V Cankarjevem domu v Ljubljani se letu, v katerem mineva 145 let od arhitektovega rojstva in 60 let od njegove smrti, pridružujejo z razstavo, ki predstavlja prav ta segment njegovega dela. Razstava Ljubljanica in mesto, ki jo v prvem preddverju odpirajo danes in bo na ogled do 30. junija, pripoveduje o tem, kako je Plečnik vzpostavil reko kot enega vodilnih mestnih motivov Ljubljane.

Po besedah avtorja razstave Andreja Hrauskyja se je Plečnik zavedal pomena povezave reke z mestom, zato je zasnoval nekaj izvirnih mostov, ki so presegli njihovo osnovno funkcijo, uredil obrežja ter vzpostavili reko kot del mestnega prostora.

Kanal za odplake in vir občasnih poplav
Razstava je razdeljena v več poglavij. V prvem se posveča nehvaležnosti mest do vzroka svojega nastanka - rek. Nastanek Ljubljane je pogojevala reka kot pomembna prometna pot. Vendar so reke z razvojem cest in železnic izgubile svoj prvotni pomen in številna mesta so jih obravnavala le še kot potencialno poplavno nevarnost. Tudi Ljubljanica je služila le kot kanal za odplake, ki je občasno grozil s poplavami.

Prvi premiki v času Marije Terezije
V drugem poglavju predstavlja, kako je osuševanje Barja postalo priložnost za ureditev mestnih obrežij. Na podlagi dekreta o izsušitvi in kolonizaciji Barja, ki ga je izdala cesarica Marija Terezija leta 1769, je Gabrijel Grubar skušal zmanjšati pretok Ljubljanice skozi mesto s prekopom za grajskim gričem, kar pa ni bilo dovolj. Šele leta 1908 so poglobili Grubarjev kanal, 1912 pa so začeli poglabljati Ljubljanico in urejati bregove. Prva svetovna vojna je dela prekinila, nadaljevali so jih leta 1932, potekala pa so še med drugo svetovno vojno.

Plečnik poveže reke z mestom
V tretjem sklopu spoznamo, kako je arhitekt mesto desetletja postopoma urejal in ustvaril tako imenovano Plečnikovo Ljubljano. Kot je zapisal Hrausky, je velika redkost, da lahko arhitekt kontinuirano ustvarja svojo vizijo mesta. Pri tem je Plečnik večinoma deloval v starem delu mesta, kjer se je zdelo, da je že vse urejeno. S svojimi posegi je poudarjal lastnosti baročnega mesta in jih povezoval v celoto. Ustvarjal je stavbe, trge, ulice in parke, vse do drobne cestne opreme. Z urejanjem bregov in novimi mostovi pa je opozoril na pomen povezave reke z mestom.

Zadnje poglavje nosi naslov Plečnikova kreativnost. Hrausky piše, da se je Plečnik zavedal, da arhitektura preživi čas, v katerem je nastala. Zato je uporabljal arhitekturno govorico klasičnih simbolov. Steber, obelisk, obok, piramida so bili razumljivi v preteklosti, sedanjosti in bodo tudi v prihodnosti. Svojo arhitekturo je hotel oblikovati brezčasno, zunaj aktualnega sloga.

Plečnikova arhitektura se ne obrača po modi, razlaga Hrausky, njegovo inovativnost je treba iskati v zasnovi. Plečnik nas tako vedno preseneča: mostovi so bolj trgi na vodi, barjanska cerkev je zasnovana prečno in je v nadstropju, njegova knjižnica je v resnici svetišče modrosti.