Virginia Woolf je morda bolj kot kateri koli drug pisatelj (z izjemo Jamesa Joyca) udejanila modernistični roman - drastičen odklon od tradicionalne forme in vsega, kar je značilno zanjo: junaštev in njihovih razčustvovanih nosilcev, moralne drže, vsevednega pripovedovalca in jasno zakoličenih postavk začetka, sredine in konca. Roman se je pod peresom Virginie Woolf spreminjal v protejsko, dvoumno, do neke mere kaotično in poetično tvorbo, ki je v ospredje potisnila povsem neizstopajoče posameznike. Verjela je (če povzamemo njene besede), da imajo pedantno strukturirani in pogosto didaktični romani, kakršne so pisali njeni sodobniki, približno tak uvid v svet in ljudi, ki ga naseljujejo, kot kaka odprava misijonarjev in raziskovalcev v kanuju, ki si nameravajo “pokoriti” džunglo.
Woolfova je s svojim pisanjem dokazovala, da je svet prevelik in preveč nedoumljiv, da bi si lahko pisatelj skozi njegovo goščavo s svojim moralnim kompasom pot utiral samovoljno. Sama je svet okrog sebe sicer opazovala in beležila njegove vzorce, ni pa mu vsiljevala logičnih sosledij. Zato je bila seveda neštetokrat obtožena, da piše o - ničemer.

Po pisateljičinem življenju in njegovih sočnih podrobnostih so biografi brskali do onemoglosti: vse lahko izvemo o lepi, a hladni materi, ki je umrla, ko je imela Virginia 13 let, in o neutolažljivem očetu, ki se je zakopal v svoje pisanje, pa tudi o spolnem nadlegovanju njenih polbratov, poroki s, kot mu je sama nekoč rekla, "Judom brez prebite pare", lezbičnih razmerjih, duševnih zlomih in seveda samomoru pri 59 letih. Leta 1882 rojena Adeline Virginia Stephen ni imela srečnega otroštva; odraščala je v veliki, nikakor ne revni družini – Leslieju in Juliji Stephen so se rodili štirje otroci, z njimi pa so živeli še štirje iz Julijinega prvega zakona – a sta jo že od šestega leta dalje spolno zlorabljala polbrata Gerald in George, kar je – skupaj z materino prezgodnjo smrtjo – tudi botrovalo dekletovemu prvemu čustvenemu zlomu. Čeprav je imela dostop do domače knjižnjice in je že od mladih let kazala zanimanje za literaturo, je oče, ki ni prisegal na ravno liberalno vzgojo, univerzitetno izobrazbo omogočil samo sinovom.

"Ženska mora imeti denar in lastno sobo, če hoče pisati leposlovje"
Po očetovi smrti l. 1904 se je Virginia s sestro in bratoma iz Kensingtona preselila v četrt Bloomsbury, ki jo še danes povezujemo z njenim imenom. V tem času je Virginia s prvimi, anonimnimi objavami v Guardianu (takrat je bil to majhen, klerikalen časnik) in Timesovi literarni prilogi začela svojo pisateljsko kariero. Stephenovi štirje otroci so se z univerzitetnimi sošolci obeh fantov začeli dobivati po salonih svojih lepih meščanskih hiš, kjer so razpravljali o umetnosti, filozofiji in spolnosti. Otroci iz aristokratskih ali pa vsaj bogatih meščanskih družin so tako gojili nekakšen salonski, intelektualen in umerjen upor proti okosteneli drži generacije njihovih staršev. Številni pripadniki t. i. “bloomsburyjske skupine” so pozneje postali pomembne figure v kulturnem življenju zgodnjega 20. stoletja (naj omenimo le E. M. Forsterja in Bertranda Russella).

Pa naj so Bloomsburyjevci še tako udrihali po konvenciji patriarhalne družine, prave družbeno sprejemljive alternative zakonu niso ponudili. Čeprav niso skrivali svojega “eksperimentiranja” na področju spolnosti (številni so imeli zunajzakonska in/ali homoseksualna razmerja), so se na koncu vsi poročili, z Virginio vred. Leta 1912 je vzela Leonarda Woolfa, pisatelja, s katerim jo je družila ljubezen do literature (skupaj sta ustanovila celo založbo, Hogarth Press). Ko je leto dni po poroki doživela hud živčni zlom, ji je bil Leonard v veliko oporo, in že leta 1915 je izdala svoj prvi, še precej tradicionalen roman, The Voyage Out (Potovanje venkaj).

"Upam si trditi, da je bil 'Neznani avtor', ki je napisal toliko pesmi, v mnogih primerih ženska"
Roman Night and day (1919) je odpiral vprašanje volilne pravice za ženske, Jacob's Room (1922) pa je bil zgodba o vojaku, ki umre v prvi svetovni vojni. Kmalu nato je bila na vrsti Ga. Dalloway (Mrs Dalloway, 1925). Z romanom, ki opisuje en sam dan v življenju naslovne junakinje, je Woolfova našla svoj pisateljski "glas" in se prepustila toku zavesti; literarni kritiki Gospo Dalloway pogosto primerjajo z Joyceovim Uliksesom (1922).

Sledila so še druga ključna dela, ki stojijo pri samem začetku razvoja modernega romana: K svetilniku (To the Lighthouse, 1927), Orlando (Orlando, 1928), Valovi (The Waves, 1931) in Med dejanji (Between the Acts, 1941), ki je izšlo že postumno (mimogrede, domišljijsko biografijo Orlando, v kateri junak živi tristo let in menja spol, so poimenovali "najdaljše in najbolj očarljivo ljubezensko pismo v zgodovini". Knjigo je posvetila svoji dolgoletni ljubimki Viti Sackville-West, s katero sta bili tudi po koncu zveze tesni prijateljici vse do Virginijine smrti).

"Pisatelj je konec koncev samotarsko bitje"
Ko je dokončala rokopis romana Med dejanji, je padla v globoko brezno depresije, s katero se je spopadala celo življenje. Druga svetovna vojna je bila v polnem razmahu, njeno nekdanje domovanje je bilo uničeno v bombnem napadu, njena biografija pokojnega Rogerja Frya pa je naletela na hladen sprejem. Njena bolezen se je tako poslabšala, da ni mogla več pisati. 28. marca 1941, ko je imela za seboj še en živčni zlom, je naredila samomor: žepe si je obtežila s kamenjem in zakorakala v reko Ouse; njenega trupla niso našli vse do 18. aprila.

V poslovilnem pismu Leonardu je napisala:
"Najdražji, prepričana sem, da se mi zopet meša. Še enkrat ne moreva skozi tako grozno obdobje. In tokrat ne bom okrevala. Začenjam slišati glasove, in ne morem se zbrati. Sklenila sem torej storiti to, kar je najbolje. S teboj sem doživela največjo mogočo srečo. V vseh pogledih si bil vse, kar je kdo lahko. (...) Ne morem se več boriti. (...). Vse me je zapustilo razen zanesljivosti tvoje dobrote. Ne morem ti več uničevati življenja.

Mislim, da nobena dva človeka ne bi mogla biti bolj srečna, kot sva bila midva.

V."

Ana Jurc