Razstava, ki jo v Kazematah na Ljubljanskem gradu odpirajo drevi ob 18. uri, bo na ogled do 5. maja. Lutke in avtomat sta izdelala Silvan Omerzu in Žiga Lebar, prostorsko instalacijo pa spremlja glasba Larise Vrhunc.

Dve različici svetopisemske zgodbe o nastanku človeka
"Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril," piše v Genezi, prvi svetopisemski knjigi, kjer sta sicer dve zgodbi o nastanku človeka. Navedek je iz mlajše, ki je tudi na prvem mestu in po kateri sta bili prvi bitji – človeka – torej ustvarjeni istočasno. A so to različico o enakopravnih bitjih razlagalci prezrli. Tako je vsakdanje življenje in odnos med spoloma določala oziroma ga še zmeraj druga različica – folklorna, starejša pripoved, zapisana v nadaljevanju, po kateri je Bog ustvaril žensko iz Adamovega rebra.

Svetopisemska navedba, da je Eva ustvarjena iz moškega telesa, je bila sprejeta kot prepričljiv dokaz, s katerim je Bog sam določil, da mora biti ženska podrejena moškemu. Razširjenost in priljubljenost starejše različice je prvo potiskala v pozabo. Po besedah kustosa razstave Jureta Mikuža, je ta potlačitev eden najočitnejših in najusodnejših primerov kulturne in zgodovinsko-antropološke amnezije, ki je v zahodnem svetu pogojevala razmerja med spoloma – od najintimnejših zasebnih do splošno družbenih. "In še danes se zastavlja vprašanje, ali ni človeštvo bolj kot z Bogom uročeno s kačo?" je še zapisal kustos.

Silvan Omerzu (1955, Brestanica) je po študiju na nekdanji ljubljanski Pedagoški akademiji delal v Lutkovnem gledališču v Ljubljani, leta 1983 pa se je odpravil na študijsko izpopolnjevanje iz lutkovne scenografije in oblikovanja lutk v Prago. Na začetku 90. let preteklega stoletja je sodeloval pri ustanovitvi neodvisnega ljubljanskega gledališča Konj, istočasno je bil stalni sodelavec osrednjega praškega lutkovnega gledališča Minor. Kasneje je kot neodvisni ustvarjalec sodeloval z več gledališči v Sloveniji in tujini, zanje je ustvaril serijo odmevnih predstav.

V Omerzujevih lutkovnih in gledaliških projektih je vizualna podoba ključnega pomena, tako da se s svojim delom pogosto predstavlja tudi v galerijskem kontekstu. Vsestransko delovanje mu je prineslo več lovorik, med drugim je leta 2006 prejel nagrado Prešernovega sklada.

S prenovo Kazemat sklenjena prenova Ljubljanskega gradu
Novo prenovljeno večnamensko dvorano Kazemate so na Ljubljanskem gradu odprli konec januarja, s čimer se je zaključil projekt revitalizacije grajskega kompleksa. Kazemate so tako kot celotno grajsko poslopje skozi obdobja služile različnim namenom, po prenovi pa predstavljajo sodobno zasnovano večnamensko dvorano, ki ohranja svojo avtentičnost in omogoča izvedbo raznolikih kulturno-umetniških in drugih dogodkov.

Kazemate na Ljubljanskem gradu skozi čas
Izraz kazemata se uporablja za zaprt, pokrit prostor v trdnjavi, zlasti za zaščito posadke pred topniškimi in bombnimi napadi. V poznem srednjem veku so ti prostori na Ljubljanskem gradu predstavljali prehod na grajsko dvorišče. V času, ko je bil grad spremenjen v kaznilnico, je bila v njih velika spalnica za zapornike.

V 20. stoletju, ko so na gradu še bivali občani, je bila v ta prostor umeščena mizarska delavnica. Ko so v 60. letih preteklega stoletja z gradu odšli še zadnji stanovalci, je leta 1969 Projektivno podjetje Ambient uspelo na javnem natečaju in začela se je več desetletij dolga prenova in revitalizacija Ljubljanskega gradu, ki je zaključena prav z nedavno prenovo Kazemat. Investitorka prenove je Mestna občina Ljubljana, vrednost prenove samih Kazemat pa znaša nekaj več kot 2,5 milijona evrov (brez DDV-ja), so sporočili z Ljubljanskega gradu.