Tako o skupnih točkah šestih različnih umetniških praks zapiše kustosinja Svetlana Mladenov. Glede na njihove različne oblikotvorne plastične koncepte je mogoče po njenih besedah tudi prepoznati odnose, gibanja in stanja zdajšnjega umetniškega položaja v Srbiji. "Umetniški položaj Srbije določa vzporedno obstajanje več različnih individualnih poetik, tudi popolnoma nasprotujoče si strategije. V tej na prvi pogled prostrani in zapleteni umetniški atmosferi zaradi inovativnosti, pripravljenosti eksperimentirati in vitalistične usmerjenosti, odprte za spremembe in napredek, izstopa korpus dveh umetniških konceptov. Raziskovanje ene od dveh skupin leži v presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije, katere proces in realizacija sta vedno v dialogu z novimi tehnološkimi možnostmi. Umetniki številne tehnološke dosežke spretno in strokovno artikulirajo v korist osebnih idej, ki temeljijo na razmerjih intimno – javno, ekološko – industrijsko, družbeno – osebno, sodobno – futuristično, racionalno – iracionalno ter realno – virtualno. V drugi skupini umetnikov je multimedijski značaj izražen z ambientalnimi prizorišči in prostorskimi instalacijami, pri katerih združujejo klasične medije in materiale z novimi tehnološkimi," piše ob razstavi Svetlana Mladenov.

Na razstavi z naslovom Art vortex se predstavljajo tandem diSTRUKTURA, Stevan Kojić, Nemanja Nikolić, Vesna Perunović, Nataša Teofilović in Dragan Vojvodić, ki se izražajo skozi fotografijo, risbo, prostorske in multimedijske instalacije ter digitalne animacije.

Tandem diSTRUKTURA se predstavlja s projektom HomeLand, ki je nastal kot del projekta We Are Living in a Beautiful World in se nanaša tako na fizično dislokacijo kot na socialni in kulturni občutek nepripadnosti. Projekt odpira vprašanje pomena izraza "dom" ter njegove stalnosti in relativnosti, kot jo zaznava posameznik.

O izkoriščanju naravnih virov in genskih spremembah
Stevan Kojić se v fotografijah iz serije Urban lab posveča sodobnim temam, kot so ekologija, izkoriščanje naravnih virov, genske spremembe, robotika in ustvarjanje samozadostnih sistemov, ki jih raziskuje z izgradnjo lastnega laboratorija v zatemnjenem prostoru s križanjem različno obarvanih, privlačnih svetlobnih virov, ki jih proizvaja nova tehnologija.

Rekonstrukcija gibljive slike
Nemanja Nikolić se v projektu Uncontained Images ukvarja z rekonstrukcijo gibljive podobe, ki kaže na njene simbolne in metaforične pomene. Umetnik prenaša posamezne sekvence skozi fotografijo v risbe in jih postavlja v dialog z zgodovinskimi kodeksi samoupravnega socializma Jugoslavije. Risbe ustvarja na straneh knjige iz tega obdobja, ki v nadaljnjem umetniškem procesu postanejo sekvence digitalne animacije.

V krizi medosebnih odnosov
Vesna Perunović v Broken Home obravnava krizo medosebnih odnosov v kontekstu družine in hkrati v kontekstu trenutne globalne družbene, politične in moralne krize. Skozi metaforo razbitega krožnika kot simbola razbitega doma in motenih odnosov njeno delo govori o neenotnosti, izgubi zaupanja, o ljubezni in krhkosti skupnosti.

Med intimnim in univerzalnim
Gibajoč se znotraj razširjenega področja umetnosti Nataša Teofilović gradi svoj diskurz o medsebojnih odnosih umetnosti, znanosti in tehnologije, intimnega – javnega in regionalnega – univerzalnega. Do nedavnega so njenim digitalnim animacijam vladale figure in njihovo gibanje skozi bel, prazen virtualni prostor, v najnovejših so jih zamenjali fraktali v abstraktni igri.

Kolektivna identiteta, spomin in tok časa
Vojvodićevi instalaciji Brez zvoka in Portret migranta v mladosti po besedah kustosinje skozi vizualni in avtobiografski diskurz ter reinterpretirane osebne mitologije problematizirata pojave individualne in kolektivne identitete, spomin in tok časa.