4. maja 1958 v Pensilvaniji rojeni Haring se je pri 20 letih preselil v New York, kjer se je vpisal na šolo za vizualno umetnost in se srečal s popartom ter grafiti, hkrati pa je hitro postal del newyorške živahne scene uličnih umetnikov. Čeprav študija ni končal, sta ga ta izkušnja in vpliv profesorjev, med katerimi sta bila tudi Joseph Kosuth in Simone Forti, usmerila na pot ustvarjanja umetnosti, ki se je odzivala na svoj čas. V njegovih stvaritvah odzvanja njegovo dojemanje terorja, socialnih krivic in pobožnjakarstva.

Haring je sicer na začetku nezakonito ustvarjal na površinah newyorške podzemne železnice, v 80. letih preteklega stoletja pa je s svojstvenim in zelo prepoznavnim slogom obrobljenih figur - ki je blizu tako stripovski kot ulični umetnosti - postal prepoznaven tudi na mednarodni umetniški sceni.

Umetnik kot kronist svojega časa
Med njegove zgodnje umetniške pristope sodi tudi ustvarjanje kolažev v javnih prostorih, v katere je vključeval osebnosti, ki so se v tistem času pogosto pojavljale na naslovnicah časopisa, kakor sta bila na primer Ronald Reagan in papež Janez Pavel II. Prav tako je kdaj uporabil prazne površine na neuporabljenih panojih za jumbo plakate na postajah podzemne železnice. Z belo kredo se je lotil risanja na črno matirano ozadje in tako so začele nastajati njegove linijske risbe, s katerimi se je najbolj vtisnil v spomin širše javnosti.

Vplivi iz zgodnjega otroštva, kot je na primer ustvarjanje Dr. Seussa ali risbe Walta Disneyja, so ga navdihnili za to, da je svoje risbe ustvarjal v slogu animiranih filmov in mu pomagali razviti njegove lastne like, ki so nato postali sestavni deli t. i. Haringove abecede - edinstvenega nabora raznovrstnih hieroglifov.

Ustvarjanje umetnosti za vsakogar
Tega ameriškega umetnika se pogosto napačno označuje za grafitarja. Pravzaprav tudi ni širše znano, da je na ustvarjalno pot stopil kot abstraktni umetnik. Haring sam je nekoč izjavil, da je njegov cilj ustvarjati umetnost za vsakogar. To se med drugim kaže tudi prek grafitov, s katerimi se je želel ljudem približati in ob tem svetu sporočiti, da gre za ustvarjanje v javnem prostoru. Haring je poslikal tudi zidove v Riu de Janeiru, Sydneyju, Melbournu, Parizu, Berlinu in Amsterdamu.

V svoje stvaritve je kdaj vključil tudi besedilo, ki ga je predstavljal na različne načine. S spreminjanjem vrstnega reda besed in črk je ustvarjal ritmičnost ter opazoval, kako je mogoče jezik kombinirati za namene drugačnega sporazumevanja. Interpretacija je bila po njegovih besedah vedno prepuščena opazovalcu.

Zvezdniška prijateljstva pestrih 80. let
Čeprav je v New Yorku bival zgolj dve leti, se je uveljavil kot pomembno ime na tamkajšnji sceni poparta. Bil je tesen prijatelj Jean-Michela Basquiata, sodelovanje z Grace Jones na področju mode pa ga je privedlo do ustvarjanja edinstvenih poslikav na njenem telesu. Spoprijateljil se je z Andyjem Warholom in se leta 1985 z njim udeležil tudi zvezdniške poroke Madonne in Seana Penna.

Ameriški umetnik se je s svojim prepoznavnim slogom bojeval proti kapitalizmu in rasizmu ter nazadnje proti aidsu. Zaradi zapletov, povezanih z aidsom, je umrl 16. februarja 1990 pri starosti zgolj 31 let.

Albertina vabi z razstavo stotih Haringovih del
Okrogli 60. obletnici njegovega rojstva so se na začetku leta poklonili v bolonjski Pinacoteci Nazionale, kjer je bilo na ogled več kot 60 njegovih stvaritev iz javnih in zasebnih zbirk. Do 24. junija pa je v Albertini na Dunaju še na ogled razstava Keith Haring. Abeceda, ki prinaša sto njegovih stvaritev, od stvaritev s podzemnih železnic in risb do skulptur in slik. Izbor se osredotoča na dela iz njegovega opusa, ki se ukvarjajo s socialno pravičnostjo in transformacijo, torej temama, ki se jima je posvečal skozi večino svojega ustvarjanja.