V španski prestolnici so na ogled nekoliko bolj "intimna" dela francoskega slikarja Henrija Matissea, ki sicer slovi kot eden glavnih predstavnikov fauvizma. Na razstavi je na ogled 70 slik, risb in kipov, najpogostejša motivika so pogledi skozi okno na morje ali sužnje v sultanovem haremu.

V dvajsetih letih 20. stoletja se je Matisse posvečal prizorom, v katerih je bilo čutiti vpliv umetnosti islama (na svoje slike je, denimo, "pripeljal" tudi blaga z arabesknimi okrasi). Pozneje so ga začeli zanimati ženski akti v vseh oblikah - plešoče, sedeče ali v daljavo zazrte ženske. Večina kipov na razstavi je prav tako iz tega obdobja (Matisse je nekoč priznal, da je, kadar se mu je pri kaki sliki "zataknilo", začel kipariti).
V zadnjem tematskem sklopu razstave so njegove risbe, nastale v času osame, ko je slikarjevo ženo in hčerko priprl gestapo, Francija pa je bila pod nemško okupacijo. Umetnikovo trpljenje je našlo izraz v breztelesnih, neoprijemljivih figurah.

"Nujno potrebno razkošje"
Veliko slik je Matisse naslikal na jugu Francije, v Nici, kamor se je preselil leta 1917. Gre za umetnikovo bolj naturalistično in intimno obdobje, ki je bilo pri avantgardističnih kritikih pogosto podcenjevano, opozarja umetniški vodja madridskega muzeja Guillermo Solana. Po njegovem mnenju je Matisse (1869-1954) svoja najboljša dela ustvaril prav med letoma 1917 in 1947. Govori o "obdobju razkošja" - pa ne zato, ker bi se Matisse "poburžoazil", kot so dolga leta pisali umetnostni zgodovinarji, ampak zato, ker je na tej točki svoje kariere slikanje že tako obvladal, da "je bil sposoben v treh sekundah potegniti mojstrsko linijo."
"Edino razkošje, ki si ga je privoščil, je bilo razkošje slikarstva, slikanje zavoljo slikanja, razkošje čutov in duha, nujno potrebno razkošje," je v svojem eseju o Matissu nekoč zapisal Louis Aragon. "V tem obdobju mu ni bilo treba ničesar dokazovati. Obrnil se je navznoter ter izbiral manjše formate in široko paleto," je še povedal Solana.
Ana Jurc