Ko je leta 1929 izšla slovenski (nekoliko pogojno rečeno) avantgardni umetnosti posvečena številka berlinske revije Der Sturm (razstava o njej je še vedno na ogled v prostorih ljubljanske Mestne galerije v Tobačni), je bil Avgust Černigoj, edini Slovenec s pomembno izkušnjo neposrednega učenja od srednjeevropske avantgarde, v njej predstavljen tudi z grafiko Arhitektura gledališča Tank. Ko je galerija Der Sturm pet let prej pripravila razstavo Madžarov Nikolausa Brauna in Lajosa Kassáka, je bil slednji zastopan predvsem z deli iz serije Slikovna arhitektura (Bildarchitektur), zelo podobnimi Černigojevim skicam. Poudarjena je dinamična struktura kompleksa iz kipečih in ornamentike očiščenih mas; gradnja iz blokov.
Ne gre za naključje, čeprav o neposrednih stikih med Černigojem in Kassákom ne moremo govoriti. Kot nazorno prikaže že vstop na razstavo, posvečeno Lajosu Kassáku v Berlinski galeriji, je namreč v dvajsetih letih predvsem prek sodelovanja med sodelavci kulturnih časopisov avantgardnih struj v različnih srednjeevropskih državah nastala neke vrste evropska avantgardistična internacionala. Izraza internacionala ne uporabljam docela poljubno; želim vzpostaviti navezavo na socialistično internacionalo, saj je večji del sodelavcev teh časopisov odkrito gojil simpatije do leve pozicije v politiki. Tudi Kassák, ki je v madžarski sovjetski republiki po koncu prve svetovne vojne nekaj časa videl uresničitev svoje politične utopije, dokler ni prišlo do velikega 'kraha' med njim in Belo Kunom. Boljševiški revolucionar, zastopnik leninistične ideje, da revolucija, če naj bo učinkovita, zaradi politične nerazsvetljenosti množic ne sme biti revolucija ljudstva, ampak operacija elitne kadrske stranke, namreč ni razumel Kassákove pozicije, da "revolucionarna umetnost ni isto kot partijska umetnost".
Dinamiziranje umetnosti
Nazaj k arhitekturi. Na razstavi je na ogled tudi Kassákov manifest Slikovna arhitektura (Bildarchitektur) iz leta 1921, ko je Kassák že deloval v eksilu na Dunaju. V manifestu arhitekturo predstavi kot najbolj bistveno umetnost sodobnega časa. To misel izpelje iz podobnih premis, na katerih je prvo sociološko teorijo življenja v velemestu leta 1903 pod naslovom Velemesta in duhovno življenje (Die Großstädte und das Geistesleben) spisal Georg Simmel. Simmel za ključno potezo prebivalcev velemest, nenehno potopljenih v vrvež in nepregledno množico zvočnih in vizualnih impulzov, imenuje blaziranost oziroma čustveno otopelost. Kassák pa je življenje v tem poudarjeno dinamičnem okolju, kjer se nenehno vse giblje in spreminja, povezal z zahtevo po dinamiziranju umetnosti same.

"Umetnost sodobnega človeka je dinamična umetnost. Je gibanje, ki se oblikuje kot reakcija na neko drugo gibanje, hkrati je tudi gibanje, ki nastane zaradi samega sebe. /.../ 'Bildarchitektur' je edina v materialu in v duhovni perspektivi konstruktivno-kolektivna umetnost. Je rezultat gibanja, a je stabilnost. V 'Bildarchitektur' vidim začetek nove sintetične umetnosti, prvi korak k umetnosti, ki bo sodobnemu človeku pomagala ponovno postaviti se na noge," je v manifestu pisal Kassák. Arhitektura, predvsem pa slikovna arhitektura kot poseben žanr sodobne umetnosti, torej slike vizionarskih konstrukcij in arhitekturnih študij, je po Kassáku prikazovala ravnovesje sredi gibanja; bila je parafraza končnega cilja vsakega 'intelektualnega mestjana', ki mora sredi kaotičnega vrveža in nenehnega gibanja v samem sebi najti duhovno ravnovesje, zgraditi mora svojo dinamično arhitekturo.
Čista materialnost besede
Na teh premisah so nastajali tudi avantgardni eksperimenti v literaturi. V krogu okoli revije Der Sturm se tako kaže premik k 'čisti materialnosti besede' (Robert Hodoyni: Herwarth Waldens 'Sturm' und die Architektur), k besedni umetnosti, zgrajeni na 'konstruktivno-arhitektonskih principih' (August Stramm). Na žalost berlinska razstava, ki je nastala tudi v okviru madžarskega predsedovanja Evropski uniji, 'pozabi' na to, da je Kassák k avantgardi malo po letu 1910 pristopil prav kot novi 'besedni umetnik'.
V obdobju 1915-1927, ki ga izpostavlja razstava, pa je Kassák res deloval predvsem kot vizualni umetnik. V azilu na Dunaju je nadaljeval izdajanje umetniškega časopisa MA (Danes) in prek korespondence z drugimi madžarskimi emigrantskimi umetniki (László Moholy-Nagy in Ernő Kállai sta bila pomembna 'berlinska naveza', László Medgyes je deloval v Parizu, Sándor Bortnyk pa v Weimarju) je zbiral informacije o delovanju drugih avantgardistov. Kot glavne vplive na svojo umetnost po letu 1919 je Kassák sam izpostavil dadaizem, grafično oblikovanje v oglaševalski industriji, nove poskuse v tipografiji in uporabo tipografije v umetnosti kolaža in assemblaga ter poudarjeno vizualnost nove gledališke umetnosti.
Angažirani konstruktivist
V tem obdobju se je Kassák zapisal "angažiranemu konstruktivizmu", na kar je verjetno vplival tudi njegov edini obisk Berlina. Ta se je zgodil leta 1922 in kasneje se je Kassák spominjal, da je največji vtis nanj naredilo srečanje z velikim 'impresariem' berlinskega ekspresionizma, vodjo galerije in izdajateljem časopisa Der Sturm Herwarthom Waldnom, z umetniki Hansom Arpom, Hansom Richterjem in z eno od ključnih oseb berlinskega dadaizma Richardom Huelsenbeckom. Kot enako pomembnega pa je opisoval obisk Prve ruske razstave v Berlinu. V Kassákovem delu potem jasno vidimo odmeve prounov Ela Lisickega ter umetnosti kubofuturistov Arčipenka, Punija, Gončarove in drugih.
Vplive umetnikov, ki so po boljševiški revoluciji pod patronatom Leninovega ministra za izobraževanje Lunačarskega nekaj let uživali veliko državno podporo, na madžarsko avantgardo so zaznali tudi ruski umetniki sami. Tako je po madžarski razstavi v Der Sturmu El Lisicki v pismu svoji ženi pisal: "Vzgojila jih je revolucija v Rusiji in tako je njihova umetnost postala plodna. Moholy-Nagy je premagal nemški ekspresionizem in stremi k organiziranosti. Iz ozadja nemške meduzaste brezobličnosti se vzdiguje jasna geometrijskost Moholy-Nagya in Périja. Od kompozicij na platnu prehajajo k prostorskim konstrukcijam."
Knjiga novih umetnikov
Leto 1922 je bilo sploh pomembno v Kassákovem življenju. Sloves enega ključnih evropskih avantgardistov - ti so tedaj sploh veljali za nekaj podobno imenitnega kot poklicni revolucionarji, ki so romali v Moskvo, v pričakovanju svetovne revolucije pa delovali vsepovsod po malem - si je Kassák tega leta utrdil tudi z izdajo knjige Knjiga novih umetnikov (Buch neuer Künstler). Delo je napisal in redaktorsko oblikoval slikovno gradivo skupaj z Moholy-Nagyjem. Kasneje je o projektu pisal: "To je bil prvi poskus pokazati tesne in med seboj podpirajoče se težnje slikarstva, kiparstva, arhitekture in tehnike." V knjigi je šlo predvsem za ukvarjanje z odnosom človek-stroj, sporočilo pa se je zgostilo v neke vrste manifestu: "Naša doba je doba konstruktivnosti. /.../ Umetnost, arhitektura, znanost se upirajo na isto točko."

Kassák v naših krajih
Ali je Lajos Kassák neposredno vplival na slovenske avantgardiste, je težko presoditi. Zagotovo pa so ga poznali. Kot lahko vidimo tudi v Berlinski galeriji, je bil eden od Kassákovih lesorezov objavljen na naslovnici revije Zenit, ki je izšla junija 1922. Revija Zenit, ki jo je najprej v Zagrebu (1921-1924), nato pa v Beogradu (1924-1926) izdajal pesnik Ljubomir Micić, je bila tudi pomemben vir informacij za slovenske umetnike in je tudi vplivala na oblikovanje revije tank kot revije slovenske avantgarde. Ko smo že pri avantgardističnih umetniških revijah v našem okolju, bolj ali manj le zaradi zares 'avantgardističnega' imena omenimo še projekt Micićevega brata Branka Ve Poljanskega. Ta je nekaj časa tudi izdajal umetniški časopis Svetokret List za odpravo na Severni pol človeškega duha.
Lajos Kassák se je konec dvajsetih let vrnil na Madžarsko. Kasneje se je veliko ukvarjal s politiko in bil po drugi svetovni vojni tudi poslanec. Zaradi nasprotovanja partijski kulturni politiki so mu sredi petdesetih 'vrnili' partijsko knjižico in večji del preostanka življenja je Kassák preživel v notranjem eksilu. Tudi potovati ni smel več. Vseeno pa je ostal siva eminenca madžarskih umetnikov in vzor mladih generacij.
Odločilno v njegovem opusu vseeno ostaja delo iz obdobja 1915-1927, predstavljeno na berlinski razstavi. Razstava predstavlja tudi dela Kassákovih sodobnikov. V tem pa razkriva še nekaj, kar v diskurzih o historični avantgardi pogosto ostaja 'zamolčano'. Kakor koli neverjetno napredna se ta umetnost zdi predvsem zaradi radikalnega reza z vsem, kar je obstajalo prej, je ta avantgarda predvsem zaradi 'posvojitve' novega medija množičnega tiska za enega od svojih ključnih medijev in prostorov artikulacije tudi začetek za sodobno popkulturo značilnega globalnega poenotenja okusa, ponavljanja, tudi plagiatorstva. Razen nekaj zares izjemnih inovatorjev tipa El Lisicki in Moholy-Nagy so vsi delali bolj ali manj isto: sestavljali ploskve, ponazarjali dinamično ravnovesje in novo sintetično celostno umetniško delo ali Gesamtkunstwerk sodobne tehnične dobe. So pa s tem in s težnjo po brisanju meja med umetniškimi disciplinami seveda postavili temelje sodobne umetnosti.