V Rimu bo do aprila 2024 na ogled največja retrospektiva del nizozemskega umetnika Mauritsa Cornelisa Escherja, znanega kot M. C. Escher, ki velja za enega najuspešnejših in najprepoznavnejših grafičnih umetnikov v zgodovini. V Palazzu Bonaparte je razstavljenih kar 300 del, vključno z njegovimi najbolj ikoničnimi, zaradi česar velja razstava za največjo retrospektivo umetnikovih del doslej.

Resničnost nemogočega
Escher je zaslovel prav s preciznimi uprizoritvami t. i. nemogočih svetov, ki gledalca popeljejo v svet matematike, znanosti, arhitekture in domišljije. Čeprav razstav z njegovimi deli v preteklosti ni bilo veliko, pa danes umetnikove stvaritve veljajo za ene najbolj priljubljenih podob, ki se pojavljajo na majicah, torbah, plakatih, beležkah ipd., pogosto pa celo v zdravstvenih ambulantah, saj naj bi s svojo domišljije polno kompleksnostjo zamotile paciente.

Na razstavi so tako na ogled ikonična dela, kot so Hand with Reflecting Sphere (1935), Bond of Union (1956), Metamorphosis II (1939), Day and Night (1938) in znamenita serija Emblemata, ob tem pa je pa je mogoče videti tudi veliko še nikoli razstavljenih Escherjevih umetnin predvsem iz časa, ko je umetnik bival v Italiji, kjer so nastala tudi njegova bolj realistično obarvana dela.

Bogastvo rimskih noči
Čeprav je po Italiji potoval že dve leti prej, pa se je nizozemski umetnik leta 1923 odločil za selitev v Rim, kjer je ostal še naslednjih 12 let. Življenje v italijanski prestolnici je močno vplivalo na njegovo kasnejše delo, kar je razvidno iz gravur in litografij, ki se osredotočajo na pokrajine, arhitekturo in poglede na antični ter baročni Rim, ki jih je še posebej rad raziskoval ob medli luči latern. Prav te intimne noči Escher prišteva med svoje najlepše spomine obdobja, v Palazzu Bonaparte pa bo tako na ogled tudi celotna serija z naslovom Roman Nocturnes, ki jo je ustvaril leta 1934.

Arhitektura ni nikoli zapustila njegovega dela
Maurits Cornelis Escher je bil leta 1898 rojen v nizozemskem mestu Leeuwarden, kjer je leta 1972 tudi umrl. Med njegove priljubljene tehnike spadajo lesorez, litografija in mezzotinta, motivi pa so pogosto iz matematike, preučevanja neskončnosti in nemogočih objektov. Čeprav danes velja kot eden ključnih umetnikov 20. stoletja, pa je bil Escher večino svojega življenja umetniško zapostavljen, prav posebej cenjen ni bil niti na rodnem Nizozemskem. Prvo retrospektivo je doživel šele v svojem sedemdesetem letu, njegova prepoznavnost je začela rasti ob koncu 20. stoletja, s prehodom v 21. stoletje pa so ga začeli slaviti z razstavami po vsem svetu.

Po končani srednji šoli se je Escher vpisal na študij arhitekture, vendar se je po tednu dni šolanja odločil, da se želi posvetiti grafiki. Po koncu študija je dolgo potoval po Španiji, kjer so ga navdihovali geometrijski vzorci v islamski umetnosti, nato pa še po Italiji, kjer je kasneje srečal tudi Jetto Umiker, svojo bodočo ženo, s katero sta se poročila leta 1924. Na začetku svoje umetniške poti se je Escher ukvarjal predvsem z motivi iz narave, kot so kompleksne strukture lišajev, insektov in raznih pokrajin, s potovanji v prej omenjenih deželah pa je pozornost usmeril v arhitekturo in oblikovanje, s čimer se je še bolj približal matematiki, ki ga je očarala s svojo natančnostjo.

Prav zaradi tega je postal kaj hitro popularen med znanstveniki, ki so njegovo delo radi vključevali v svoje raziskovalne projekte, nato pa še v popularni kulturi, kjer so se njegove stvaritve pojavljale predvsem na platnicah knjig in glasbenih albumov. Priložnost za sodelovanje so mu večkrat ponudila tudi zvezdniška imena, med drugim Stanley Kubrick za film Vesoljska odiseja in Mick Jagger za naslovnico albuma Let it Bleed, vendar je oboje zavrnil. Na razstavi v Palazzo Bonaparte je tako na ogled tudi zavrnilno pismo Jaggerjevemu agentu, ki se je končalo z besedami: "Prosim, obvestite gospoda Jaggerja, da zanj nisem Maurits, ampak prisrčno: M. C. Escher."

Obstajajo teorije, da se je Escher svojih prepoznavnih motivov loteval predvsem v begu pred dolgočasnostjo pokrajine, ki ga je obdajala tako v Švici, kamor se je preselil po svojem italijanskem obdobju, kot tudi na Nizozemskem, kjer je ostal vse do smrti.