Razstavo si je mogoče v Muzeju narodne osvoboditve Maribor ogledati do 25. aprila.

Razstavo, ki na panojih predstavlja izbrane primere spomenikov in njihovo usodo po razpadu skupne države, so pripravili Božidar Flajšman, Peter Mikša, Božo Repe, Kornelija Ajlec in Bojan Balkovec. Razstava je bila v takšni obliki prvič na ogled oktobra lani na Retrofestu – dnevih sodobne zgodovine v Ljubljani.

Odnosi različni od republike do republike
Avtorji razstave ugotavljajo predvsem, da je odnos do spomenikov v nekdanjih jugoslovanskih republikah različen od republike do republike – od zglednega vzdrževanja do zanemarjanja in celo uničevanja. "Ta odnos je seveda povezan z javnim, predvsem pa političnim odnosom do preteklosti. Odnos do zgodovine narodnoosvobodilnega boja v posameznih delih nekdanje Jugoslavije je toleranten v smislu sprejemanja zgodovinskih dejstev v nekaterih okoljih, drugje pa se skorajda institucionalno s strani države zgodovinska dejstva potvarjajo in prilagajajo vsakodnevni politiki," piše v razstavnem besedilu.

Peter Mikša, eden od avtorjev razstave in vodja središča za javno zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti, je za STA povedal, da so se osredotočili na spomenike, ki so jih ustvarili najboljši jugoslovanski umetniki in ki jim veliko umetniško vrednost priznava tudi svetovna strokovna javnost, sploh po odmevni razstavi pred leti v newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MoMa). "Gre za izjemno kvalitetne spomenike z močno sporočilnostjo, zato smo jih tudi izbrali," je pojasnil.

Med njimi so spomeniki v Dražgošah, na Petrovi gori, v Tjentištu, na Kozari, v Ulcinju, Mitrovici na Kosovu, na Kadinjači, Fruški gori in v Valjevem. "Do zdaj smo posneli okoli 80 spomenikov. Objavili smo jih že 41, skupno z dokumentarnim filmom Moč in nemoč spomenikov/The Power and Powerlessness of Monuments, kjer v slabe pol ure prikažemo stanje in odnos do antifašističnih spomenikov na območju nekdanjega SFRJ-ja oziroma na območju posameznih republik," je še dejal Mikša.

Na Hrvaškem največ uničevanja in rušenja spomenikov
Projekt oziroma raziskava je namenjena preučitvi, kako so se glede tega vzpostavile razlike med novonastalimi državami oziroma kako se je odnos do spomenikov odrazil po posameznih republikah nekdanje Jugoslavije. "Po Titovi smrti, še bolj pa po razpadu Jugoslavije in nastanku samostojnih držav je v nekaterih prišlo do popolnega zasuka v odnosu do NOB-ja in posledično tudi do vrednotenja spomenikov. Izgubili so svojo umetniško vrednost oziroma ni bila več prepoznana, postali so celo tarče obračunavanja s preteklostjo, saj so bili za to primeren objekt, ki je bil javno izpostavljen. Gre za pomembno kulturno dediščino – spomenike, ki so torej marsikje na območju nekdanje Jugoslavije doživeli rušenje. Največ na Hrvaškem, pa tudi ponekod v Sloveniji in drugje. Nekateri manjši so bili pod pretvezo obnove odstranjeni, a nikoli več vrnjeni nazaj na staro mesto," je navedel Mikša.

Na Hrvaškem je bilo uničenih več kot 3000 spomenikov NOB-ja, kjer se po Mikševih besedah "uničevanje še kar nadaljuje, denimo na Petrovi gori. V preostalih republikah pa se zdi, da počasi prihaja v zavest, da so ti spomeniki lahko tudi zanimiva turistična zanimivost."

"Zgodovine ni mogoče spremeniti z uničevanjem spomenikov"
Soavtor razstave je poudaril še osebno prepričanje, da spomenikov ne bi smeli uničevati, temveč ohranjati in prikazati v kontekstu zgodovine. "Zgodovine ni mogoče spremeniti z uničevanjem spomenikov. Samo bodoče generacije prikrajšamo za podobe preteklosti. Če se uničevanje oz. rušenje zgodi, pride do brisanja spomina. Posledično nastajajo pokrajine in mesta brez spomina. Po drugi strani se moramo zavedati, da so spomenike že od 20. let 20. stoletja naprej pri nas izdelovali tedanji največji umetniki in imajo kot taki tudi neprecenljivo umetniško, arhitekturno ter dediščinsko vrednost – vsaj tisti, ki še stojijo. In to je ravno večina partizanskih spomenikov," je še dejal Peter Mikša.