Kot prvo na primer to, da se imeni obeh začenjata s črko T in končata z o-jem. Nadalje pa sta obe med drugim povezani tudi s pesnikom Prešernom. In ravno ta je obe ohranil v prav žalostnem spominu.
Verjetno so zdaj že tudi Neljubljančani ugotovili, da gre za Tomačevo in Trnovo.
V Trnovem je France Prešeren, menda na veliko soboto leta 1833, ugledal mlado Primičevo Julijo, ki je usodno zaznamovala vse njegovo nadaljnje življenje in pesniško delo, saj v sonetu Je od vesel'ga časa … toži: Trnovo, kraj nesrečnega imena!
Tam meni je gorje bilo rojeno
od dveh očesov čistega plamena.
Ko je vstopila v cerkev razsvetljeno,
v srce mi padla iskra je ognjena,
ki ugasnit se ne da z močjo nobeno.
Trnovska vasica s cerkvijo sv. Janeza Krstnika je bila tudi sedež župnije, Tomačevo (s cerkveno zavetnico sv. Marjeto) pa je bilo le podružnica ljubljanskega sv. Petra. Tam je pesnik doživel še hujše gorje. V valovih Save se je 6. julija 1835 končalo življenje njegovega prijatelja Matije Čopa.
V vrtincu reke Save
Omenjenega poletnega dne, bilo je v ponedeljek popoldne, sta se Matija Čop in Miha Kastelic, Prešernova prijatelja, odpravila na kopanje v reki Savi pod vasjo Tomačevo, ki je bila nekaj več kot uro hoda oddaljena od mestnega središča. Vabila sta tudi Prešerna, a je ta imel druge opravke. Med spustom v vodo je Čopa zadela kap, prijatelj Miha pa mu ni mogel več pomagati. Šel je poklicat kmete, ki so ponesrečenčevo truplo prenesli do najbližje tomačevske hiše, gostilne Pri Kovaču. Od tam pa so ga potem z vozom odpeljali v deželno bolnišnico na Dunajski cesti, kjer je bila tudi mrliška vežica.
Pri gostilničarju Rotarju, po domače Pri Kovaču
V času Čopove tragedije v reki Savi je Tomačevo veljalo za trdno kmečko vas. Hiše so stale tesno skupaj vrh savske terase in bile so skoraj že vse zidane, gospodarska poslopja pa nekatera še lesena. Od bližnje cerkve pa je vodila pot po klancu navzdol proti polju in obrežju reke Save. Kot zadnja od hiš v tej smeri je na levi strani ceste stala gostilna Pri Kovaču, priljubljena izletniška točka Ljubljančanov. Ob lepem vremenu so pred njo našteli tudi do dvajset kočij svežega zraka željnih meščanov, katerim je rad postregel hišni gospodar Jožef Rotar s svojo družino. Zato se je tamkaj pogostokrat mudil tudi mladi France Prešeren, ki je prijateljeval z gostilničarjevima hčerkama Jerico in Marijo. Tema je posvetil pesmico - triolet - Rotarjovima dekletama (V Tomačovem raseta / dve rožici lepe ...), ko jima je podaril prvo knjižico Krajnske čbelice, ki je izšla leta 1830.
Sovaščan Martin Semrajc
Rotarjeva Jerica je bila rojena leta 1816, Marija pa 1818. Nekoliko mlajši od njiju pa je bil njun sovaščan Martin Semrajc. Ta je bil sin bogatega kmeta Jurija Semrajca in njegove žene Helene. In medtem ko so pri Kovačevih posedovali le eno samo parcelo, jih je Semrajčeva kmetija premogla kar dvainšestdeset. Gospodar Jurij Semrajc iz Tomačevega 18 - hiša ni imela posebnega domačega imena in se je pri njih doma reklo kar pri Semrajčevih - se je leta 1822 oženil s sovaščanko Heleno Plevnik. Čez dve leti je prišel na svet prvorojenec Janez (ki je kmalu umrl in so zatem enako imenovali dečka, ki se je rodil leta 1828), nato pa leto pozneje še sin Miha. Martin, ki so mu dali ime po njegovem dedu, pa se je rodil 16. oktobra 1825. V času, ko se je v Savi pod vasjo utopil Matija Čop, je bil še šolar v starosti desetih let. Ker je bil fantiček bistre glave, so ga na jesen 1837 poslali na ljubljansko gimnazijo. Tam je najprej končal štiri "gramatikalne", potem pa še dva "humanistična" razreda. Sledili pa sta še dve leti "filozofije". Vseskozi je bil priden dijak, vpisan med najboljšimi in tudi odlikovan. Poleg tega je imel tudi štipendijo.
V gimnazijskih letih se je začel ukvarjati tudi s poezijo. Nemški tednik Illyrisches Blatt je tako junija 1845, ko je Martin zaključeval ljubljanska šolarska leta, prinesel njegovo pesem, posvečeno profesorju Janezu Kersniku. Napisana je bila seveda v nemščini.
Na Dunaju
Oče Jurij Semrajc, lastnik celega kmečkega grunta, je bil dovolj bogat, da je nadarjenega sina lahko poslal študirat na Dunaj, kjer se je Martin odločil za pravo. Tiste čase je bilo na dunajski univerzi vpisanih le malo študentov s Kranjskega. V šolskem letu 1847/48 so jih našteli le okrog petdeset. Martin je bil tedaj v tretjem letniku in je pridno študiral kot ves prejšnji čas. Ob študiju pa se je rad družil tudi z drugimi študirajočimi rojaki in dunajskimi izobraženci slovenskega rodu. Ker je bilo Slovencev v prestolnici premalo za samostojno nastopanje, so navezali stike z drugimi slovanskimi narodi, še posebej s Čehi, ki so tiste čase radi prirejali svoje glasbeno-literarne večere (znane pod imenom "besede"), ki sta jim sledila zabava in ples. Še v začetku leta 1848 so z uspehom izvedli prireditev Slovanski ples, tako da so pokrili vse stroške, plačali dolg prejšnjega leta in lahko nekaj denarja celo darovali v dobrodelne namene.
V ognju marčne revolucije
Meseca marca 1848 pa je minilo mirno študiranje mladeničev s Kranjskega. O nemirih v nekaterih delih zahodne Evrope so že januarja pisale Ljubljanske novice, o nezadovoljstvu pa so prihajale vesti tudi od drugod. Eden izmed slovenskih dunajskih študentov, Anton Globočnik iz Železnikov, ki je bil na pravu en letnik pred Martinom Semrajcem, se je še v pozni starosti spominjal: "Ko je pa še 26. februarja 1848 v Parizu izbruhnila revolucija in se ustanovila republika, se je pa tudi pri nas začelo vedno glasneje šepetati, da je neobhodno potrebna preustrojitev avstrijske države."
Na začetku marca so zagovorniki spremembe družbenega sistema tudi v Avstriji postajali vse glasnejši. Trinajstega marca so tako na Dunaju izbruhnili nemiri. Jedro dogajanja so predstavljali prav študentje in liberalni meščani. Ko se je Globočnik tega dne odpravil na izpit, je izvedel, da so vsa predavanja odpovedana. Dogajanje se je preselilo na ulice. Osovraženi ministrski predsednik Metternich, ki je zadnjih 37 let krojil usodo monarhije, je moral pobegniti z Dunaja, cesar pa je 15. marca ob petih popoldne pomiril strasti z obljubo ustave. Istega dne je bila tudi odpravljena cenzura tiska.
Prvi se zgane Matija Majar - Ziljski
Vest o dunajskih nemirih je v Ljubljano prispela 16. marca, v nekatere slovenske kraje pa še prej. Tako je v Celovcu stolni kaplan Matija Majar že 17. marca lahko napisal članek, v katerem pravi: "Presvitli naš Cesar Ferdinand so dali vsim svojim narodam ustavo (konstitucijo!). Berž ko bojo ukazali, morajo vsi narodi našega cesarstva, zato tudi mi Slovenci nekoliko poslanikov na Dunaj poslati. Tam bode velik - veličanstven zbor in za nas Slavene neizmerno imeniten."
Tako torej Majar v začetku članka, ki so ga Novice objavile 29. marca. Nato pa nadaljuje: "Zdaj se more začeti sreča našega naroda, zdaj moremo stopiti kakor sloboden narod med druge slobodne narode ... Tako imenitnega časa za vse Slovence še ni bilo, kar sonce sije ... Mi tega zlatiga časa ne smemo zamuditi! ... Ako nič ne poželimo, ali ako poželimo kaj škodljivega ... tedaj je za naš narod grob že izkopan ..." Majar zatem med drugim pristavlja še nujno potrebo po vpeljavi slovenščine v šole in urade.
Dunajski Slovenci posežejo v tok dogodkov
Istega dne, kot so Novice objavile Majerjev dopis, se je v stanovanju odvetnika Matije Dolenca zbralo 44 Slovencev, ki so naslovili posebno "adreso" na Kranjske deželne stanove v Ljubljani ter jih v osmih točkah pozvali k ukrepanju "za zaščito slovenske narodnosti na Kranjskem, Primorskem in v slovenskih delih Štajerske in Koroške".
Martin se poda na pot politike
Val dogodkov je v svoj vrtinec potegnil tudi Martina Semrajca. Ta je iz rodnega Tomačevega, posebno še iz svoje domače hiše, zadnje čase dobival same žalostne vesti. Meseca januarja mu je umrl brat Janez, gimnazijec, star šele 19 let. Tudi on je bil nadarjen mladenič. Domača družina, kateri je dve leti prej, maja 1846, umrla mati Helena, je zdaj še težje shajala ob delu na velikem gruntu.
Ker predavanj ni bilo več, se je Martin vključil v revolucionarno dogajanje. V začetku aprila, neposredno po sestanku pri odvetniku Dolencu, sta s pravniškim študentskim kolegom, Slovencem Antonom Globočnikom, sestavila poziv, ki je bil nadgradnja Majarjevega članka. Novice so ga dobile prepozno za objavo v izdaji za 5. april, zato pa je izšel teden dni pozneje, v sredo, 12. aprila 1848. V članku z naslovom Mili bratje Slovenski! in s podnaslovom: V imenu Slovencov na Dunaji, oba rodoljuba, prav tako kot kaplan Majar, pozivata svoje rojake k prizadevanjem za uveljavitev slovenščine v šolah in uradih, pa tudi k združitvi Slovencev, ki so takrat živeli v raznih deželah stare Avstrije: "Iskreni rodoljubi! kteri ljudstva lastnosti in potrebe poznate, zedinite se, prevdarite korist in blagor naše mile Slovenije, in pridite kmalo, dokler je še čas od vsih Slovencov na Dunaj k dobrimu Očetu Ferdinandu; upati smemo, smemo gotovi biti, de nas bode vse Slovence Krajnce, Štarjarce, Korošce in Primorce - spoznaje naše - potrebe uslišal in dolgo s silo ločene brate sklenil." Oba podpisana - Martin Semrajc, pravdoslovec in A. Globočnik, pravdoslovec - nato Slovence svarita pred zvezo nemških držav, ki si je v svoj enotni okvir želela vključiti tudi Avstrijo.
Vzporedno s tem pisanjem, ki v sebi nosi zamisel o Zedinjeni Sloveniji je tudi Matija Majar sestavil posebno spomenico cesarju, ki je vsebovala osem točk, in jo v začetku aprila razposlal v razne kraje. Konec aprila pa je pri ljubljanskem tiskarju Jožefu Blazniku dal tiskati letak "Kaj Slovenci terjamo?". Ta vsebuje šest točk, prva med njimi je zahteva, "da se vsi Slovenci, kakor najbližji brati, zedinimo v jeden narod, in da bi imeli vsi v kup jeden slovenski zbor".
Dunaj dobi prvo slovensko društvo, Martin Semrajc pa postane njegov odbornik
Posamična prizadevanja iskrenih slovenskih rodoljubov so prispevala k temu, da se je na Dunaju ustanovila prva slovenska društvena organizacija, samostojno društvo, imenovano Slovenija. Rojaki so se spet sešli pri odvetniku Dolencu. Za predsednika je bil izvoljen znani jezikoslovec in profesor dr. Fran Miklošič, tajnik je postal Anton Globočnik, Martin Semrajc pa je bil poleg Matije Dolenca in Petra Kozlerja imenovan za odbornika. Anton Globočnik se spominja: "Dne 20. aprila smo ustanovili društvo z imenom Slovenija. Predsednikom je bil izvoljen dr. Miklošič, podpredsednikom dr. Hladnik in tajnikom jaz. Ustanovni shod se je vršil pri odvetniku Dolencu ... Na tem zborovanju Slovenije smo tudi sklenili, poprositi cesarja, da združi vse Slovence v jedno skupno celoto, da se uvede slovenski jezik v slovenskih deželah v šole in urade in, da se Avstrija ne združi pretesno z Nemčijo ... V tem smislu spisano prošnjo smo dali natisniti v 2000 izvodih, katere smo poslali v podpis v vse slovenske kraje ..."
Tako torej Globočnik. Omenjena spomenica je uradno res obsegala tri jasno izražene točke, ki so govorile:
1. o združenju razkropljenega slovenskega naroda v eno kraljestvo z lastnim deželnim zborom, imenovano Slovenija,
2. o enakopravnosti in vpeljavi slovenskega jezika v šole in urade ter
3. o želji, da bi bila Slovenija sestavni del avstrijskega in ne nemškega cesarstva.
Martin Semrajc sestavi novo spomenico
Številne peticije, pozivi, adrese, spomenice, letaki in še kaj, kar je tiste pomladi, imenovane "pomlad narodov", potovalo od naslovnika k naslovniku, pa niso zadostovali za podrobnejše seznanjanje posameznikov in preprostega ljudstva. Torej ljudi, od katerih so snovalci Zedinjene Slovenije pričakovali podporo v obliki podpisov. Zaradi tega je dunajska Slovenija pripravila še nekaj dodatnih pojasnil. Globočnik piše: "V slovenskem narodno-gospodarskem smislu je sostavil odvetnik dr. Dolenec oklic na kranjske stanove, pl. Posaner na filharmonično družbo v Ljubljani, Semrajc na prosto ljudstvo (»Kaj bomo Slovenci cesarja prosili) in Dežman oklic na Slovence zoper frankobrodske volitve."
Martin Semrajc je bil torej zadolžen, da ljudem na podeželju kar najbolj nazorno razloži glavne smernice slovenskega narodnega programa, katerega jedro je bila ustanovitev Zedinjene Slovenije. Njegov letak obsega dve strani, kjer je Martin na poljuden način obrazložil vse, kar je moral vedeti podpisnik peticije za Zedinjeno Slovenijo.
List ima naslov Kaj bodemo Slovenci Cesarja prosili? in vsebuje tri poglavitne točke:
1. "Da se politiško razkrojeni narod Slovencov na Kranjskim, Štajarskim, Primorskim in Koroškim kakor eden narod, se tudi v eno kraljestvo z imenam Slovenija sklene, in da ima za- se svoj zbor." - Martin je v tem sklopu najprej pojasnil pomen ustave, ki omejuje samovoljo vladarjev, potem pa poudaril vlogo poslancev v državnem zboru. Ker je tam prevladovala nemščina, bi morali imeti Slovenci svoj deželni zbor, v katerem bi poslanci govorili v maternem jeziku.
2. "Da ima Slovenski jezik v tem Slovenskem Kraljestvu popolnoma tiste pravice, ktere ima nemški jezik v nemških, in laški v laških deželah; da tedaj Slovenski jezik v šole in kanclije vpeljemo, kadar hočemo, in kakor hočemo." - Martin je spomnil, da se v pisarnah govori le nemško, česar pa kmetje ne razumejo in podpisujejo listine, ne da bi vedeli, kaj so podpisali. Zato bi uradniki morali znati slovensko brati in pisati. Postave, zakoni bi morali biti pisani v slovenskem jeziku.
3. "Mi čisto Slovenski narod pri nemškimu zboru nočemo biti namestvani; le tiste postave nas bodo vezale, ktere bode naš milostljivi Cesar z našimi proročniki nam dal; ker smo prepričani, de Nemcev namen je, Avstrijo raskrušiti, mi pak hočemo Avstrije obstoj do zadnje srage kervi varvati." Tu se Martin sklicuje na težnje malih nemških državic, ki jih je bilo tedaj kar 38, da bi se povezale v veliko nemško zvezo s sedežem in parlamentom v Frankfurtu (slovensko - Frankobrodu). Mednje naj bi spadala tudi Avstrija. To bi bilo za Slovence sila neugodna zadeva, saj naši poslanci, ki bi jih bilo kakih 30 ne bi imeli nobenega glasu proti petstoglavi nemški večini. Motila pa ga je tudi oddaljenost slovenskih dežel od Frankfurta samega.
Po podrobni obrazložitvi vseh teh točk pa Martin Semrajc še dodaja: "Odkritoserčno smo vam vse povedali, dragi Slovenci, kar je za našo domovino koristno in potrebno; pa ne smete misliti, da vas šuntamo, to se mora vse v miru zgoditi, mirna pot je za te reči naj bolj gotova pot ... Kdor je pri volji, naj te prošnje, ktere so ob kratkim posebej zapisane, podpiše ali podkriža; te prošnje bodete že na eno alj drugo vižo v roke dobili in, v Slovenskim jeziku brali."
Dunajsko slovensko društvo Slovenija je ta Semrajčev letak razmnožilo v nakladi 6.000 izvodov in ga razposlalo na razne konce domovine.
Konec šolskega leta
V reševanju slovenskih narodnih zadev in teženj je za slovenske študente nastopil konec akademskega leta. Anton Globočnik se je posvetil izpitom in zaključil svojo študentsko pravniško epopejo. Vrnil se je v Ljubljano in se zaposlil kot sodnijski praktikant. V posameznih delih Avstrije so še vedno vladali nemiri, ki ji je krotila vojaška sila. Mnogo študentov se je zato vrnilo na svoje domove, kjer so čakali na ugoden razplet. Tako je v poletnem času tudi Martina pot vodila v rodno Tomačevo. Ker pa je bil močno dejaven že na Dunaju, tudi v domovini ni mogel iz svoje kože.
V Ljubljani je od 25. aprila delovalo Slovensko društvo, ki je bilo ustanovljeno v manj kot v enem tednu za slovenskimi Dunajčani. Že celo pomlad je prirejalo sestanke in predstave imenovane "besede". Dne 4. julija 1848 pa je začelo izdajati samostojen političen list Slovenija, ki je izhajal dvakrat mesečno. Tam je bilo odtlej središče Martinovega dela. Že v sedmi številki Slovenije se je navduševal nad slovenskimi barvami, ki bi morale biti bela, modra, rdeča, kot je narekoval patent iz leta 1836, a so namesto bele nekateri želeli nemško rumeno barvo. V isti številki, ki je nosila datum 25. malega srpana (julija) pa je objavil svojo nepozabno odo Triglavu:
V gorensko oziram se skalnato stran,
Triglava bliše se verhovi,
Prot jasnimu nebu kupi velikan,
Kaj delajo gleda sinovi.
On vidil je zgodbo Slovenje otrok,
Je slišal njih petje in vrisk in njih jok.
Vse je vihar razdjal,
Narod je zmirej stal,
Gledal nad Triglavam neba obok.
Sledita dve kitici, kjer prikazuje tegobe Slovencev tja do turških vpadov nazaj, nato pa spet poseže v razmere leta 1848:
Verige so žulile nas do kosti!
Krivice so vrat naš klonile. -
Evrope zdaj jezne se pol oprosti, -
Svobodno slovenske tud Vile
Zapojte, sinovam naj v serce doni,
De vikši dolžnosti in slavniši ni
Kot v domovine čast,
Blagor in srečno rast
Delati, dokler naš Triglav stoji!
Zaton in slovo
Že v osmi številki Slovenije je sledila pesem Slovo pri odhodu na vojsko, ki je napisana v slogu Prešernove Od železne ceste. Gre za dvogovor med fantom in dekletom, ki ga oba skleneta z mislijo: "So Slovenci Slave vredni sini, / Blesk in čast dobe spet domovini.!"
Po teh objavah pa je javno delovanje Martina Semrajca zavito v molk. Kot kaže, pa je tisto jesen ostal doma. Nemiri na Dunaju so se še nadaljevali. Cesar Ferdinand je moral odstopiti in 2. decembra je njegov prestol zasedel mladi, 18-letni Franc Jožef prvi, ki je potem vladal celih 68 let. Za Zedinjeno Slovenijo se je podpisalo precej ljudi. Podpisovalne pole pa so končale v arhivu, kajti iz zamisli o Zedinjeni Sloveniji ni ostalo nič. V Avstriji so oblast znova vzpostavile stare sile, ki so z vojsko vzdrževale red in mir. Mnogo tega pa Martin Semrajc ni več doživel. V nedeljo, 4. februarja, ko je njegovemu pesniškemu sopotniku Francetu Prešernu ostalo še štiri dni življenja, so ga pokopali pri sv. Krištofu v Ljubljani. Umrl je zaradi jetike, najpogostejše bolezni tedanjih dni.
Ohranjeni spomin
Štiri dni po pogrebu Franceta Prešerna je njegov prijatelj Miha Kastelic v Novicah objavil pesem v njegov spomin. A je tudi Martin Semrajc imel prijatelje, ki so na ramah nosili njegovo krsto iz rodnega Tomačevega k cerkvi sv. Petra, od tam pa na mestno pokopališče za Bežigradom. In tudi njemu je bila posvečena poslovilna pesem. Napisal jo je prijatelj Lovro Toman, takrat že znani pesnik, in jo objavil v 16. številki Slovenije, ki je izšla 23. februarja 1849.
Semrajčev Triglav na novi poti
Ker so slovenska prizadevanja po Zedinjeni Sloveniji leta 1848 zvodenela in tudi pozneje niso obrodila sadov, bi se kaj lahko zgodilo, da bi Martin Semrajc že kmalu utonil v pozabo. Posebno še zato, ker se še tisti redki strokovnjaki, ki ga kdaj pa kdaj le omenijo, niso niti toliko potrudili, da bi poiskali pravi datum njegovega rojstva. No, pa je tudi v tem primeru k ohranitvi spomina na kakega pesnika pripomogla prav glasba. Njegov rojak Jurij Flajšman, doma z drugega brega Save, Dola pri Beričevem, ki leži nekoliko dlje od Tomačevega, je kaj hitro uglasbil Semrajčevo odo vrhovom Triglava. V javnosti jo je najprej predstavil s svojim moškim zborom, ki je petdeseta leta 19. stoletja nastopal v ljubljanskih krogih, potem pa jo je leta 1860 objavil v prvem zvezku svoje zbirke Mične slovenske zdravice. Skladbo je pozneje opazil ljubljanski stolni organist Anton Foerster in jo skupaj s podobnimi uspešnicami povezal v Kitico narodnih, kar jasno nakazuje, da je kmalu ponarodela. V tej priredbi jo je leta 1896 objavil Jakob Aljaž v prvem zvezku Pesmarice, ki jo je pripravil za Družbo sv. Mohorja, katere redna letna zbirka je imela tedaj naklado več kot 70.000 izvodov. Za svoj klavirski valček Triglavske rože jo je uporabil znani operni skladatelj Viktor Parma in jo tako uvedel v meščanske salonske kroge. Štajerski nadučitelj Anton Kosi pa jo je priredil za triglasni mladinski zbor s spremljavo klavirja. Skladba pa se je seveda znašla tudi v programu ljudskih pevcev in instrumentalistov, služila pa je tudi kot scenska glasba v gledališču.
Triglav je dobil tudi likovno podobo
Pevci so navadno izvajali le prvo kitico te skladbe, saj sta bili druga in tretja manj zanimivi, četrta, ki pravi: "Verige žulile so nas do kosti", pa je bila ponekod celo prepovedana. Znan pa je primer, ko je goriški pevovodja Josip Kocijančič vpričo političnega komisarja izvedel tudi to kitico in - zaradi odobravanja javnosti - ostal živ.
V času prve svetovne vojne je slikar Maksim Gaspari likovno upodobil tudi to Semrajčevo pesmico. Njen avtor seveda ni naveden, besedilo pa je tudi nekoliko spremenjeno, saj namesto Turkov, ki so nekoč divjali po naših krajih, tokrat omenja Italijane oz. Lahe.
Takoj po prvi svetovni vojni pa se je pojavila zanimiva upodobitev, ki je strnila dvoje misli, dvoje poezij, revolucionarnega leta 1848. France Prešeren v tretji kitici svoje Zdravljice, prvič objavljene 26. aprila, prav v tisti torej, ki mu jo je cenzura pred leti črtala in tako onemogočila objavo, Slovencem narekuje: "Naj zdrobe / Njih roke / Si spone, ki jim še teže!." Martin Semrajc pa je isto misel strnil v prvi vrstici četrte kitice svojega Triglava: "Verige so žulile nas do kosti." Na oboje je verjetno mislil slikar Ivan Vavpotič, ko je ob razsulu Avstro-Ogrske, jeseni 1918, dobil naročilo za upodobitev prve znamke nove države Slovencev Hrvatov in Srbov. Tako je nastal znameniti "verigar", znamka, ki prikazuje možaka, ki trga verige.
Tiste jeseni smo se Slovenci dejansko rešili starodavnih spon, raztrgali smo verige, ki so nas vezale na narod, ki nas je stoletja oviral pri razvoju. In tedaj je verjetno tudi očak Triglav, kot bi rekel Martin Semrajc, znova zaslišal "petje in vrisk Slovenje otrok".
Andrej Mrak
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje