Ta trditev pa ne drži. Ali drugače povedano: o zadnjem slovesu Julije Primčeve, poročene Scheuchenstuel, seveda lahko preberemo tudi v časopisu. Še bolje: o tem se je pisalo na prav poseben način. In kar je pri tem še najbolj neverjetno - ljubitelja slovenske poezije, ki je čutil dolžnost, da spomni na ta dogodek, je namesto zahvale doletela kazen, kakršno težko najdemo celo v svetovnem okviru.

Nepredvideno slovo
Bilo je julija 1864. Poletje se je razbohotilo v vsej svoji moči in v takih okoliščinah si je mestno prebivalstvo na Slovenskem rado privoščilo počitnice na deželi. Tudi v Novem mestu, nemško imenovanem Neustadtl, prestolnici Dolenjske, so se mnogi odpravljali k znancem ali sorodnikom, da si prečistijo pljuča od nezdravega zraka, ki je vladal v sobanah starih mestnih stavb.

Pokojnica je bila namreč nepozabna Julija Primičeva, nekdanja velika ljubezen pesnika Prešerna, v času smrti pa žena Josefa von Scheuchenstuela, predsednika novomeškega okrajnega sodišča.Tudi Franc Zorko, sodni uradnik z ženo in dvema otrokoma, se je skupaj z družino pripravljal na odhod. Vendar pa teh pot ni vodila na sonce ali v katero od znanih domačih letovišč, od koder bi se potem vsi veselo vrnili čez kak mesec ali dva. Nasprotno, odhajali so za vedno, kajti nekaj dni pred tem je oče dobil neizpodbitno odločbo, s katero ga je višja sodna oblast iz Gradca premestila v Ljubljano. V običajnih razmerah bi bila to morda celo ugodna odločitev, saj bi ga to iz podeželskega gnezda popeljalo v prestolnico Slovenije. Na žalost pa je bil le žrtev spletke, v katero so ga vpletli nadrejeni. Premestili so ga namreč zaradi njegove odkritosrčnosti in zaradi pogumnega dopisovanja, v katerega je med drugim vključil tudi zapis o slovesu ene najslavnejših slovenskih oseb tedanjega časa.

Nenavadno oznanilo
Skoraj natanko pet mesecev pred tem, točneje v soboto, 20. februarja 1864, je ljubljanski nemški dnevnik Laibacher Zeitung (Ljubljanski časopis) v zaglavju krajevnih novic prinesel kratek zapis iz Novega mesta. Od zadnjega tovrstnega pisanja, ki je izšlo na začetku tega leta, se ni zgodilo kaj dosti novega, zato je podpisnik, ki se je podpisoval le s črkama A. R., kar hitro prešel k najpomembnejši novici z dolenjskega konca. Sporočil je namreč, da se je za vedno poslovilo bitje, ki je nekdaj pesniku Prešernu pomenilo vir navdiha za njegova nepozabna dela.

Skrivnostni poročevalec pa znane pokojnice ni označil z njenim uradnim imenom in priimkom. Njen ovdoveli mož Josef Anselm Scheuchenstuel je bil namreč hkrati tudi njegov službeni predstojnik. Z ognjem se torej ni veljalo igrati. Vendar pa je z omembo Prešernove Lavre prav vsakdo na Slovenskem uganil, za katero osebo pravzaprav gre.

"Prešeren's Lavra ist nicht mehr"-"Prešernove Lavre ni več"
Dopisnik je, kot kaže, premogel kar dobro mero nadarjenosti. Njegovo nemško pisanje so v stari gotiški tiskarski postavitvi bralci, vešči tega jezika, razbrali brez težave. Slovenci pa bi ga smiselno lahko povzeli nekako takole:

"A. R. Novo mesto, 17. februarja. Odkar smo vam zadnjič pisali, se je v Novem mestu in njegovi najbližji okolici zgodilo le malo takega, kar bi nam srce in dolžnost narekovala prezreti. Naš kraj ni tak, da bi v umetnosti in kar je v zvezi z njo, posipal z rožicami. Umetnost je pri nas kot povsod na deželi zamrznila, njeni poznavalci in častilci pa so le redko posejani. Zato marsikaterega dogodka ne vrednotijo, tako kot bi si v svojem bistvu tudi zaslužil. Tako se je zgodilo tudi sedaj.

V prvih dneh meseca februarja je šel pesniški Genij tesno mimo nas. Njegovo lice pa je bilo zagrnjeno, zakaj žalujoč je sklanjal svojo baklo kot zadnjo luč nad plemenitim, njemu tako sorodnim bitjem, ki je nekoč pesniku Prešernu v njegovih zlatih dneh pomagalo sanjati, ki je bilo pogosti navdih njegovega resničnega pesniškega zanosa in ki v svoji lepoti in poveličani dobroti sije iz sonetov, v katerih ga je slavni pesnik tako vzorno opeval.

Prešernove Lavre ni več, vendar bo nesmrtno živela s pesnikom, ki je ovekovečil sebe in s tem tudi njo. Kdor pa ima srce in čut za umetnost sploh in še posebej za mojstrske poezije našega Prešerna, temu je in bo grob njegove Lavre svetišče. In ta zavest in ta spomin sta najlepši in nevenljivi venec, ki ga na sveži grob preminule polagamo z iskreno ganjenostjo."

Skrivnostna oseba podpisana z A in R
Če bi iz imena in priimka Franc Zorko potegnili osrednji črki, bi nam ostala le A in R. In prav tak podpis si je za poročanje iz Novega mesta izbral tamkajšnji sodni uradnik Zorko. Že od sredine leta 1863 so tako v Laibacher Zeitungu iz tega kraja prihajale dokaj obširne novice. Dopisnik je poročal o marsičem, denimo o novomeški gimnaziji, o razmerah v občinskem svetu, ki se mu je januarja naslednjega leta iztekal mandat ...

Predsednik okrožnega sodišča Josef Anselm von Scheuchenstuel se za tovrstno oglašanje sprva ni kaj dosti menil, potem pa je le postal pozoren. Dopisi so namreč po njegovem prepričanju začeli kaliti mir v mestu. Odločil se je, da izsledi "storilca". Ker je šlo za manjši kraj, kjer so se ljudje večinoma poznali med seboj, ni imel težkega dela. Obrnil se je na poštni urad, kjer je izvedel, kdo pošilja pisma ljubljanskemu časniku in potem še kdo za svoje dopise dobiva honorar. Tako se mu je kmalu razkrilo ime Franca Zorka, sodnega pripravnika pri mestnem delegiranem sodišču.

Scheuchenstuel je zagretemu dopisovalcu najprej "priporočil", naj odslej omeji svoje tovrstno delovanje. Vendar ga Zorko ni nameraval poslušati. Februarja se je tako odločil pisati o meščanski gardi in njeni godbi, o tomboli v kazini in še o čem. Naključje pa je hotelo, da je ravno tisti čas umrla Scheuchenstuelova žena Julija, sicer tudi mati peterice otrok. Ker nobeden izmed časopisov na Slovenskem tega ni omenil, se je Zorko odločil to storiti sam. Tako je poleg nameravanih novic vključil še zapis o Julijini smrti in ga postavil na prvo mesto svojega poročanja. Da pa ne bi bilo zadrege, se je namesto pravega imena pokojnice zatekel k pesniški prispodobi in Julijo označil kot Prešernovo Lavro, pač po znani (tudi neuresničeni) ljubezni italijanskega pesnika Francesca Petrarce, ki ga je tudi Prešeren imel pogosto v mislih.

Mrliško oznanilo
Z objavo Julijine smrti in ponovno povezavo njenega imena s Prešernom pa je zdaj tudi za Scheuchenstuela nastopil konec miru. O Prešernu, svojem nekdanjem tekmecu, namreč ni hotel niti slišati. Bil je vedno besen, ko so se je kdaj pa kdaj pod njihovim oknom v gradiču Neuhof v zaslišala znana pesmica Luna sije, s katero so novomeški dijaki, ljubitelji Prešerna, hodili dražit njegovo soprogo Julijo. Morda prav zato ob njeni smrti tudi ni bilo nikogar, ki bi iz Novega mesta poročal o tem žalostnem dogodku.

Scheuchenstuel sam pa je dal ob ženini smrti napisati le splošno obvestilo v nemščini, ki je obenem tudi vabilo na Julijin pogreb:"Dne 2. februarja ob dveh zjutraj je po daljšem trpljenju, previdena s tolažili katoliške vere, v 48. letu svojega življenja v gradu Neuhofu v Kandiji umrla Julijana pl. Scheuchenstuelova, rojena Primičeva, soproga predsednika cesarsko kraljevega okrožnega sodišča v Novem mestu ....".

Pogreb je bil dva dni pozneje. Julijo je pokopal novomeški prošt Jernej Arko, nekdanji Prešernov znanec iz časa, ko je še služboval kot župnik v Vodicah. V grob pa so jo položili na šmihelskem pokopališču.

Maščevanje?
Po nenavadni objavi ženine smrti je Scheuchenstuel sklenil še bolj pozorno paziti na Zorkove dopise. Zaradi omembe slovesa proti piscu uradno ni mogel ukrepati, saj bi se popolnoma osmešil. Zorkov "greh" pa tudi ni bil tako velik, da bi predlagatelj ukrepov lahko dosegel več od opomina. Moral je torej počakati, da se bo nabralo še nekaj podobnih zamer.

Zorko, ki ga prvotno Scheuchenstuelovo svarilo ni prestrašilo, je medtem še vedno snoval svoja novomeška poročila. S tem pa se je zameril še nekaterim someščanom. In spet je sledilo prijazno priporočilo, naj "gleda, da ne bo še nadalje s svojimi slabo uporabljanimi šalami motil slogo sicer tako mirnega mesteca".

Končno pa se je razjezil tudi Zorko sam in v članku, objavljenem v soboto, 2. julija, pozval bralce, naj se "tisti, ki bi radi vedeli ime kraja, kjer je kljub ustavi prepovedano govoriti, obrnejo na A. R.-ja".

In ker vemo, da imajo zadnjo besedo vedno nadrejeni, tudi v novomeškem primeru ne moremo pričakovati drugačnega razpleta. Predsednik tamkajšnjega okrožnega sodišča Scheuchenstuel je po tem Zorkovem pozivu najprej mislil zaposliti državnega pravdnika (po naše - javnega tožilca), s katerim se je že posvetoval o tej zadevi. Vendar pa se je nato raje odločil za "diplomatsko" potezo. Počakal je, da mine nedelja, potem pa že v ponedeljek, 4. julija, na višje deželno sodišče v Gradcu poslal predlog za pripravnikovo premestitev, da bi, kot sam piše, "njegov nemirni duh drugje mogel najti več zaposlitve".

Graški sodni uradniki so ukrepali zelo hitro in Zorka že 8. julija 1864, torej prej kot v tednu dni, premestili k deželnemu sodišču v Ljubljani.

Avskultant Zorko
Pogumni dopisnik Franc (Franz) Zorko (Sorko), je bil v času poročanja o razmerah v Novem mestu in pisanja o smrti Primičeve Julije star okrog trideset let. Rojen je bil v tem kraju, in to ravno v letu, ko se je Prešernu ob obisku trnovske cerkve v Ljubljani vžgala iskrica ljubezni do Primičeve Julije. Že v letih šolanja na novomeški gimnaziji se je navduševal nad poezijo takratnih slovenskih veljakov: Vodnika, Prešerna, Koseskega, Potočnika ... Po končanem študiju prava pa je opravljal različne uradniške službe v Novem mestu, Litiji in Zagrebu. Od leta 1861 pa je spet deloval v Novem mestu kot sodni pripravnik, avskultant.

Zorko je kot ljubitelj slovenske poezije seveda dobro poznal someščanko Julijo, njeno ljubljansko zgodbo v zvezi s pesnikom Prešernom in razmere v družini Scheuchenstuelovih.

Prešernova Lavra
Pokojna gospa Julijana plemenita Scheuchenstuelova je bila dokaj znana novomeška osebnost. V svoji mladosti je v Ljubljani veljala za lepotico in eno najbogatejših priložnosti za zakonsko zvezo. Pokojni oče je nasledstvo sicer namenil njenemu bratu Janezu, vendar je ta umrl že v gimnazijskih letih, zato je Julija ostala edina dedinja premožne trgovine. Siromašen odvetniški pripravnik brez zagotovljene samostojne pisarne, kakršen je bil v času njenega razcveta pesnik France Prešeren, tako ni imel niti najmanjše možnosti, da bi si jo pridobil za nevesto. O tem je takrat odločal le denar. Julijina mati je zato sklenila zvezo z bogatim Antonom plemenitim Scheuchenstuelom in mu malo pred njegovo smrtjo, junija 1835, zagotovila, da bo dekle v zakon dobil njegov, od Julije osem let starejši, sin Josef. Tako se je tudi zgodilo in konec maja 1839 sta se zaročenca tudi poročila. Julija je z možem sprva stanovala v Ljubljani in tam februarja 1849 tudi izvedela za Prešernovo smrt v Kranju. Sama je bila tedaj že mati štirih otrok.

Kmalu potem pa se je tudi njena družina družina preselila v Novo mesto, saj je bil mož izbran za predsednika tamkajšnjega okrožnega sodišča. Vendar pa Josef vrlim Dolenjcem ni ostal v lepem spominu. Bil je sila nepriljubljen, saj so ga označevali kot oblastnega, grobega in nespoštljivega uradnika. Tako so mu celo nadeli vzdevek "dolenjski Napoleon".

Zapisa Janeza Trdine (ta se je v Novem mestu naselil leta 1867), ki izvira iz leta 1871 in pravi, da je imel plemeniti Scheuchenstuel še v času Julijinega življenja v dolenjski prestolnici razmerja z drugimi ženskami, pa seveda ni več mogoče preveriti.

Podobna usoda
France Prešeren in Primičeva Julija, med katerima je obstajala starostna razlika šestnajstih let, sta preživela skoraj enako življenjsko dobo: Prešeren je umrl dva meseca po dopolnjenem oseminštiridesetem letu, Julija pa tri mesece pred tem praznikom. Oba je tudi pokopala enaka bolezen - vodenica. Blizu pa jima je bil tudi datum smrti. Prešeren je namreč umrl 8. februarja 1849, Julija pa le nekaj dni prej v tem mesecu. Poslovila se je 2. februarja 1864.

Med 3. decembrom, Prešernovim rojstnim dnem, ki ga zdaj imenujemo veseli dan kulture, in dnevom njegove smrti, 8. februarjem, ki se ga je oprijelo ime Prešernov dan, se nam tako odpira še ena lepa priložnost za obujanje spominov.

Drugi februar je dan, ko se je pred mnogimi leti poslovila Prešernova Lavra. In prav bi bilo, da se v povezavi z državnim praznikom spomnimo tudi nje, ki je iz priložnostnega pesnika "ustvarila" velikega poeta, ki je z vencem posvečenim njej prvi dokazal, da tudi slovenščina spada med enakopravne jezike svetovne poezije.

Še kakšno slovo
Odkritosrčni Franc Zorko se je po pregnanstvu iz Novega mesta tudi kot Ljubljančan še nekaj časa oglašal z dopisi iz tega kraja. Kot kaže, je z nekdanjimi znanci, ki so mu prinašali novice, ohranil dobre povezave. A tudi tega sodelovanja je bilo kmalu konec. Da bi ga dokončno utišali, so ga nadrejeni zopet premestili. Tokrat malo dlje - v Maribor.

Od Novega mesta pa so se kmalu po smrti matere in žene Julije poslovili tudi Scheuchenstuelovi. Ovdoveli Josef se je leta 1867 z otroki namreč preselil v Gradec. Kamnitega spomenika, ki je označeval zadnje počivališče nepozabne Julije pa seveda niso mogli odpeljati s sabo in na šmihelskem pokopališču še dandanes spominja na neuslišano ljubezen pesnika Prešerna.