Vendar jim je megla včasih prišla tudi prav. Denimo nekega mrzlega februarskega dne, med prvo svetovno vojno, ko je neugodno vreme mesto rešilo pred veliko nevarnostjo, kakršne dotlej še ni doživelo v vsej svoji burni zgodovini.

V zaledju soške fronte
Petek, 18. februarja 1916, bi bil za Ljubljančane lahko povsem običajen dan. Povsem običajen seveda v vojnih razmerah. Čakale so jih je namreč vsakodnevne vrste pred trgovinami, ki so prodajale blago, ki ga ni bilo mogoče dobiti drugače kot s posebnimi izkaznicami. Moka, kruh, krompir, sladkor … so bile dobrine, ki so bile natančno odmerjene na vsakega prebivalca posebej, odrejen pa je bil tudi mestni predel, kjer je bilo vse to mogoče kupiti.

Sicer pa je Ljubljana živela skoraj tako kot pred vojno. Nekateri ljudje so celo redno hodili na koncerte ali na predstave v kino. Bližina bojišča ob reki Soči pa je skozi mesto nenehno vodila stalne transporte orožja, avstro-ogrskega vojaštva, beguncev iz raznih delov države, pa tudi ruskih in italijanskih vojnih ujetnikov, ki so jih nastanili na gradu ali razporedili po kmetijah znotraj dežele. Tudi vojnih spopadov se meščanom ni bilo treba bati. Najbližji sovražniki, Italijani so bili še daleč, saj kljub že štirim močnim ofenzivam, od katerih je zadnja potekala od 10. novembra do 5. decembra 1915, niso dosegli vidnega napredka. Cesarsko-kraljeve čete so pod vodstvom strumnega generala Svetozarja Borojevića odločno zavrnile vse njihove dotedanje napade.

Nepovabljeni gostje z juga
Avstrijsko vojaštvo pa se na italijanski fronti ni osredotočilo le na obrambo države, ki so jo utrdili ob levem bregu reke Soče, in po pobočjih bližnjih gora, ampak je sklenilo uničiti tudi vojno industrijo, ki je v italijanskem zaledju oskrbovala sovražnikove čete. V ponedeljek, 14. februarja 1916, je tako enajst avstrijskih letal bombardiralo tovarne v Milanu in tamkajšnji kolodvor. Spotoma pa so nekaj bomb spustili tudi na druga mesta v severni Italiji.

Italijani so utrpeli hude izgube in so se takoj sklenili maščevati. Izbrali so enak način boja. Že v treh dneh so pripravili jato svojih najsodobnejših letal, velikih bombnikov tipa Caproni Ca III. Ta so s svojim smrtonosnim tovorom v petek, 18. februarja, navsezgodaj zjutraj odrinila proti prvemu "odprtemu" mestu Avstro-Ogrske monarhije, Ljubljani, prestolnici dežele Kranjske. Njihovo prvobitno floto je sestavljalo osem letal, a jih je peterica zaradi težav z motorji in meglenim vremenom ter zasledovanja avstrijskih obrambnih sil morala opustiti svojo namero. Tri pa so pred tamkajšnjimi vojaškimi opazovalci na tleh izginila v območju megle in oblakov.

Prvi spopad
Letenje v zraku, posebno še v februarskem mrazu, je od letalcev zahtevalo velik, skoraj nadčloveški napor. Piloti in strelci v velikih italijanskih bombnikih, ki so predvidevali posadko štirih do petih mož, so sedeli v odprtih kabinah, ki jih je pri hitrosti več kot 150 kilometrov na uro temeljito prevetrilo. Letala tedaj še niso bila opremljena s padali, saj se je poveljstvo vseh vojskujočih se sil balo, da bi v primeru spopadov piloti skočili iz letala, to pa bi padlo v roke sovražniku, ki bi tehnične novotarije izrabil v svojo korist. Pilot je torej tudi v primeru, ko je bil zadet, moral z letalom pristati na tleh in ga uničiti. Če pa je bilo letalo tako močno poškodovano, da sploh ni bilo mogoče pristati, pa je letalec skupaj s svojo "letečo krsto" treščil na tla. Nekatera letala pa so skupaj s piloti eksplodirala že v zraku.

Ko so italijanski piloti prileteli v območje soškega bojišča, so se takoj oglasili obrambni topovi. Opazili pa so jih tudi vojaki letalske obrambe, ki je imela svojo bazo na travnikih v okolici Ajdovščine in Vipave. V najkrajšem času so se v zrak dvignili avstrijski enokrilci tipa Fokker A-III in nekateri dvokrilniki. Italijani so že preleteli bojno črto, zato so se pognali za njimi. Okorni bombniki niso bili dovolj hitri, zato so okretni Fokkerji kmalu dosegli zadnjega od njih. Stotnik Luigi Bailo in nadporočnik Alfredo Barbieri sta streljala kot obsedena, a jima ni uspelo zadeti dveh izredno gibčnih Fokkerjev, ki sta ju pilotirala stotnika Heinrich Kastrba in Mathias Bernath. Avstrijska letalca sta, prvi s petstotimi, drugi s štiristotimi streli, udarila po Caproniju, kar je bilo usodno za oba italijanska strelca, pilot Oreste Salomone, četudi sam težko ranjen, pa se je z manevrom izognil katastrofi in obrnil nazaj proti italijanskim položajem. Z mrtvima tovarišema je uspel pristati v objemu italijanskega zaledja.

Rešiteljica – ljubljanska megla
Petkovo jutro je bilo megleno tudi v notranjosti dežele Kranjske. Sreča za Ljubljano in smola za italijanske bombnike. Meščani so okoli devete ure slišali nad sabo ropotanje njim neznanih motorjev, a si niti slučajno niso mogli misliti, da nad njimi krožijo italijanska letala, ki bi nanje rada odvrgla svoj smrtonosni tovor. V zadregi pa so bili tudi Italijani, ker si zaradi megle niso mogli izbirati ciljev. Poročila o dogodkih tistega dopoldneva so bila v naslednjih dneh tako različna in v določeni meri tudi nasprotujoča si, da je težko razbrati pravilen potek.
Nedvomno pa je bilo to, da so se Italijani sprva držali le okolice gradu in metali bombe na slepo. Naposled pa se je megla le nekoliko razkadila. Zdaj so sovražniki lahko uresničili svoj cilj. Po pričevanjih očividcev so Ljubljano preletavala tri letala, ki so bombardirala različne mestne predele, pa tudi položaje v okoliških krajih, Zalogu in Klečah, kjer je bil vodovod. Pozneje, ko je proti poldnevu celo posijalo sonce, pa naj bi se pojavil še en italijanski dvokrilnik.

Šesterica ljubljanskih bomb?
Prva bomba naj bi padla na Trg sv. Jakoba, kjer je bila nastanjena 2. rezervna vojna bolnica, blizu na Zvonarski pa Livarna, kjer so delali tudi za vojaške potrebe. Bomba se je razpočila pred Virantovo hišo, to je stavba, ki se dotika Gruberjeve palače, v smeri proti Dolenjski. Naredila je precejšnjo luknjo, meter globoko in široko skoraj tri metre.

Na drugem koncu mesta, prav tako ob Ljubljanici, pa je bil glavni cilj stara cukrarna, v kateri je bila nekoč tudi vojašnica, ki je bila pozneje opuščena. V času vojne pa so jo zopet preuredili za nekdanje potrebe. Tam je prav v času bombardiranja majhen fantič s konjem prevažal sodavico. Bomba, ki se je razpočila na Ambroževem trgu, je zadela oba, poleg tega pa še nekaj vojakov.

Kaj je zapisal Slovenski narod?
Škodo ob tem napadu je Slovenski narod pozneje popisal takole: "Prva bomba je padla na nekem trgu pred hišo v kateri je nastanjena bolnica. Ta bomba je pač prestrašila občinstvo, ni pa povzročila nič škode … Kraj Ljubljanice je padla bomba v zemljo, pa ni razpočila … Okolu poldneva je padla bomba namenjena stari cukrarni. Razbila je nekaj šip v stari cukrarni in še onkraj Ljubljanice in ubila konja … Vse te bombe so napravile le malenkostno škodo v dveh mestih … Vobče je bilo občinstvo prav ravnodušno in se je na raznih javnih trgih, zlasti v Zvezdi, zbralo mnogo ljudi, ki so gledali pred topovi z grada bežečega letalca …"

Skratka, vse lepo in prav, kot bi šlo za turistični prelet italijanskega letala. Slovenec pa o tem pravi: "Ob deveti uri je razpočila prva bomba na ljubljanskem tlaku in je napravila veliko luknjo, tri bombe so istotako brez škode razpočile, dve bombi sploh nista razpočili …"

Med vrsticami objavljena dečkova smrt
Slovenec takole mimogrede že na naslovnici še zapiše: "Iz vojnega poročevalskega stana poroča "Pester Lloyd", da je bil ondi ranjen neki deček, ki je umrl", nato pa med "ljubljanskimi novicami" to vestičko še pojasni z dvema odstavkoma: "Ponesrečil se je 18. t. m. na Ambroževem trgu Stanko Zoršen, 7 let star šolski učenec iz Štefanje vasi pri Ljubljani. Prenesli so ga v rezervno bolnico deželne brambne vojašnice, kjer pa je tekom treh ur izdihnil v velikih bolečinah … Ranjen v roko je bil Franc Artač, 13 let stari sin žagarja Ivana, stanujoč v Krakovski ulici št. 19.- V pleča, levo ramo in rebra je bila ranjena 10 letna hči mizarskega mojstra Ivana, begunca iz Kormina, stanujoča v Zeleni jami št. 59. Oba sta ostala pri življenju in se sedaj zdravita v deželni bolnici."
Kako sta dogodke spremljala škof in sodnik
Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, ki je vestno pisal dnevnik, se natanko spominja tega dne: "V petek 18/2 je bilo več laških letalcev več časa nad Ljubljano. Spuščali so bombe nad mestom in okolico. Bomba je ubila dva konja, enemu fantiču je odtrgalo roko in ga ranila, da je danes umrl, ranila je 7 vojakov in poškodovala eno hišo (Zorčevo) pri sv . Jakobu. Druge večje škode ni ne v Ljubljani ne v okolici, akoravno so vrgli nekako 40 bomb."

Dnevnik pa je pisal tudi sodnik in znani pisatelj Fran Milčinski. Bombardiranja ni opazoval sam, ampak ga je o tem obvestil znanec, ki mu je povedal, da je ena bomba padla pri Virantu in pri tem “podrla nekega fanta. Policija pa je zaprla ves prostor …” Po tem obvestilu je na dogodke postal pozoren tudi Milčinski sam. Takole piše: "Opoldne čujem v zaprto pisarno brnenje. Stopim k oknu, na cesti stoje ljudje in gledajo kvišku v lepo modro nebo. Padejo streli zamolkli. Se napotim domov. V pritličju se Haffen vrača v hišo: Ne pojdite ven, letalo ravno nad našo hišo, eno bombo je vrgel pred sodnijo, eno vzad, ali niste slišali pokov? Jaz:”Mislim, da so to obrambni streli. On: “Ne, bombe.” V vhodu in pred vhodom v sodnijo stoje naši ljudje in gledajo kvišku in kažejo v smeri nad Pogačnikovo hišo:”Tam je!”-”Kje?”- “Že vidim!”-”Nič ne vidim.”-”Glej šrapnel.”- Zagledal sem letalca, po mojih mislih nad Brezovico. Za petnajst stopinj oblaček kakor pest bombaža –od šrapnela. Od bomb blizu našega poslopja nič govora. Na trgu polno ljudi, v gručah, dr. Majaron, kakor, da gledajo sončni mrk. Pred Bambergom takisto ljudje. Obrambni streli se nadaljujejo. Pride artilerijski nadporočnik: “Pojdite vendar noter, naši streljajo in lahko povzroče več škode kot sovražnik” … Srečam znance, se smeje ali reže, smeh v zadregi. Polno ljudi. Z Marijinega trga pogledam na Grad, vije se rdeča zastava … Doma živahno razburjenje brez elementov strahu. Dopoldne jim je bil Sever prišel pravit, da je pred Virantom luknja, tako velika kakor naša kuhinja, pri Samassi strop predrt, v Krakovem tudi ena padla. Opoldne strel. Mici: ”Ne, to samo s strehe sneg leti.” Tačas Severjeva plane noter: “Na Laha streljajo”…"

Tako Milčinski, ki ga je žena ob prihodu domov potolažila, naj se ne boji, češ če ga zadene, ga kvečjemu ustreli in pride v nebesa, tam pa je "itak boljše, kot je tu". Popoldne ob štirih je prišel k njemu znanec z novicami. Milčinski nadaljuje: "Pri cukrarni je ubilo dva konja. Blizu Marianuma padli dve bombi na vrtove, ena v blato pri Ljubljanici.-V Klečah ena ni počila, so jo izkopali, tehtala 50 kg,velika 30 cm.-Šel gledat luknjo pred Virantom, so popravljali plinovod." Popoldne pri kavi pa so razpravljali še o poškodbi neke hiše v Trnovem. Zvečer in ponoči pa so bili še bolj pozornejši ob vsakem ropotu, ki bi lahko pomenil nov zračni napad.

Spopadi ob vrnitvi
Strah, da bi Italijani tistega dne ali celo ponoči znova bombardirali Ljubljano, pa je bil povsem odveč. Letalci so se, potem ko so opravili svoj umazani posel, podali nazaj proti italijanskim položajem. Vendar pa jih je na poti pričakalo neprijetno presenečenje. Avstrijska letala, ki sicer niso imela dovolj goriva, da bi lahko zasledovala Italijane na poti proti Ljubljani, so sovražnike sklenila napasti ob njihovi vrnitvi v domače oporišče. Ko so dobila obvestilo, da se Caproniji vračajo, se je v zrak dvignilo osem letal, štirje enokrilci tipa Fokker A -III in štirje dvokrilniki znamke Fokker, Aviatik in Albatros. Piloti Kostrba, Hautzmayer, Bernath, Brociner, Wittek, Maurig, Stark in Gregl so se zagnali v italijansko jato. Italijani so prepoznali premoč nasprotnika in se razkropili.

Vojni časnikarji na Dunaju so takole povzeli srečanje obeh letalskih eskadrilj: "Po eno letalo je skušalo priti na varno preko občine in Postojne. Napadli smo jih in zasledovali. Tretje letalo, za boj opremljen velik Caproni smo pri Mirni zbili na tla. Od obeh italijanskih stotnikov, ki sta se nahajala v letalu je bil opazovalec ubit, pilota pa smo živega ujeli." Tako torej pravi poročilo dunajskega vojnega časnikarskega stana. V naslednjih dneh pa se je o tem dogodku razpisalo neverjetno število avstro-ogrskih in italijanskih časopisov, ki so osnovni zgodbi mnogokrat dodali tudi nekaj svoje domišljije. Iz vsega lahko povzamemo, da so bili v spopadih tistega dne ubiti najmanj trije italijanski letalci, eden je bil ranjen, najmanj eden pa je prišel v nedvomno ujetništvo ter dobil zastonjkarsko hrano in prenočišče na Ljubljanskem gradu.

Zajeti Caproni
O boju nad Vipavsko dolino so pozneje lepo poročale Tedenske slike, ki so povzele pisanje avstrijskih in italijanskih časopisov: "Ko so se italijanska letala vračala iz Ljubljane, so bila naša letala že pripravljena na boj z njimi. Skrita za neko goro so naša letala čakala, da so italijanska prišla v bližino kakih tisoč metrov. Tedaj so se naša letala dvignila čez goro in so italijanskim zaprla pot. Koj na to se je slišalo pokanje strojnih pušk. Ena kakor druga letala so se skušala dvigniti vedno višje; naša, da bi mogla italijanska uničiti, italijanska da bi mogla uteči. Dve italijanski letali sta res uteknili in ni jih bilo mogoče dohiteti. Tretje italijansko letalo se je med tem ljuto borilo. Boj se je vršil v visočini 1200 metrov. Po dvajset minut trajajočem boju je naše letalo dobilo ugodno pozicijo in v naslednjem trenutku je bil boj odločen. Italijansko letalo je nehalo streljati in se je spustilo na tla, kajti pilot je bil ustreljen. Vjeto letalo ni skoro nič poškodovano."

Slaba obveščenost javnosti
Oba ljubljanska dnevnika Slovenec in Slovenski Narod sta izhajala v popoldanskih urah, prvi ob petih, drugi ob šestih. Ker se je bombardiranje mesta dogajalo zjutraj, bi o tem lahko poročala že v svojih popoldanskih številkah. Vendar pa je bilo treba počakati na uradno poročilo iz glavnega vojnega štaba na Dunaju. Slovenec pa je očitno hotel nekaj povedati o tem, saj je bil del neke strani prazen, kar pa je bilo v navadi le takrat, ko je besedilo prepovedala vojna cenzura.

Tudi sobotni izdaji obeh omenjenih slovenskih dnevnikov nista prinesli niti vrstice o italijanskem bombardiranju Ljubljane. Ljudje so si tega dne ogledovali posledice eksplodiranih bomb. Milčinski pa je v dnevnik zapisal: "Danes mir in gre vse vsakdanjo pot, razburjenje se je poleglo. Resignacija. Živeti ni več lepo, smrt nič hudega. Letalski obiski so zlo; neposredno pred oči so nam prinesli grozo vojne brez smisla in logike vobče; duševna potrtost nad nekulturnostjo večja nego telesna zaradi osebne varnosti. Naravnost z gnevom bi odklanjal misel umakniti se nevarnosti. Kakor bo, tako bo prav. Bog daj pameten konec!"

Za nedeljo, 20. februarja, Milčinski piše: "Slednjič oficielno poročilo, da nič škode. Torej ubiti fant res le vznemirljiva govorica; kajti da mladega človeškega življenja, dasi zgolj civilista, nič škoda, to mnenje se še ni zastopalo. Nočni transporti vojaštva."

Prva poročila v tisku
V ponedeljek, 21. februarja, pa sta tudi Slovenec in Slovenski Narod prinesla poročilo vojnega kornega urada na Dunaju, ki ga je podpisal namestnik načelnika feldmaršal von Höfer. Ta je v soboto, 19. februarja, o tem napadu izdal uradni razglas, ki pravi: "Včerajšnje podvzetje neke italijanske letalske flotilje proti Ljubljani je klaverno poteklo. Večino letal smo prisilili že na bojni fronti, da so se vrnila, 3 letala so dospela do Ljubljane ter metala brez vsakega uspeha v bližini neke tamošnje bolnišnice in več krajev v okolici bombe. Pri povratku so naši letalci napadli in zbili neko veliko bojno letalo tipa Caproni." O škodi in žrtvah torej nič.

Istega dne je izdal poročilo tudi italijanski generalni štab: "Včeraj dopoldne je izvršila ena naših flotilj letal tipa Caproni napad na Ljubljano. Drzni letalci so dospeli kljub temu, da jih je zasledoval ogenj številnih obrambnih baterij in kljub temu, da so jih sovražne letalske flotilje napadale, srečno na svoj cilj. Skozi proge oblakov so se spustili na mesto ter vrgli nekaj tucatov granat, min in bomb. Eno izmed Capronijevih letal je napadlo 6 avstrijskih letal, obkolila so letalo, ter je prisilila, da se je spustilo na sovražnem ozemlju na tla. Ostali so se nepoškodovani vrnili srečno v naše vrste."

Avstrijski uradni vojni časnikarski stan pa je sporočilo začel z besedami: "Veliko zasnovani poskus Italijanov maščevati se za bombardiranje Milana iz zrakoplovov se je klaverno ponesrečil …" Nato pa opisuje potek dogodkov, govori o bombah, ki po njegovem mnenju niso povzročile nobene škode, človeških žrtev tega napada pa sploh ne omenja.
Kako pa je ta dan preživel sodnik Milčinski? Poglejmo: "Popoldne sem šel gledat v cukrarno. Na jubilejnem mostu sem srečal učitelja Beleta v dolgi sivi suknji in s cilindrom. Ali gre h kakemu pogrebu? ... Pri cukrarni v pritličju pet za glavo velikih vdrtin, segajočih do opeke, potem pa kakih 20 vdrtin za pest velikih, raztresenih do 2. nadstropja. Šipe razbite neenakomerno. Na cesti pa nisem našel sledu, kje bi počila bomba … Pred Ledino zbrani šolarčki. Pogreb?- Ubiti fantek ima danes mestni pogreb, šolarčki tudi gredo k pogrebu …" O italijanskem napadalcu pa piše: "Ko je letel čez Zvezdo, bi ga bili lahko z Gradu sestrelili, pa je bilo preveč ljudi na cesti." Nato pa še dodaja, da je pri Mirnu sestreljeni letalec že interniran v grajski ječi. Popoldne ob petih mu je prišel znanec povedat, da je bil pogreb ubitega dečka lep. "Udeležili so se ga oba župana, oficirji, moštvo …"

Zadnje dečkovo slovo
Naslednjega dne, v torek, 22. februarja, je tudi Slovenski Narod poročal o dečkovem pogrebu: "Včeraj popoldne ob 4. se je vršil iz mrtvašnice deželne bolnice pogreb učenca 1. b razreda I. mestne deške šole Stanka Završana. Pogreb je izvršil Mestni pogrebni zavod iz lastne inicijative na svoje stroške. Vence so položili na malo krsto poleg matere in sestre še součenci Stanka Završana, mestna občina, deželni odbor in častniki. Spremile pa so pokojnika vse ljubljanske mestne šole s svojimi zastavami, župan ljubljanski g. dr. Ivan Tavčar z zastopniki občinskega sveta in ravnateljem magistratnih uradov dr. Zarnikom, cesarski svetnik dr. Lah, zastopnik deželnega odbora, ravnatelj I. mestne deške šole g. Dimnik ter mnogo častnikov z mestnim vojaškim poveljnikom majorjem Zeisom na čelu ter oddelek vojaštva." Tako torej. Niti z besedo ni bilo omenjeno, da je bil deček žrtev italijanskega bombardiranja.

Slovenec je bil v tem pogledu nekoliko pogumnejši, saj piše: "Slovesen pogreb je imel včeraj pred staro cukrarno ponesrečeni 7 letni šolski učenec Stanko Zoršen. Pokopan je bil na stroške mestne občine. Pogreba so se udeležili učenci vseh ljubljanskih ljudskih šol pod vodstvom svojih učiteljev in s svojimi šolskimi zastavami. Voz na katerem je ležalo v krasni krsti mlado truplo so vozili štirje konji. Opazili smo vence kranjskega deželnega odbora, mestne občine ljubljanske in pa pokojnikovih součencev. Pogreba se je udeležilo mnogo častnikov, oddelek vojaštva, mestni župan z obč. svetovalci, okrajni šolski nadzornik Lavtižar in obilo drugega občinstva. Na cestah po katerih je šel sprevod, je bilo vse polno občinstva."

Poleg umrlega dečka pa sta bili očitno še dve civilni žrtvi italijanskega bombardiranja. To lahko razberemo iz drugega zapisa v Slovenskem Narodu, ki je bil objavljen tik za poročilom o fantičkovem pogrebu in dopolnjuje Slovenčevo ljubljansko novičko iz ponedeljkove številke tega dnevnika: "V deželni bolnici se nahajata 10 let stara Marija Šamca, hči begunke iz Zelene jame, ki je bila ranjena v levo ramo, ter 13 letni Fran Artač, delavčev sin, ki ima rano na hrbtu. Dekletce je bilo včeraj operirano. Zdravniki upajo, da bodeta oba okrevala." Očitno je torej, da sta otroka rani dobila ob eksploziji bomb, verjetno skupaj s svojim umrlim vrstnikom.

Maščevalno bombardiranje - tokrat z avstrijske strani
Na bombardiranje Ljubljane so se Avstrijci dokaj hitro odzvali. Tudi oni so se odločili za povračilne ukrepe, podobne italijanskim. Letala so nad italijanske položaje poletela že v ponedeljek, 21. februarja. Tako je Slovenec že dva dni zatem poročal: "Naš odgovor na napad na Ljubljano. C. in kr. letala so poletela v zgornjo Italijo, da odgovore primerno na ponesrečene italijanske napade na Ljubljano. Vrgla so s popolnim uspehom veliko bomb na nekatere zgornje italijanske industrijske kraje …"
Poleg tega pa, tako kot Slovenski Narod, v uradnem poročilu, ki ga je izdal namestnik načelnika generalnega štaba von Höfer razlaga: "Dunaj 22. februarja … Ena naših letalskih flotilj je izvršila napad na tovarne v Lombardiji. Dve letali sta pri tem prodrli na izvidih do samega Milana. Neka druga flotilja je napadla italijansko letalsko postajo ter pristaniške naprave v Desenzanu ob Gardskem jezeru. Pri obeh podjetjih je bilo opazovati v napadenih objektih številne zadetke. Navzlic ljutemu sovražnemu artiljerijskemu ognju so se vrnila vsa letala nepoškodovana."

Poleg tega pa oba dnevnika povzemata tudi pisanje italijanskih časopisov o bombardiranju Ljubljane. Giornale d'Italia je o tem poročal: "Prvič so izvršili naši letalci resničen napad na odprto sovražno mesto in prinesli med meščansko prebivalstvo smrt in pogubo. Prvič se jim je izpolnila željam, katero so dolgo časa gojili, da maščujejo sovražno brutalnost do neoboroženega prebivalstva …" Drugi italijanski list Tribuna pa je denimo zatrjeval "da italijanskim letalcem ni manjkalo moči in sredstev, da uporabijo barbarsko metodo sovražnika, vendar za to niso imeli volje".

Zahvala dečkove družine
V četrtek, 24. februarja, so sorodniki ubitega dečka v Slovencu objavili zahvalo, ki pa je uredništvo ni uvrstilo v običajni prostor, ki je bil ob koncu časopisa namenjen osmrtnicam in zahvalam, ampak kar med "ljubljanske novice". Besedilo pravi: "Globoko ginjeni ob tolikih dokazih tolažilnega sožalja povodom bridke izgube nepozabnega našega sinčka in brata, učenca I. razreda m.d. lj. šole Stanko Zvršen izrekamo vsem najiskrenejšo zahvalo. Zlasti se zahvaljujemo častiti duhovščini, g. zastopniku deželnega odbora, g. županu Tavčarju in gg. občinskim svetovalcem, gg. uradnikom, gg. profesorjem in učiteljem in učencem vseh mestnih šol, g. Bergmanu, visokorodni baronici g. Juliji Regetti, g. županu moščanskemu Oražmu, vsem gg. častnikom in vojaštvu, slav. Mestnemu pogrebnemu zavodu, darovalcem prekrasnih vencev in šopkov in sploh vsem, ko so nad vse ljubljenega sinčka spremili k večnemu počitku.- Žalujoča rodbina Zvršen.”

Fran Milčinski pa si je za ta dan v dnevnik zabeležil le dva dogodka. Prvega, da je za živino in seno nastala velika stiska, in drugega, da so v gostilni Pri Amerikancu javno postregli z mesom konja ubitega pri italijanskem napadu na cukrarno. "Za meso pravi, da je bilo dobro, a ne omenja, če se je sam udeležil te pojedine."

V župnijskih kronikah
Letalski boj in pristanek letala so z zanimanjem opazovali tudi prebivalci vasi okoli Mirna. Dogodek je dobil odmev tudi v dveh okoliških župnijskih knjigah. Župnik Alojzij Novak iz Črnič je zapisal: "Danes smo pri čistem prozornem zraku doživeli izreden prizor. Italijanski zrakoplovi so kot povračilo za naš letalski napad na Milan in druga laška mesta obmetavali Ljubljano z bombami. Eden izmed njih se je vračal okrog poldne čez Vipavsko domov. Bil je res velik, veličasten dvokrovnik, kar naenkrat zašumi v zraku in 6 naših malih ali zelo urnih oklopnih zrakoplovov je bilo okrog Laha. Strojne puške so pokale v zraku z obeh strani in naši čmrlji so se zaletavali proti laški osi, zleteli nad njo, okrog nje, dokler je slednjič niso vrgli iz zračnih višav. Padel je pri Mirnu še med naše postojanke, stotnik, ki je laški zrakoplov vodil se je ustrelil še predno je prišel do tal."

V sosednjih Batujah pa je kroniko pisal Ignacij Leban: "18. februarja smo videli zračni boj. Naše dvokrilno letalo je večkrat napadlo veliki italijanski zrakoplov, ki se je spustil na tla pri Mirnu. Vračal se je iz napada na Ljubljano."
Tudi Ljubljana je ohranila spomin
Poleg osebnih zapisov v teh župnijskih kronikah in dnevnikih dveh veljavnih meščanov pa so tudi drugi Ljubljančani lahko ohranili spomin na italijanski "obisk" njihovega mesta. V izložbi Krisperjeve trgovine nasproti magistrata so si namreč kmalu po italijanskem bombardiranju lahko ogledali, kako je videti neeksplodirana bomba in kakšna je moda pokrival v italijanskih bojnih letalih.
Italijanska bomba, vržena na Ljubljano dne 18. 2. 1916, je pisalo v obeh deželnih jezikih. Bombo in čelado je poslikal neimenovani fotograf ter jo tudi razmnožil v formatu razglednice. Glede na ohranjene primerke je morala biti naklada kar velika.
Brez uspeha tudi po utečenih tirih
Po velikem neuspehu, ki ga je italijansko letalstvo doživelo pri svojem maščevalnem poletu na Ljubljano, so se njihovi vojaški strategi zopet spustili na zemeljska tla. Spet so se oprli na topništvo in dobro staro pehoto. Vpoklicali so nove mlajše letnike in rezervne oficirje. V dobi teh tednov so tako vojaštvo pripravili že za peto soško bitko, ki so jo začeli 11. marca na območjih Gorice in Tolmina. Trajala pa je le pet dni in spet ni dosegla cilja, ki so si ga zastavili.
Pripravljena Ljubljana
V Ljubljani pa so medtem ukrenili tudi že vse potrebno, da jih italijanska "darila" iz zraka ne bi nikoli več presenetila. Vojaštvo je močno okrepilo svoje položaje in se pripravilo tudi na morebitne nevarnosti iz zraka. Za civilno prebivalstvo pa je deželni predsednik baron Schwarz izdal posebna navodila, kako naj se ravna z neeksplodiranimi bombami. Spremenili pa so tudi dolgoletno navado. Kadar je namreč dotlej gorelo v mestu ali okolici, je gasilce in meščane na to opozoril strel z gradu. Po novem pa so se odločili, da bodo na požare opozarjali zvonovi. Strel z gradu pa naj bi se oglasil le tedaj, ko se bodo mestu zopet bližala italijanska letala.

A jih ni bilo nikoli več nazaj. Joj, kakšna škoda, ko pa jih je čakala resnično "prav prisrčna svinčena dobrodošlica".

Andrej Mrak