Muzej Afrike, ki je natrpan z zgodovinskimi artefakti in nagačenimi živalmi iz nekdanjih kolonij, je bil v preteklosti večkrat tarča kritik, češ da skuša prikrojiti ali pa kar zamolčati brutalno poglavje belgijske zgodovine – predvsem ero kralja Leopolda II., ki je med letoma 1884 in 1908 koloniziral Kongo in iz njega ustvaril svojo zasebno kolonijo (ker ni uspel dobiti podpore vlade).

Pod Leopoldovo 20-letno vladavino Kongu je bilo ubitih 10 milijonov prebivalcev te osrednje afriške države, ki so morali za svojega evropskega vladarja do smrti garati v industriji kavčukovca in bakrove rude.

Isti artefakti, a v primernejšem kontekstu
Tudi v bodoče bodo obiskovalci kolonialnega muzeja lahko videli slavni zlati kip evropskega misijonarja, ki v naročju drži afriškega otroka, pod njim pa izvesek sporoča: "Belgija v Afriko prinese civilizacijo." A odslej bo kip spremljalo besedilo, ki pojasni njen zgodovinski kontekst.

"Upamo, da bomo v muzej prinesli novo zgodbo, nov način podajanja zgodovine," napoveduje direktor Guido Gryseels, ki se z ekipo pripravlja na decembrsko ponovno odprtje inštitucije.

Neoklasicistična palača stopi v 21. stoletje
Belgijske oblasti so za modernizacijo muzeja odrinile 66 milijonov evrov. Tako kot prej bo imel domovanje v neoklasicistični palači z orjaškim parkom, le lučaj stran od Bruslja. A posodobitve bodo opazne že na prvi pogled: muzej je dobil stekleno središče za obiskovalce in novo podzemno galerijo, ki bo služila kot glavni vhod v stavbo. Del novega, povečanega razstavnega prostora bodo namenili sodobni umetnosti iz osrednjeafriških držav.

"Ne moremo na novo napisati zgodovine tega, kar se je zgodilo v Kongu, ne glede na to, kako grozno je bilo. Lahko pa vse skupaj reflektiramo na pravilen način," je komentirala ministrica za družbenoekonomska vprašanja Zuhal Demir.

Leopold II. je svojo kolonizacijo Konga rad predstavljal kot nesebično dejanje "civiliziranja divjakov", ki naj bi pomagalo Kongovcem k napredku in razcvetu. Trdil je, da si je Kongo vzel zase, da bi domorodce zaščitil pred arabskimi trgovci s sužnji ter odprl srce Afrike krščanskim misijonarjem in zahodnemu kapitalu. Resnica je bila malce drugačna. Vladar je bogatel, sprva s slonovo kostjo, nato pa z bakrom in predvsem kavčukovcem, ki so ga domačini pridobivali v mučnih razmerah, predelovali pa s prisilnim delom v delovnih taboriščih.

Grozljive podrobnosti Leopoldove vladavine v "svobodni državi Kongo" so najpodrobneje opisane v romanu britanskega pisatelja Josepha Conrada Srce teme (1899). Tudi literarni zapisi so pomagali k širjenju glasu, kaj se dogaja v koloniji, pokolu pa je nazadnje naredilo konec ogorčenje mednarodne skupnosti – čeprav licemersko, saj so zahodne sile, Francija, Nemčija in Portugalska, v tistem času tudi same izvajale grehe na afriški celini.

Kot piše v svoji knjigi Duh kralja Leopolda (1998) zgodovinar Adam Hochschild, se je po Leopoldovi smrti in prenosu njegove kolonije na Belgijo zgodila "velika pozaba". Ker je Leopold II. del denarja od svoje kolonije namenil za gradnjo javnih in zasebnih ustanov in infrastrukture, v oporoki pa te stavbe zapustil državi, je ostal v spominu predvsem po tem, številni pa za podrobnosti njegove kongovske zgodbe niti ne vedo.