V svoji avtobiografiji Down Below (1944) je Carringtonova opisala, kako je, potem ko so najprej Francozi in nato še Gestapo internirali njenega ljubljenega Maxa Ernsta, doživela živčni zlom, nehala jesti in zbežala v Španijo, kjer so jo hospitalizirali v psihiatrični ustanovi. Natančen popis vsega, kar se ji je tam zgodilo - brutalne terapije, spolni napad, halucinacijske droge in nepopisna svinjarija - je grozljiv, a obenem ni popolnoma jasno, koliko od tega se je zares zgodilo in kaj je bila samo nadrealistična blodnja.
Zdrsljiv oprijem resničnosti
Nekateri interpreti opozarjajo, da vseh zgodb Carringtonove (na primer tega, kako jo je napadla tolpa španskih vojakov, ki se jim se je junaško upirala, dokler niso obupali nad poskusom posilstva) ne bi smeli razumeti dobesedno, ampak kot magični realizem, nekakšen odgovor na njeno duševno stanje tistega časa. Tak značaj hibridnosti med prepoznavnim in domišljijskim svetom je navsezadnje značilen tudi za njeno slikarstvo, ki ga nemalokrat poseljujejo nenavadne, rahlo grozeče figure - razpotegnjene ženske v dolgih plaščih, mnogoroke kače ali kuščarji, križanci med volkovi in ljudmi, ljudje, ki se spreminjajo v ptiče, vse skupaj pa pogosto v kombinaciji z okultnimi ali religioznimi simboli.
Leonora Carrington, ena redkih ženskih predstavnic slikarskega nadrealizma, si je še v času življenja silen ugled pridobila predvsem v ZDA in v Mehiki, kjer je preživela zadnja štiri desetletja svojega življenja - zato pa so jo precej bolj mačehovsko obravnavali v rodni Veliki Britaniji, kjer kakšne večje razstave njenih del do lanskega leta niso videli dve desetletji.
Preveč "ekscentrična" za internat
Leonora se je 6. aprila leta 1917 v grofiji Lancashire kot edina hčerka rodila družini aristokratov in industrialcev (njen oče je bil magnat tekstilne industrije, mati pa lepotica irskega rodu). Stroga disciplina katoliških internatov ji ni bila pisana na kožo: več kot iz enega so jo brcnili zaradi njene "ekscentričnosti, ki je po navadi kombinacija nedružabnih teženj in določenih nadnaravnih inklinacij". Kljub očetovemu negodovanju si je izborila študij umetnosti v Firencah, kjer je prišla v stik z renesančnimi mojstri, od katerih se je nalezla ljubezni do močnih barv.
Usodna ljubezen
Po vrnitvi v domovino (in uradnem "vstopu v družbo", ki je bil za mlade dame tistega časa silno pomemben), se je šolala še na londonski akademiji kubista Amédéa Ozenfanta. V tem času je na neki večerji spoznala Maxa Ernsta, ki je v London prišel na neko razstavo. Nemški slikar je imel takrat že 46 let (in ženo), a 19-letna Leonora je menda, še preden ga je osebno spoznala, vedela, da sta drug drugemu usojena. Že naslednje leto je pobegnila od doma in z njim odšla v Pariz.
Zaljubljencema ni šlo popolnoma gladko (Ernst je del svojega časa še vedno preživljal z ženo), a Leonora se je popolnoma stopila s pariškim nadrealističnim umetniškim prizoriščem (nekoč je na neko gala zabavo prišla zavita le v rjuho, ki jo je ob primernem trenutku spustila; drugič si je za mizo v restavraciji noge namazala z gorčico, ob neki priložnosti pa je svojim gostom med spanjem ostrigla lase in jim jih naslednje jutro servirala v omleti.) Med svoje znance in prijatelje je štela Picassa, Luisa Buñuela, Salvadorja Dalija, Man Raya, Andreja Bretona, Hansa Arpa in številne druge (obenem pa je zavračala idejo, da bi bila komur koli muza, češ da to pomeni le, "da si objekt nekoga drugega").
Iz dežja pod kap
Ko je Ernst leta 1938 vendarle zapustil svojo ženo, se je par preselil v Provanso, kjer je Leonora veliko slikala, pa tudi pisala (bila je edina ženska, katere delo je Breton leta 1939 vključil v svojo Antologijo črnega humorja). Ob izbruhu vojne so francoske oblasti Ernsta aretirale kot "sovražnega tujca". Francozi so ga sicer pozneje izpustili, so ga pa zato nemudoma po invaziji zaradi njegove "degenerirane umetnosti" aretirali in internirali Nemci.
Carringtonova se je tako pri 23 letih znašla sama. Obupana je na lovu za vizo za Ernsta odpotovala v Španijo, kjer jo je doletela zgoraj opisana hospitalizacija. Okoliščine njene "rešitve" niso nič manj kot bizarne: njen oče ji je priskrbel mesto v sanatoriju v Južnoafriški republiki. Ko sta z dodeljeno medicinsko sestro čakali na ladjo za Lizbono, je Leonora nekako pobegnila, skočila v najbližji taksi in mu naročila, naj jo odpelje "na mehiško veleposlaništvo", kjer je poznala nekega diplomata. Ta ji je ponudil, da se bo z njo poročil in jo odpeljal v Ameriko.
Filmski zaplet rešitve in čudaških naključij
Ko sta z "rešiteljem"v Lizboni čakala na ladjo, je v mesto prispel še Ernst, ki je medtem pobegnil iz internacije in je potoval v spremstvu svoje nekdanje žene, njunih otrok, bodoče žene Peggy Guggenheim ter njenega nekdanjega moža. Ta "nerodna" situacija je obenem pomenila konec ljubezni med Maxom in Leonoro.
Po nekaj mesecih v New Yorku sta se z diplomatom razšla, umetnica pa je odpotovala v Ciudad de Mexico, kjer se je nekaj let pozneje poročila z nadrealističnim fotografom Csizijem Weiszom. Mehika je Carringtonovo s svojim kultom smrti in bogato majevsko-azteško zgodovino pritegnila ter navdihovala, obenem pa je v novi domovini našla nove prijatelje, tudi Frido Kahlo in Octavia Paza.
Predvsem po zaslugi svojega mecena Edwarda Jamesa, ki ji je pomagal organizirati prvo samostojno razstavo v New Yorku, je bila okrog leta 1960 tako po Evropi kot v ZDA že precej znana umetnica; tistega leta je njeno retrospektivo pripravil tudi Museo Nacional de Arte Moderno v Ciudadu de Mexicu. V svojem zrelem obdobju umetnica ni le slikala, ampak je ustvarjala tudi tapiserije ter pisala zgodbe, eseje in poezijo. Ostanek svojega življenja je preživela v Mehiki, od koder so 26. maja sporočili tudi vest o njeni smrti, ki je bila posledica pljučnice.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje