Medvedi so prav gotovo živali, ki vzbujajo strahospoštovanje že zgolj zaradi svoje velikosti in moči, obenem pa na njih gledamo precej ljubkovalno zaradi njihovih pomanjšanih plišastih "sorodnikov", ki so bili skoraj zagotovo pomemben del otroštva vsakogar izmed nas. Po drugi strani pa medvedi povzročijo tudi precej preglavic predvsem kmetovalcem in rejcem domačih živali, saj lahko drobnica hitro postane plen kakega kosmatinca.
Prav zanimiva zgodba z medvedom pa izhaja iz časa druge svetovne vojne. Na začetku septembra, natančneje prvega septembra, smo obeleževali obletnico začetka druge svetovne vojne, ko je Nemčija napadla Poljsko in pognala svet v šestletno morijo, ki je vzela na milijone življenj. V tej vojni je sodeloval tudi rjavi medved po imenu Vojtek.
Naj se sliši še tako neverjetno, toda zgodba o sirskem rjavem medvedu, ki se je pridružil poljskim vojakom sredi Perzije in z njimi potoval prek Egipta do Italije, kjer je sodeloval v Bitki za Monte Cassino, je še kako resnična. Toda lepo po vrsti. Najprej se vrnimo na začetek te zanimive zgodbe.
Iz sibirskega mraza v puščavsko vročino
Spomladi leta 1942 je večdesettisočglava poljska vojska korakala prek Irana proti Palestini. Da bi lažje razumeli, kaj je tako velika množica Poljakov počela tako daleč stran od domovine, pa se moramo vrniti na sam začetek, v leto 1939. Še pred začetkom druge svetovne vojne, v avgustu 1939, sta Nemčija in Sovjetska zveza podpisali sporazum o nenapadanju (Pakt Molotov – Ribbentrop), poimenovan po zunanjih ministrih obeh držav, ki je poleg glavnega dogovora o nenapadanju med podpisnicama določal tudi vplivne oziroma interesne cone v Evropi. Nemški napad na Poljsko je tako Sovjetska zveza pospremila zgolj z opazovanjem in tudi sama dobra dva tedna pozneje dokaj zahrbtno napadla Poljsko v dogovoru z Nemčijo. Številni vojaki, predvsem pa visoki častniki, intelektualci in drugi izobraženci so bili odpeljani v sibirske gulage, kjer so vladale strahovite razmere, zato je bila smrtnost med zaporniki velika. Najpomembnejše vojaške častnike in izobražence, ki so jih sovjetske oblasti označile za ključne v takratni poljski državi, pa je čakala še bolj gotova smrt, kot so bila sibirska taborišča. Po različnih ocenah je bilo v pokolu v Katinskem gozdu (leta 1940) ubitih med petnajst in trideset tisoč visokih častnikov poljske vojske, več sto univerzitetnih profesorjev, zdravnikov, odvetnikov in drugih.
Sporazum o nenapadanju je trajal do druge polovice junija 1941, ko je nemška vojska začela obsežno ofenzivo (operacija Barbarossa), s katero je želela zlomiti Sovjetsko zvezo. Zaradi spremenjenih razmerij v odnosu velesil se je Sovjetska zveza začela obračati na zahodne zaveznike. Dosežen je bil dogovor z Veliko Britanijo, da Rusi iz ujetništva izpustijo Poljake, ki so bili že od vsega začetka vojne zaprti v nečloveških razmerah. Načrtovali so ustanovitev posebnih poljskih enot, ki bi obsegale več kot sto tisoč vojakov, in bi se borile pod okriljem britanskih enot.
Poljaki v Iranu kupijo medveda
Po sklenjenem dogovoru med Sovjetsko zvezo in Veliko Britanijo so Rusi, čeprav neradi, izpustili Poljake. Ti so se pod vodstvom generala Władysława Andersa (1892–1970) odpravili na dolgo pot iz Sibirije. Več desettisočglava vojska, skupaj z nekaj tisoč ženskami in otroki se je z vlaki odpravila iz severa države proti mestu Krasnovodsk ob Kaspijskem jezeru (današnji Türkmenbaşy v Turkmenistanu), kjer so se vkrcali na ladje, ki so jih odložile v Iranu. Končni cilj Poljakov je bila Palestina, ki je bila določena za zbirno mesto vseh poljskih enot, ki so prihajale iz Sovjetske zveze. Vožnja s severa Irana je bila za vojake dolga, pa tudi naporna, čeprav se nihče ni kaj dosti pritoževal. Dolgotrajno neprijetno sedenje na vlaku in vojaških tovornjakih je bilo za vojake, pa tudi civiliste, ki so preživeli strahote ruskega ujetništva precej nepomembno. Prečenje velikih gorskih masivov, kot je bilo tudi gorovje Zagros na vzhodu Irana je vojake spomnilo na Sibirijo, podobno še pred tem gorovje Alborz, severno od Teherana, kjer je bilo kljub mesecu aprilu še vedno zelo hladno. Tri dni je potrebovala vojska, da je premagala strme gorske prelaze, vso pot pa so jih vodili indijski nosači, ki so predvsem pri mlajših vojakih vzbujali zanimanje zaradi svoje noše. Bili so namreč sikhi, ki so imeli dolge brade in na glavah turbane.
Po nekajurni vožnji se je konvoj vojaških vozil ustavil v bližini mesta Hamedan, da bi si vojaki malo pretegnili noge pred dolgo potjo, ki je še bila pred njimi. Med kratkim odmorom je do vojakov pristopil neki deček in jih prosil za hrano. Poljaki, ki so v Sibiriji živeli v velikem pomanjkanju, so vedeli, kaj je lakota, in ta otrok je bil že na prvi pogled videti podhranjen. Seveda so ga takoj nahranili. Takrat pa je pogled vojakov pritegnila vreča, ki jo je na hrbtu imel pritrjeno mali deček, saj se je v njej nekaj premaknilo. S kretnjami, saj iransko nihče ni znal, otrok pa tudi ni mogel razumeti poljsko, so ga vprašali, kaj nosi v vreči. Prav gotovo na veliko presenečenje vseh zbranih je deček odprl vrečo in iz nje je pogledal medvedji mladič, star vsega nekaj mesecev. Kolikor so se vojaki, upoštevajoč jezikovne ovire, lahko sporazumeli z dečkom, jim je pojasnil, da so medvedkovo mamo ustrelili lovci, mladiča pa so dali njemu, da bi nanj pazil. Ko bi medved odrasel, pa bi postal plešoči medved, kar je bilo v perzijski kulturi precej razširjeno. Medvedi so bili od malega učeni, da stojijo na zadnjih tacah in posnemajo ples, to pa so lahko dosegli s strogo vzgojo, ki bi se po današnjih merilih uvrščala med mučenje. Takšni medvedi so bili običajno zelo podhranjeni in če so imeli srečo, so hitro poginili in se rešili krutega življenja. Plešoči medvedi so bili v preteklosti prisotni tudi v naših krajih. Kako je bil videti obisk takega medveda, pa najbolje opisuje skoraj sto trideset let star zapis v časniku Vertec, objavljen daljnega leta 1886.

Kdo bi vedel, kakšne misli je imel poročnik Anatol Tarnowiecki, ko je prišel do ideje, da bi od dečka kupil medveda. Morda je hotel le očarati Ireno Bokiewicz, mlado Poljakinjo, ki je bila ena mnogih žena, ki so se skupaj s poljskimi vojaki vračali iz ruskega ujetništva. Poročnik Tarnowiecki je za medveda odštel nekaj drobiža ter konzerv hrane in kupčija je bila sklenjena. Kako je prikupno malo kosmato darilo vplivalo na odnos med mlado Ireno in poljskim poročnikom, ni znano, je pa imel medved velik vpliv na moralo vojakov. Po treh letih trpljenja, najprej v bojih za domovino in pozneje v sibirskih gulagih, je medvedek predstavljal veliko spodbudo za naprej, pa tudi vojaki so se lahko poistovetili z njim – tako kot oni, je tudi medved izgubil mamo in je bil sirota, podobno kot so bili ti mladi vojaki daleč od doma v negotovih vojnih razmerah.
Vojaki 22. oskrbovalne artilerijske čete, 2. poljskega korpusa so malega medveda poimenovali Vojtek, kar je v poljskem jeziku pomenilo "srečen vojak". Nadrejenim seveda niso povedali za njihovo najnovejšo pridobitev, saj so lahko upravičeno sklepali, da ne bo ravno najbolje sprejeta. Vojaki so morali kaj hitro pokazati vse svoje spretnosti, saj je bil medvedek premajhen, da bi jedel meso ali drugo trdo hrano, zato so ga morali hraniti po steklenici z mlekom. Prazna steklenica vodke z manjšimi predelavami je bila kot naročena. Kot begunka bi Irena Bokiewicz težko skrbela za medveda, zato je bil določen poseben skrbnik. Medvedja "nadomestna mama" je tako postal eden najizkušenejših mož v četi, šestinštiridesetletni desetnik Piotr (Peter) Prendys.

Medved postane eden izmed vojakov
Vojaki so se hitro zavedli odgovornosti, ki so si jo nakopali. Skrivanje medvedjega mladiča pred nadrejenimi je zahtevalo kar nekaj inovativnosti in kaj kmalu je bilo jasno, da prav dolgo takšna novica ne bo ostala skrivnost. Vojtkov skrbnik Peter je skupaj s soborci premišljeval, kako bi predal novico o medvedu majorju Chelkowskemu [v nekaterih virih se pojavlja tudi priimek Chelminski], ki je bil njihov nadrejeni častnik. Trenutek resnice se je bližal. Major Chelkowski je imel vsa pooblastila za ustrezno discipliniranje vojakov, vprašanje je bilo le, za katera sredstva se bo odločil. Kakšno kazen si bodo vojaki nakopali zaradi medvedje avanture, pa ni mogel vedeti niti Peter niti njegovi tovariši, saj primera, ko bi vojaki kupili medveda, do takrat še ni bilo. Pokazalo pa se je, da je bil strah povsem odveč. Mali kosmatinec je majorja takoj navdušil, celo tako zelo, da mu je nekaj tednov pustil spati v svojem šotoru. Major je bil razumen mož in je takoj prepoznal medvedov velik vpliv na moralo vojakov.

Medved, ki pije in kadi
Vojtek je iz mladiča hitro zrasel v odraslega medveda, ki je tehtal okoli četrt tone in bil, ko se je postavil na zadnje tace, visok okoli meter in osemdeset centimetrov. Njegove potrebe po hrani so bile tudi temu primerne. Dnevna potreba vnosa kalorij za medveda Vojtkove velikosti je bila okoli dvajset tisoč kalorij, medtem ko je priporočeni dnevni vnos kalorij za človeka okoli dva tisoč kalorij. Zagovorniki zdravega načina življenja in pravic živali naj raje izpustijo naslednjih nekaj vrstic, saj je bil Vojtkov jedilnik vse prej kot zdrav in uravnotežen. Zelo rad je jedel vsakršne sladkarije, pa tudi medu se ni branil. Zelo mu je teknilo tudi sladko sadje. Še nekoliko slabša razvada so bili cigareti. Vojaki so pač veliko kadili in tudi Vojtek ni bil nikakršna izjema, saj je bil navsezadnje eden izmed njih. Seveda kajenje na način, kot to počnejo ljudje, ni prišlo v poštev, saj mu velike šape niso omogočale, da bi držal cigareto. Namesto tega so mu prižgali cigareto in mu jo vrgli, on pa jo je ujel z gobcem in pojedel. Pri tem pa so se vojaki zabavali, ko se gledali, kako se mu cigaretni dim kadi iz nosnic. Vojaki so mu poizkusili dati tudi neprižgane cigarete, vendar Vojtek teh ni maral. Podobno nezdrava razvada je bilo tudi pivo. Ne glede na embalažo, z vsakim se je Vojtek znašel na svoj način. Svojevrstno zabavo mu je predstavljalo pivo v pločevinkah. S svojo močno šapo je zamahnil proti pločevinki in jo s kremplji preluknjal ter nesel h gobcu, da je lahko izpil dragoceno osvežilno tekočino. Še raje pa je imel pivo v steklenicah oziroma steklenice same. Ko je posrkal pivo do zadnje kapljice je najprej pogledal v steklenico, če je res prazna, nato pa jo je zalučal proti tlom, da se je razbila. Vojaki, ki so opisovali ta dogodek v svojih spominih, so znali povedati, da je Vojtek zares užival v razbijanju steklenic in zaradi velikih količin popitega piva je bil tudi kup razbitega stekla primerno velik.

Kot je običajno pri alkoholu, lahko človek, v tem primeru pa medved, hitro preseže mejo razumnega. Tako se je zgodilo tudi Vojtku. Nekega dne, ko so vojaki popivali, je tudi Vojtek spil kar nekaj piva. Na smolo vseh prisotnih pa je dogajanje opazil poveljujoči major, ki se mu je zdel medved vseeno nekoliko bolj opotekajoč, kot se za medveda spodobi. Za kazen je moral Vojtek stati mirno v postroju, poleg njega pa sta bila kaznovana še dva vojaka – ne zaradi pijančevanja temveč zaradi tega, ker nista preprečila medvedu, da bi se napil.

V drugem delu prihodnjo nedeljo pa o tem, kako je medved Vojtek ujel vohuna in kako se je zabaval z ženskami.