Miles Davis je postal poznan po svojem počasnem, liričnem, introspektivnem in melodičnem slogu igranja trobente. Čeprav je imel raje minimalističen način igranja v smislu »manj je več«, je bil prav tako sposoben tudi zelo kompleksnih in tehnično zahtevnih skladb.

A če je imel do svojega inštrumenta stalen odnos, ni imel takšnega odnosa tudi do glasbe. Do jazza je imel namreč vedno buren odnos, saj je bil kot trobentač, vodja različnih zasedb in skladatelj v ospredju skoraj vsakega večjega razvoja glasbe od 2. svetovne vojne do svoje smrti leta 1991.

Bil je začetnik bebopa, posnel je nekaj prvih plošč cool jazza, delno je bil odgovoren za razvoj modalnega jazza in jazz fusiona, ki se je rodil iz njegovega sodelovanja z drugimi glasbeniki v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih, v svojem zadnjem albumu pa je združil jazz in rap. Kot so mnogi poudarjali, se je jazz nehal razvijati, če ga Davis ni potisnil naprej. V bistvu je bil tako free jazz edini povojni slog, na katerega ni bistveno vplival, čeprav so ga igrali nekateri njegovi sodelavci.

Namesto večjih orkestrov manjše nadarjene skupine
Davis je pozneje postal del niza jazzovskih trobentačev, ki ga je začel Buddy Bolden, nadaljevali pa Joe »King« Oliver, Louis Armstrong, Roy Eldridge in Dizzy Gillespie. Velikokrat so ga kot inovatorja primerjali z Dukom Ellingtonom: oba sta bila spretna s svojimi glasbili, toda nista bila tehnična virtuoza. A medtem ko je bila Ellingtonova nadarjenost v skladanju in vodenju velikega orkestra, je Davis sestavljal manjše skupine nadarjenih glasbenikov, ki jim je puščal prosto pot pri njihovem razvoju.

Veliko povojnih ikon jazza je vsaj kratek čas v svoji karieri igralo v eni izmed Davisovih zasedb, med njimi so tudi klaviaturista Chick Corea in Herbie Hancock, saksofonist John Coltrane in kitarist John McLaughlin. Prav tako je spremenil tudi sam pristop do skupine, saj je združeval glasbenike ne glede na barvo kože.

Milesov vsevključujoč pristop do glasbe in njegova burna osebnost sta naredili veliko za popularizacijo žanra, sam pa je postal tudi simbol potenciala jazzovske glasbe.

S trobento se spoznal pri trinajstih
Miles Dewey Davis se je rodil 25. maja 1926 v relativno bogati afroameriški družini v Altonu, v državi Illinois. Njegovo glasbeno šolanje se je začelo pri trinajstih letih, ko mu je oče podaril trobento in poskrbel za učne ure pri lokalnem trobentaču Elwoodu Buchananu. Miles je pozneje pojasnil, da je očetova izbira instrumenta jezila njegovo ženo, saj ta ni marala zvoka trobente.

Njegova kariera se je sicer začela, ko se je preselil v New York, da bi lahko igral s Charliejem Parkerjem in Gillespiejem. Proti koncu desetletja je zapustil Parkerjev kvintet, da bi našel primerne glasbenike za neko novo obliko glasbe. S skladateljem Gilom Evansom je ustvaril nonet z za jazz netradicionalnimi glasbili, kot sta francoska rog in tuba.

Pred šestdesetimi leti rojstvo cool jazza
Leta 1949 je tako nastal album, ki so ga pozneje za nazaj poimenovali z zgovornim naslovom The Birth of the Cool, s čimer se je tudi zares začela nova vrsta glasbe, ki je postala standard za naprej. Prav tako z Evansom, a v drugačni postavi, se je lotil tudi bolj klasičnih oblik. Tako je med drugim nastal tudi album Porgy and Bess (1958) po istoimenski operi Georga Gershwina.

Po nonetu je ustanovil kvintet, v katerem je sodeloval tudi Coltrane in kjer se je začel izogibati ritmični in harmonični kompleksnosti, ki je bila prisotna v takrat prevladujočem bebopu, ter se lotil razvijati daljše in predvsem melodične oblike, kar seje razvila v modalni jazz.

Pred petdesetimi leti izdali najbolj prodano jazzovsko ploščo
Po albumih Round about midnight (1955) in Milestones (1958, tokrat že kot sekstet) se je v malce spremenjeni postavi s prihodom Billa Evansa marca in aprila 1959 zaprl v studio in brez vaj oziroma ponovitev z improvizacijo so ustvaril ploščo, ki za mnoge še danes velja za nepreseženo v jazzovski zgodovini – Kind of Blue. Album je s 4 milijoni prodanih izvodov tudi najbolj prodana jazzovska plošča v zgodovini.

Sledi dodajanje električnih inštrumentov
Sledila je turneja po Evropi in oblikovanje različnih skupin, proti koncu šestdesetih pa se je lotil eksperimentiranja z električnimi glasbili, med drugim tudi z električnim klavirjem in kitaro. Leta 1968 je tako nastala dvojna plošča Bitches Brew z neverjetnimi 105 minutami glasbe in 12 sodelujočimi glasbeniki. Z združitvijo rocka in jazza sta se rodila tako žanr fusion kot tudi jazz-rock, plošča pa je že njegova tretja, ki še vedno velja za eno izmed revolucionarnih v zgodovini jazza.

Po še večjem eksperimentiranju z elekrtičnimi inštrumenti v sedemdesetih letih je sledil petleten odmor zaradi kombinacije slabega zdravja in uživanja kokaina. Davis je imel že v petdesetih težave s heroinom tako kot večina takratne jazzovske scene, a se mu je uspelo rešiti.

Tako se je še v drugo uspešno vrnil na sceno v osemdesetih. Ne da bi sedel na lovorikah in preigraval stare uspešnice je še vedno iskal nove možnosti in smeri z dodajanjem sitetizatorjev, na svojem zadnjem albumu Doo-Bop (1991) pa se je spogledoval tudi s hiphopom.

Marca 1991 je nastopil tudi v ljubljanskem Cankarjevem domu.

Pokopan v Bronxu
Umrl je 28. septembra leta 1991 zaradi infarkta, pljučnice in težav z dihanjem v Santa Monici, pokopan pa je na pokopališču Woodlawn v newyorškem Bronxu.

B. K.