kraljev pa vse do pustnega torka namreč ni minil konca tedna, da v mestu ne bi priredili kake zabavne veselice. Nekatere so bile bolj skromnega značaja, prišel je kak harmonikar in v gostilni zagodel za zbrano občinstvo, medtem ko so ljubljanska društva največjo pozornost posvečala prav temu obdobju v svoji tekoči sezoni. Ljubljančani in Ljubljančanke pa so si radi dali duška pri teh veselostih, saj je potem že po pepelnični sredi nastopilo obdobje posta in vse do velike noči v mestu ni bilo zabavnih prireditev.

Ali se je Pipanova Jelica, sicer doma s Trate pri Gorenji vasi, kjer je učiteljeval njen oče Ivan, udeležila predpustnega plesnega venčka ljubljanskih trgovcev, ni znano, prireditev sama pa je prav lepo uspela in zato tudi odmevala v tisku. Dnevnik Slovenski narod jo je pohvalil: "Slovensko trgovsko društvo 'Merkur' je priredilo v četrtek, dne 1. februarja, svoj običajni plesni venček ob obilni udeležbi v veliki dvorani Narodnega doma. Med odličnjaki posetnikov moramo omeniti posebno župana g. dr. Tavčarja s gospo soprogo, podžupana in deželnega odbornika g. dr. Trillerja, državnega poslanca g. dr. Ravniharja, dalje predsednika trgovsko-obrtniške zbornice g. Kneza, tajnika trgovske zbornice gosp. dr. Windischerja, g. dr. Novaka in druge. V okusno dekorirani dvorani družil je ples naše odlične trgovske kroge ob zvokih oddelka 'Slovenske filharmonije', ki je zelo vestno in marljivo igrala razne operetne plesne točke, do ranega jutra. Zlasti lepa so bila okusna damska darila, ki so s svojo lično zunanjostjo vzbujala pri damah splošno zanimanje in zadovoljstvo. Figurirane plese je spretno in lepo aranžiral gosp. Hitko; pri prvi četvorki je plesalo nad 120 parov, pri drugi in nadaljnjih četvorkah pa še mnogo več. V stranskih prostorih je bilo pa vestno skrbljeno tudi za odpočitek in okrepčilo plesalcev in neplesalcev - tako se je vršil tudi ta plesni venček našega slovenskega trgovskega društva 'Merkur' v znamenju splošnega zadovoljstva in proste neprisiljene zabave, kar bo ostalo vsem udeležencem še dolgo v prijaznem spominu.«

Dobra priložnost
Plesni venček slovenskega trgovskega društva Merkur je bil le ena izmed številnih prireditev tistega predpusta. Enako kot trgovci so se odrezali tudi drugi društveniki, tako da je bilo denimo na sam pustni torek, 21. februarja, v Ljubljani kar enaindvajset veselic. Vse so imele namen zabavati ljudi, poleg tega pa so organizatorji računali, da bodo iz žepov obiskovalcev izvabili marsikatero kronico.

Prav tako kot za organizatorje pa je bil predpust dobrodošel tudi za izvajalce. Med temi se je, kot kaže trgovski primer leta 1912, znašla tudi Slovenska filharmonija. Vse od svojega prvega nastopa jeseni 1908 je namreč nastopala tudi na raznovrstnih ljudskih prireditvah. Orkester je štel med trideset in štirideset člani in je največkrat nastopil v celotni postavi, za posebne priložnosti pa je igral le njegov oddelek. Člani so bili plačani le od nastopov in bili so pravi garači. Društvo ni imelo nikakršne podpore dežele ali države in si torej ni moglo privoščiti kakih abonmajev, ki bi jim kraljevsko omogočali nastope le nekajkrat letno. K sreči se jih je usmilila mestna oblast in jim namenila redno, včasih pa tudi izredno podporo, vse drugo pa so si morali - grobo rečeno -"prislužiti na trgu". In zato so ljubljanski filharmoniki nastopali zelo pogosto. V društveni sezoni 1909/10 so imeli denimo kar 267 (reci in piši: dvesto sedeminšestdeset) javnih nastopov. Povprečno so torej igrali več kot vsak drugi dan. Od 1. oktobra 1909 do 31. marca 1910 so sodelovali pri opernih predstavah, preostali čas pa pri raznih koncertih in priložnostnih nastopih. Orkester je štel 32 članov.

V sezoni 1910/11 je Slovenska filharmonija imela 202 nastopa, v sezoni 1911/12 pa le še 115. Tedaj je že imela tudi redno podporo mestne občine Ljubljana, ki je znašala 20.000 kron. To pa je bilo sila malo, če upoštevamo, da so stroški za vzdrževanje orkestra tisto leto znašali okoli 160.000 kron.

V sezoni 1912/13 je Slovenska filharmonija izvedla 188 nastopov. Prišli so torej na naslednjo statistiko - nastop vsak drugi dan v letu. Tako so šestinštiridesetkrat igrali pri opernih predstavah, triintridesetkrat pa pri operetah. Petnajstkrat so igrali v gledališču med odmorom, oseminštiridesetkrat pa med predstavami. Kar šestinštiridesetkrat pa so nastopali na raznih koncertih ali zasebnih predstavah.

Krizne razmere v ljubljanskem gledališču pa so spomladi 1913 povzročile, da je to ukinilo operne in dramske predstave, kar je žal povzročilo tudi razpad Slovenske filharmonije poleti tistega leta.

Tudi Ljubljanski društveni orkester, ki je bil ustanovljen novembra, se je moral postaviti na svoje noge. V predpustu leta 1914 je že veselo igral na prireditvah tamkajšnjih društvenikov.

Uspele maškarade
Večina ljubljanskih društev je v predpustu organizirala le plesne venčke in veselice. Tako si je tudi pevski zbor Glasbene matice vedno privoščil le znamenite venčke, preostali čas pa se posvetil študiranju programa za svoje redne koncerte. Leta 1912 so januarja organizirali koncert, 11. februarja pa plesni venček. Tudi leta 1913 so že 3. januarja presenetili s koncertom in se potem enajstega v mesecu poveselili še na plesnem venčku. Leto 1914 so začeli z dvema koncertoma v spomin skladateljev Ipavcev, potem pa februarja članstvo povabili še na venčkov ples.

Drugo pomembno ljubljansko društvo, moški pevski zbor Slavec, pa je predpustno dobo jemalo kot veliko priložnost za pridobitev novih cekinov za svojo blagajno. Tudi Slavec je kajpada deloval brez vsakršne deželne ali državne podpore. Ustanovljen je bil leta 1884 kot "prvo slovensko delavsko društvo Slavec". Sčasoma je ta delavski pridih nekoliko izgubil, vseeno pa je obdržal veliko delavske podjetnosti in iznajdljivosti, tako da je vsako leto priredil veliko maškarado. Ta mu je izdatno napolnila blagajno.

Ko je leta 1909 praznoval svojo petindvajsetletnico, je javno obelodanil tudi svoje denarno stanje. Pokazalo se je, da je vsa leta razen enega posloval z dobičkom. To pomeni, da si je s svojimi nastopi prislužil dovolj sredstev za nemoteno delovanje. Edino leta 1895 njegova bilanca kaže primanjkljaj. Zaradi ljubljanskega potresa namreč ni mogel izvesti načrtovanih nastopov.

Slavec je od začetka dvajsetega stoletja vedno bolj presenečal zaradi organiziranja maškarad v prepustnem času. To navado je prevzel od ljubljanskega društva Sokol, ki je maškarade začelo prirejati že leta 1864 in je tako v predpustu leta 1913 slovesno praznovalo že petdeseti jubilej. Z maškaradami se je po prelomu stoletij začelo ukvarjati tudi Slovensko glasbeno društvo Ljubljana, vendar je Slavec bistveno prednjačil pred svojima tekmecema.

Čeprav je bil Slavec pevsko društvo, pa na maškaradnih večerih ni predstavljal svojega zborovskega programa, pač pa je prevzemal le organizacijo večera. K sodelovanju je vselej povabil dober orkester, navadno vojaške godbenike 27. pešpolka ali pa Slovensko filharmonijo. Posebej je posvečal pozornost obiskovalcem v maskah, ki so za vstopnino odšteli eno kronico, nenašemljeni obiskovalci pa dve.

Ljubljanske maškarade so Slavcu vsako leto prinesle vsaj polovico letnih "prihodkov". Društvo je tako lahko brezskrbno delovalo tudi v preostalih delih tekoče sezone. Zadovoljni pa niso bili le njegovi člani, pač pa tudi občinstvo, in tako si je Slavec pridobil marsikaterega podpornega člana.

Udje ali člani
Vsako slovensko društvo je imelo v Avstro-Ogrski štiri vrste članov. Tisti, ki so opravljali osnovno poslanstvo društva - denimo pevci pri pevskih društvih, telovadci pri Sokolu itd. -, so se imenovali "izvršujoči" člani in so plačevali tudi redno letno članarino. Da bi ti dejavni člani resnično lahko uspevali, pa so morali zbrati še dodatna denarna sredstva. To so jim omogočili podporni člani, ki so tudi plačevali redne letne zneske. Tistega, ki je društvu namenil večjo denarno vsoto, pa so šteli za "ustanovnika". Četrta zvrst članstva pa so bili častni člani. Ta naziv pa so društveniki podeljevali le tistim osebam, ki so imele zasluge za dotično društvo ali za splošno slovensko javno delovanje.

Za obstoj vsakega društva so bili torej ključnega pomena predvsem podporni člani. Ti so dejansko zagotavljali njegovo delovanje. Slovensko filharmonijo, ki je denimo v sezoni 1911/12 štela le 33 godbenikov, je tedaj denarno podpiralo kar 438 ljudi, ki so v društvu tako zavzemali položaj podpornih članov. Podobno bi lahko dejali tudi za ljubljanskega Slavca.

Slavčeve maškarade
Obstoj društva pred prvo svetovno vojno pa je bil seveda odvisen tudi od občinstva. Tega je Slavec očaral na svojih resnih zborovskih nastopih, prav tako pa tudi na drugih prireditvah zabavnega značaja. Med temi so predvsem prednjačile njegove maškarade. Poglejmo, kaj je o tistih pred stotimi leti poročalo tedanje časopisje:

Slovenski narod o maškaradi v hotelu Union leta 1912: "Dvorana je bila okusno in prav za pustni korzo primerno dekorirana. Že ob 9. zvečer se je pričela polniti dvorana in galerije in pokazale so se že tudi prve maske, ki so nagajivo izvijajoče motrile navzoče, ki so se udeležili korza in nestrpno pričakovali prihoda mask. Vedno več in več jih je prihajalo, v pestrih krasnih oblekah in najrazličnejših skupinah. In s prvim valčkom se je otvoril korzo. V lahnem taktu so se pomešale maske bana korzu z nemaskiranimi in bajen je bil pogled na pestro, veselo družbo v dvorani. Igral je orkester 'Slovenske filharmonije', kateremu se mora za njegova izvajanja izreči priznanje. Med plesnimi točkami se je otvorilo prav živahno, veselo in zabavno življenje na korzu ... Vse je bilo polno veselja. Ples je jako dobro uspel. Pod vodstvom neumornega aranžerja gosp. L. Černeta so se plesale 4 četvorke z največ 162 pari in dve besedi po 36, oziroma 44 karejev. In rajali so veseljaki v predpustnem veselju do ranega jutra. Tudi finančni uspeh je bil za društvo jako povoljen in časten. Blagajnik izkazuje 1300 prodanih vstopnic, kar vsekakor kaže, da so občinstvu te prireditve priljubljene, kajti res je, da se vsak rad udeleži neprisiljenega veselja in zabave na 'Slavčevih' prireditvah osobito te vrste."

Slovenski narod leta 1913: "Veliki pustni korzo, katerega je priredilo pevsko društvo 'Slavec' v nedeljo zvečer v Unionski dvorani, je kot običajno vse Slavčeve prireditve nepričakovano dobro uspel. V lepo predpustni maškeradi popolnoma primerno okrašeni dvorani se je zbralo že takoj po 9. uri nebroj najrazličnejšega občinstva. Predvsem nas seveda zanimajo na maškeradi maske. Priznati se mora, da so nas maske iznenadile. Bilo jih je čez 260 in nekatere izmed njih so bile res prav lične in interesantne ... Zanimiv je bil obhod mask, ki so ga otvorili štirje trobentači na fanfare, za katerimi se je zvrstila cela ta pestra vesela družba. Plesali so do jutra. Prvo četvorko je plesalo 140 parov, drugo 228, pri besedi pa je bilo čez 40 karejev. Igrala je Slov. filharmonija in znana kmečka godba. Kratko, maškerada je sijajno uspela in gotovo je bil vsak zadovoljen, ko se je vračal po kratkih urah vesele in neprisiljene zabave domov, veselica pa je tudi materijelno dobro uspela, kajti prodalo se je čez 1.200 vstopnic."

Slovenski narod o maškaradi na pustno nedeljo, 2. februarja 1914: "Maškarada je bila največja v Ljubljani, tako po obsegu prireditve, kakor tudi po številu mask in udeležencev. Velika dvorana v Unionu je bila bogato, bahavo in povsem predpustnemu korzu primerno okrašena in razsvetljena. Te dekoracije, ki so vsakega iznenadile, so izvršile društvene pevke in pevci pod vodstvom društvenega predsednika gosp. Dražila in g. Hubada ml. Sodeloval je na maškaradi Ljubljanski društveni orkester, ki je igral zelo pridno in dobro. Dalje se je udeležila maškarade tudi ciganska godba, ki je vzbudila veliko pozornost in tudi pridno igrala v veliki dvorani in tudi v sosednjih prostorih ... Kljub temu da društvo letos ni poslalo vabil, saj so 'Slavčeve' maškarade že itak dobro znane, se je odzvalo občinstvo v nepričakovano velikem številu. Lahko rečemo, da so bili zastopani vsi srednji in boljši sloji. Prišli pa niso na korzo samo Ljubljančani, marveč je prihitelo ta večer tudi več gostov iz bližnjih in zunanjih krajev, da, prišli so celo Čehi iz Prage, iz Kraljevih Vinohradov in iz Višegrada. Zastopana sta bila Trst in Gorica in več drugih sosednjih mest. Zastopanih je bilo veliko število narodnih društev iz Ljubljane in okolice. Prodanih vstopnic je bilo 1.523, na korsu je bilo čez 350 mask, kar je za Ljubljano izredno veliko število ... Že kmalu zvečer se je napolnila dvorana z nagajivimi maskami in plesa željnimi udeleženci. Kmalu je nastal prav živahen semenj in začel se je ples, ki je trajal do jutra. Prvo četvorko je plesalo 118 parov, drugo 196 in tretjo že zjutraj še vedno 114 parov. Pri prvi besedi je bilo 38, pri drugi pa 20 karejev."

Neverjetno, a ustvarjali so tudi dobiček
Ob ugodnih odzivih občinstva in pohvalah v časopisju ljubljanski "slavci", ki so se jim pred svetovno vojno pridružile tudi ženske članice, verjetno niti niso pogrešali kake državne ali deželne podpore. Njegovi resni in zabavni nastopi so povsem zadostili njegovim denarnim potrebam. Zato ni čudno, da so se lahko pohvalil celo z dobičkom. Na občnem zboru leta 1913 so tako ugotovili, da je preteklo sezono "društvo štelo 289 članov, ter je imelo 5962 K 24 vin. dohodkov in 5527 K 84 vin. izdatkov, torej 434 K 60 vin. čistega dobička".

Podoben presežek v denarnem pogledu pa so seveda izkazovala tudi druga slovenska društva tedanjega časa, pa tudi tista, o katerih so denimo leta 1914 govorili le še ljudje visoke starosti in z izrednim spominom.

Med njimi je bilo vsekakor Slovensko društvo, ki je zaživelo v revolucionarnem letu 1848. Ustanovljeno je bilo meseca aprila, v maju pa je že imelo prvo javno prireditev, "besedo", in junija je sledila že druga. V tistem času pa je hud požar prizadel vasico Šentvid pri Stični. Ta dandanes slovi kot vsakoletno junijsko zbirališče slovenskih pevskih zborov, včasih pa je bil to dokaj nepoznan kraj, ki so ga imenovali Št. Vid pri Zatični. Da bi omililo tegobo tamkajšnjih ljudi, je Slovensko društvo, ki se je denarno še samo komajda postavilo na noge, pripravilo Linhartovo veselo igro Županova Micka in jo 8. julija uspešno predstavilo v ljubljanskem stanovskem gledališču. Izkupiček 120 goldinarjev je že čez tri dni poslalo "pogorelcem" v Šentvidu.

Kmalu zatem pa je z dolenjske strani dobilo prijazno pismo, v katerem so odborniki prebrali: "Častitiljivi odbor slovenskiga družtva! C. kr. kantonska gosposka v Zatični je vaš dopis od 11. maliga serpana 1848 štev. 19 in ž njim milošnjo od 120 gold. v pomoč Št. Viških pogorelcov 15. dan tega mesca z veseljem prejela; za ta posebni dar se v imenu Št. Vidških pogorelcov podpisana gosposka priserčno zahvali, in obljubi prejeto milošnjo popolnama po namenu častitljiviga odbora slovenskiga družtva nar revnišim pogorelcam berž razdeliti. – C. kr. gosposka v Zatični 17. mal serp. 1848."

Pomagajo tudi tujcem
Podobno kot leta 1848 so društva, ki so se vzdrževala le s sredstvi svojih članov, v stiski rada pomagala svojim rojakom v domačem ali drugih krajih. Ko so leta 1871 pogorele Vižmarje pri Ljubljani, ki so dve leti prej gostile znani narodni tabor, so člani ljubljanske Narodne čitalnice nemudoma pripravili posebno veselico in izkupiček darovali za prizadete.

V tem pogledu se je najbolj odrezal pevski zbor Glasbene matice, ki je leta 1896 na Dunaju priredil dva zahvalna koncerta v korist štirih tamkajšnjih organizacij.

Leta 1895 je namreč Ljubljano prizadel potres in na pomoč so priskočili tudi Dunajčani, ki so pomagali odpravljati posledice. V zahvalo za to človekoljubno dejanje se je pevski zbor Glasbene matice podal na Dunaj in v tamkajšnji zlati dvorani društva Gesselschaft fur Musikfreunde (vsako leto jo lahko občudujemo ob novoletnih koncertih dunajske filharmonije) z uspehom izvedel dvoje koncertov.

Društvo Glasbena matica je ob potresu tudi samo doživelo hude izgube, saj sta bili poškodovani obe hiši na Vegovi in Gosposki ulici, ki jih je kupilo dve leti poprej. Prav zato bi lahko iztržek od obeh koncertov, ki je znašal 1000 goldinarjev, porabilo za kritje svojih potreb. Bilo je namreč, kot druga društva, odvisno od prispevkov svojega članstva in občasnih darov drugih dobrotnikov. Vendar so se člani že vnaprej odločili, da presežek podelijo Dunajčanom, in tako so vsak po 250 goldinarjev prejeli avstrijski Rdeči križ, Dunajsko prostovoljno reševalno društvo, Ljudska kuhinja in dunajski mestni ubožci.

Nagrajujejo tudi lastne člane
Pevsko društvo Ljubljana je bilo ustanovljeno leta 1892, ko se je del "meščansko" naravnanih članov izločil iz delavskega pevskega društva Slavec. Nekaj časa so delovali le moški pevci, potem pa so priključili tudi nežnejši spol. A se ni obneslo, in Ljubljana je dalje slovela kot moški zbor. V društvenem letu 1907/08 je bilo društvo deležno temeljite prenove. Iz pevskega zbora je nastalo Slovensko glasbeno društvo, ki je imelo mešani, moški in ženski pevski zbor ter lastno glasbeno šolo. Članstvo je hitro napredovalo, in društvo je tako leta 1910 napravilo odmeven koncert, ki se je že bližal kakovosti pevskega zbora Glasbene matice. Vesel tega uspeha, ki je društvu - to je tudi delovalo le ob denarni pomoči članstva in delni podpori deželne vlade - prinesel novih moči, se je glavni odbor odločil za neverjetno potezo: vsem članom in članicam zbora, teh je bilo 120, je podaril tridnevni brezplačni zlet v Benetke. Tako so se ti v soboto, 14. maja 1910, veseli podali na pot, potem ko so tri dni prej, v sredo, 11. maja, v ljubljanskem Unionu izvedli uspešen koncert, ki je z izkupičkom seveda delno tudi poplačal to njihovo potovanje. Videli so Reko, Benetke in Trst, vmes pa izvedli tudi nastop na hrvaških tleh. Zapeli so v reškem hotelu Sušak, čisti dohodek prireditve pa ni bil namenjen njim, temveč hrvaški šoli na Reki.

Dnevnik Slovenec je po vrnitvi izletnikov o tem izletu zapisal: "Nekoliko predrzna je bila misel neumornega našega odbora slovenskega glasbenega društva 'Ljubljana', prirediti na tri dni preračunjen izlet preko Reke, Trsata, Benetk, Trsta z večino potovanja nevajenimi člani. Zanašajoč se pa na doslej pokazano železno voljo pevk in pevcev, je šel odbor na delo in ko smo danes zjutraj videli na južnem kolodvoru srečen povratek naše pevske čete, ko smo videli zadovoljne, vesele, sveže obraze, ko smo čuli toliko laskavih opazk od plačujočih gostov o vzornem obnašanju in lepem redu med vsemi sopotujočimi, tedaj smo z radostjo beležili, da se je 'Ljubljani' sijajno posrečil prvi poizkus, svojo četo voditi tudi v širni svet, širiti ji obzorje. Velika je bila naloga 120 pevkam in pevcem prirediti tri dni trajajoč izlet z vsemi vožnjami in preskrbo, pa uspeh je pokazal, da je bila to zdrava misel in vsak, kdor je sopotoval, je le želel, da se resno vzame v roke prireditev vsakoletnih takih daljših izletov."

Skrbijo za brate na narodnostno mešanem ozemlju
Številna slovenska društva pa niso skrbela le za svoje potrebe, temveč so veliko delovala za "narodno stvar". Na Slovenskem je delovalo dvoje narodnoobrambnih društev - Družba sv. Cirila in Metoda ter Slovenska straža. Prva je skrbela za postavitev šol na Koroškem in Tržaškem, druga pa tudi za širše narodne potrebe rojakov zunaj strnjenega slovenskega ozemlja.

Nekateri članki v časopisju so živahno agitirali za prispevke tema dvema organizacijama. Poglejmo zapis v Narodnoobrambnem vestniku, ki je maja 1910 izšel kot priloga katoliškega dnevnika Slovenec: "Kdo bi ne bil vesel ob pogledu na bujno procvitajoče društveno gibanje po Slovenskem? Kdo ne bi z navdušenostjo pozdravljal te pijonirske ljudske izobrazbe? Res, vzvišeno nalogo zamorejo naša katoliška društva, ako se zavedajo v polni meri svojega življenjskega poklica. Saj ne zadošča, da nudijo članom sredstva vsakdanje splošne izobrazbe, društva naj bodo tudi ognjišča našega narodnega življenja! Ob teh ognjiščih naj se vžge luč narodne zavesti in obudi narodna požrtvovalnost tudi v srcih onih bratov, kateri so se še doslej vdajali nevzdramno narodni brezbrižnosti in malomarnosti: Kot se vzdrami narava v prihajajoči pomladi, tako naj zaveje novo življenje med slovenskim ljudstvom, probujeno po smotrenem delovanju naših društev – našega ponosa.

Napačno pa bi bilo zadovoljiti se s probujeno narodno zavestjo, da naša društva ne pokažejo tega tudi dejansko! Saj se vendar tolikokrat povdarja, da živimo v dobi krščanskega preporoda, v dobi, ko se pripoznava ljubezen do bližnjega kot vodilno načelo vsega delovanja. Bratje nas kličejo na pomoč, naši krvni bratje, katere je nemila usoda izročila tujemu nasilstvu. Na tisoče naših bratov ječi pod neznosno težo tujega pritiska. Celo iz Nemčije in Italije teko v naše dežele dan na dan neizčrpljivi viri potujčevalnega kapitala. In mi? Naj li mirno gledamo obupni boj naših bratov, kako se nemški kapital vedno globje zajeda v naše narodno telo?!

Le poglejmo, s kako požrtvovalnostjo zbirajo nemška društva vinar za vinarjem, stotak za stotakom, da celo tisočake, za potujčevanje svojih slovenskih sosedov. In če se nemška in druga tuja društva brez razlike toliko žrtvujejo za krivično podjetje – za potujčevanje našega ljudstva, koliko bolj in več bi morala žrtvovati naša društva, da odbijemo tuje napade in ohranimo našo last! Prilike ne manjka! Izprašajte si dobro vest, ste li vršili svojo narodno dolžnost? Marsikatero društvo mora molče ob tem vprašanju priznati, da bi bilo lahko pač več storilo, kakor je. Marsikje se še ni udomačil niti najpriprostejši način narodnega dela."

Ob tem in podobnih zapisih v katoliškem in liberalnem tisku so se zganila marsikatera društva in poleg dotedanjega dobrodelnega delovanja začela zbirati tudi sredstva za rojake na narodnostno ogroženem ozemlju.

Tudi vojna jim ni prišla do živega
Čeprav si država in dežela pred stotimi leti nista sistematično prizadevali za razvoj slovenskega društvenega življenja in so bile občasne podpore temu ali onemu društvu le odraz dobre volje oblastnikov, pa so domače narodne organizacije nemoteno delovale vse do poletja 1914.

Po julijski mobilizaciji pa so društva začela izgubljati moško članstvo in delovanje se je marsikje povsem ustavilo. Tudi pevski zbor Glasbene matice v Ljubljani se je moral soočiti s to težavo. Ko je 2. oktobra začel delovanje v novi sezoni, so člani žalostno ugotovili, da je bilo mobiliziranih že 23 njihovih tovarišev. Med prvo vojno sezono 1914/15 pa je bilo k orožju pozvanih 51 članov, torej večina moškega zbora. Sedem izmed njih jih je tudi za vedno ostalo na bojnem polju.

Glasbena matica pa je nastopala dalje. Na pomoč so poklicali nekdanje moške pevce, vključili so tudi mladeniški naraščaj. Tako so že do poletja 1917 izvedli kar 21 koncertov. Tudi ti so bili dobro obiskani in društvo je lahko pokrilo vse svoje izdatke. Nastopile so nove težave, ki so izvirale iz vojnih razmer. Tako denimo niso mogli dobiti premoga (prebivalstvo ga je v omejeni količini lahko dobilo le na karte), s katerim bi lahko ogreli unionsko dvorano. Na koncu jim ga je "posodila" železnica, saj so tedaj po tračnicah vozili še hlaponi in so kurjači imeli nekaj zaloge. Poleg teh javnih nastopov pa so ranjenim vojakom zapeli tudi na koncertih v bolnišnici.

Matičarji so tako prebredli vse članske, denarne in nenapovedane težave in se spet izkazali v posebni luči. Izmed omenjenih 21 koncertov jih je bilo tako kar 15 dobrodelne narave. Nastopali so za žene in otroke vpoklicanih vojakov, za padle junake, za invalide in ranjence, za oslepele, za begunce z Goriškega ter tudi za reševalno postajo na ljubljanskem kolodvoru in vojaški slad cesarsko-kraljeve 5. armade.

Glasbena matica je tako že v prvih dveh letih vojne od prodanih vstopnic v dobrodelne namene razdelila kar 14.456 kron čistega dobička.

Razkošje tudi v starih kulturniških krogih
Nemoteno delo, pa čeprav brez državne ali deželne pomoči, so si slovenska društva lahko privoščila, ker so redno in pridno delovala, ker so imela dovolj podpornih članov in ker so tudi ljudje radi in v zadostnem številu obiskovali njihove prireditve.

Kaj pa tam, kjer vseh teh pogojev ni bilo? Denimo v Združenih državah Amerike? Tam denimo sploh ni bilo mogoče misliti, da bi zvezna država ali kaka njena enota kaj prispevali za slovensko narodno delovanje. Članstva ni bilo veliko, prav tako pa tudi ne podpornikov, saj so ljudje denar pošiljali domov v rodne kraje. No, pa so se Slovenci tudi v Ameriki - kakor tudi na Dunaju, v Pragi, v Nemčiji, v Argentini in še marsikje - znašli po svoje.

Slovensko društveno življenje je tako cvetelo po vsej zemeljski obli
Tudi v izseljenstvu so Slovenci pokazali svojo podjetnost. V tem pogledu je najbolj izstopalo pevsko društvo France Prešeren, ki je delovalo v Pueblu v zvezni državi Kolorado. Ustanovljeno je bilo 13. septembra 1906 kot zbor mladeničev in se je veselo razvijalo naslednja leta. Poleg petja so si omislili tudi dramski odsek in tako so vestno prirejali predstave in polnili društveno blagajno. K sodelovanju pa jim je uspelo pritegniti tudi lepši spol. S pomočjo prizadevnega članstva so si leta 1928 v kraju Ray, ki leži 40 milj jugozahodno od Puebla, ob vznožju znamenitega Skalnega gorovja (ang. Rocky Mountains) - postavili celo lasten letoviški dom. Ta nenavadna naložba jih je stala 12.000 ameriških dolarjev, pri čemer jim je največ pomagal njihov odbornik in ustanovni član Anton Mihelič (Tony Mihelich), ki je sam daroval celih pet tisočakov. Prizadevni Tony si je zaradi tega prislužil častno članstvo, društveniki pa so si delno tudi po njegovi zaslugi lahko privoščili oddih v mogočni stavbi, ki je premogla tudi veliko plesno dvorano. Tam so se poleti odvijale zabave članov in članic "Prešerna" ter tudi številnih drugih slovenskih društev. "Prešeren" je zaradi tega obdržal sloves največje slovenske organizacije na ameriškem zahodu in edine organizacije zahodno od Chicaga, ki je tedaj neprekinjeno delovala že domala trideset let.

Amare pomeni ljubiti
Besede mičejo, dobri zgledi pa vlečejo, nas prepričuje star slovenski pregovor. Morda se komu dozdeva, da spada že med staro šaro, vendar vse kaže, da ga bo vsaj v društvenih kulturniških krogih še vedno treba upoštevati. Nekdanji ljubiteljski (recimo tudi amaterski) društveniki so uspevali, ker so zavzeto študirali programe, pridno in pogosto nastopali ter si s tem pridobili mnogo denarnih podpornikov, še več pa obiskovalcev svojih prireditev. Kjer pa so bile razmere slabe, so si pomagali kar z lastnimi denarnimi sredstvi.

In nekaj podobnega očitno čaka tudi njihove novodobne naslednike.

Sicer pa: beseda amater ima osnovo v stari latinščini, kjer izraz amare pomeni ljubiti, imeti rad. Če imaš neko stvar resnično rad, če ti veliko pomeni, moraš biti zanjo pač pripravljen seči tudi v lastni žep.