Največja nevarnost je, da boste umetnost Davida Shrigleyja prehitro odpisali: na prvi pogled je amaterska in čudaška ali, kot se je izrazila neka kritičarka, "podobna čačkam predpubertetnega avtista". Med črno-belimi ilustracijami srečamo take nakaze, kot je denimo portret treh kosmatih kreatur, ki so poimenovane Dobro, Zlobno in (med njima) Ne vem; prizoru je naslov Čas za odločitev (Time To Choose). Spet na drugi razglednici - kajti Shrigleyeve risbe pogosto izhajajo v knjižicah razglednic - je neštetokrat z majhnimi črkami nakracano Ničesar ni, nato pa naenkrat z večjim Potem pa nekaj je. Naposled zaključi: Za kratek trenutek, potem ni spet ničesar več.

Pogrešani golob in druge absurdnosti
Če ne v galeriji ali v najbližji knjigarni (izdal je že več kot dvajset žepnic), lahko Shrigleyjeva dela najdete tudi v kakem parku - na primer na najbližje drevo pritrjen list papirja z napisom "Izgubljen: Siv in bel golob s črnimi lisami. Običajne velikosti. Malo oguljen. Nima imena. Pokličite 257 1964."

Bog je len (God is Idle), je pred časom razglašala monumentalna slika v središču Shrigleyjeve samostojne razstave v Malmöju - in v opusu, kjer temne, parodične in pogosto zelo "moteče" misli in prizori uhajajo izpod nadzora, se zdi, da ta predpostavka niti ni privlečena za lase. Avtorjev glas, ki je ves čas prisoten v obliki lakoničnih aforizmov ali stavkov, ki se zdijo naključno preslišani drobci nekih tujih pogovorov, nadaljuje anarhistično izročilo komika Spika Milligana ali kolektiva The Goon Show, ki je v povojno depresijo zapredeno Anglijo skušal zasejati seme dadaistične odbitosti.

Najočitnejša Shrigleyjeva prepoznavna znaka sta otroškemu podobno opisovanje sveta in nekakšen Tourettov sindrom, zaradi katerega njegovi junaki ob najmanj primernem trenutku vedno pripomnijo najslabšo mogočo stvar.

Neznosna lahkost bivanja
In nato so tu seveda še nadrealistični elementi - slon na terapevtovem kavču, ki izve, da "mora nujno v psihiatrično ustanovo" - in postavljanje vsakdanjih dogodkov v drugačno perspektivo (težko je uživati v pivu, ko veš, da "v njem seksajo mravlje"). "Ta avtorski glas, ki pomembne reči obravnava, kot da so popolnoma nepomembne, in tiste, ki so - konvencionalno gledano - nepomembne, kot nekaj silno važnega, je rahlo avtističen," o tem pravi sam Shrigley. "Vse je rahlo izkrivljeno, ampak obenem na isti ravni: življenje in smrt sta prikazana skozi enako prizmo pomembnosti kot nekaj tako trivialnega, kot je striženje nohtov na nogah."

"Nisem pretirano akademski ali intelektualen človek," je Shrigley za spletno revijo ArtInfo povedal prejšnji mesec, ko je galerija Yvon Lambert v Maraisu gostila njegovo največjo samostojno razstavo doslej. "Vedno sem silno impresioniran nad ljudmi, ki se znajo dobro izražati, ki znajo kontekstualizirati ideje. Sam sem prej nekakšen idiot savant."

Shrigleyjevski smisel za humor: priučen okus
Umetnik, ki živi in ustvarja v Glasgowu, vedno izhaja iz tega, kar ga spravlja v smeh. "Če se mi zdi nekaj zares smešno, je končano in nekaj vredno. Seveda se pa zavedam, da je moj smisel za humor nekaj, na kar se je treba navaditi, še posebej z leti, ko postajam vse bolj morbiden."

A zadnje čase ga skrbi predvsem naglo krčenje besed na njegovih risbah. Z leti je besedila na njih vse manj in iskanje tiste idealne fraze, ki bi nadgradila pomen slike, terja ogromno časa in napora. "Vedno se mi zdi, da nisem tako zelo dober, ker ne znam povedati daljše zgodbe. Upam, da to ni simptom lenobe ali iskanja najlažje poti."

Prihaja kulinarična opera
Proti usihanju navdiha se bori, zanimivo, s pisanjem opere: na glasbeno podlago skladatelja Davida Fennessyja piše libreto za Pass the Spoon, opero, postavljeno v kontekst kuharske oddaje (precej petja opravijo na primer sestavine, od banan do jušnih začimb), ki jo bodo novembra premierno uprizorili v Glasgowu. "V bistvu gre za dramo, ki bo odpeta, z zelo opaznimi glasbenimi vložki. Če bi jo odigrali, bi bila dolga kakih 40 minut, kar je zame zelo veliko."

Ana Jurc

V galeriji si oglejte več primerov ustvarjanja Davida Shrigleyja ter videospot za singel Good Song skupine Blur, ki ga je ilustriral.