praznuje 75 let.

Umetnik, ki ne razstavlja pogosto, tudi osebnega jubileja ne bo proslavil z razstavo. Pred petimi leti je prenehal poučevati na ljubljanski likovni akademiji, zdaj, kot pravi, vsak dan malo "brklja". "Človek je vajen tega svojega, za kar je, da dela, vendar ni ambicije v tem smislu, da bi pripravil ne vem kakšne razstave. Delam zase, kot neka notranja higiena, vsak dan malo brkljam po svojem možganskem inventarju," je pojasnil.

Razstavljal je, kot je povedal, vedno malo manj: "Razstav sicer lahko imaš veliko, vendar če ponavljaš vedno isto zasedbo ... Jaz sem na razstavah vedno predstavljal čisto nova dela. Je manj razstav, vendar so tiste ta prave".

Nazadnje je leta 2014 v Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost v Kranju razstavil svoja dela na papirju. Predstavil je dela iz štirih ciklov: cikla akvarelov na papirju Vrtovi I in Vrtovi II, cikel Safari in dela v mešani tehniki, ki jih je naslovil Drobnica.

Pet desetletij dolga ustvarjalna in pedagoška pot
Gnamuš se je rodil leta 1941 v Mežici. Po diplomi na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 1966 je deloval kot likovni pedagog in v svobodnem poklicu, od leta 1990 pa do upokojitve je bil na ljubljanski likovni akademiji redni profesor za risanje in slikanje. Za svoje delo je prejel Jakopičevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada in leta 2001 Prešernovo nagrado.

Kot je pisalo v utemeljitvi Prešernove nagrade, so Gnamuševe izrazito osebno obdelane barvne ploskve iz 70. in začetka 80. let preteklega stoletja s pretehtanostjo, uravnoteženostjo in trdnostjo pomenov veliki simbolni znaki notranjega videnja, ki ga slikar ponuja gledalcu kot snovno kontemplativno izhodišče.

Iskanje stanja "zbrane meditacije"
Pozneje pa se je njegovo ustvarjanje še izostrilo. Njegove umetniške izjave so postale formalno razvidnejše, oblike jasnejše, poteze neposredne in odkrite, ost korenitih formulacij pa so umirjala neizmerna, skoraj zenovska tišina, modrost in preudarnost. V slikarskem blaženju dramatičnih nasprotij, ki napovedujejo izbruh, eksplozijo čustev in strasti, se je kazala umetnikova sposobnost samoobvladovanja in krotenja zunanjih situacij, njegovo zanimanje, kot je sam pravil, ne za krik, temveč za stanje, ki je podobno zbrani meditaciji, je še pisalo v obrazložitvi Prešernove nagrade.

Umetnik je bil od 70. let prejšnjega stoletja dalje uvrščen v pomembne skupinske razstave slovenske sodobne umetnosti doma in na tujem. Leta 2000 so mu v Moderni galeriji pripravili retrospektivo, ki je združila sto njegovih del, nastalih med letoma 1970 in 2000. Po retrospektivi so prvo večjo razstavo njegovih del pripravili leta 2009 v Galeriji Murska Sobota, na njej pa je predstavil dela, nastala po letu 2004.