Razstava, ki jo v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) odpirajo drevi ob 20. uri, bo na ogled do 29. oktobra.

Razstava O čem sanjajo krokodili? je na horizontalni ravni razdeljena na tri medsebojno povezane dele, naslovljene Prepuščanje plimi, Manj kondorja, več huemula in Ptice se ne marajo več seliti.

Rdeča nit razstave je krokodil, ki ima poseben pomen v različnih kulturah in skupnostih po vsem svetu. Gre za žival, ki ima pri številnih neevropskih kulturah osrednjo vlogo, staroselska ljudstva so z njim znala mirno sobivati, medtem ko je za kolonizatorje z Zahoda predvsem predstavljal žival, ki jo je treba iztrebiti, kar je mogoče prenesti tudi na odnos nekdanjih kolonizatorjev do staroselskih ljudstev.

Prepuščanje plimi
Del razstave, naslovljen Prepuščanje plimi, prinaša umetniška dela, gibljive podobe, izbor filmov in zvočne postavitve, ki opozarjajo predvsem na sedanje razmere v nekdanji nizozemski koloniji, zdaj indonezijski provinci Zahodna Papua v odnosu do staroselcev. K temu delu razstave tudi sodi kip nizozemskega umetnika Roya Villevoya, ki upodablja golega Papuanca v naravni velikosti, ki na dolgi palici drži nekdanjo zastavo nekdanje kolonizatorke Nizozemske.

Manj kondorja, več huemula
Del, ki so ga naslovili Manj kondorja, več huemula, v ospredje postavlja družbene razmere v Čilu. Med predstavljenimi stvaritvami je delo Osvoboditi čilskega umetnika Christiana Inostroze, v katerem prek uničevanja čilskega kovanca osvobaja pripadnico staroselskega ljudstva Mapuči, ki je upodobljena na kovancu za 100 čilskih pesosov. Obod kovanca nosi napis Republika Čile – staroselska ljudstva. V primerjavi z drugimi simboli na čilskem denarju je mapuška ženska na kovancu anonimna, žaljivo posplošena in spregledana. Inostroza s tem, ko uničuje kovance, osvobaja žensko ne samo samega predmeta, ampak tudi nadvlade in narativa čilske republike.

Ptice se ne marajo več seliti
Del postavitve, naslovljen Ptice se ne marajo več seliti, je plod večletnega raziskovalnega projekta umetnice in tudi ene od kustosinj razstave Shade Safadi. Umetnica z Golanske planote je ustvarila instalacijo, v kateri je združila ptice ter zgodbe in mite, ki imajo pomembno vlogo v kolektivnem spominu skupnosti, ki živi na Golanski planoti. Predstavlja tudi načrt za postavitev 110 vetrnih elektrarn vzdolž linije prekinitve ognja na Golanu, ki istočasno pomeni tudi kolonizacijo ozemlja in uničevanje območja, kar poleg tam živečih ljudi ogroža tudi živali, predvsem ptice.

Na razstavi se predstavljajo še Akram Al Halabi z Golanske planote, palestinska fotografinja May Herbawe, Noor Abuarafeh iz Jeruzalema, palestinska umetnika Essa Grayeb in Hani Zurob, Patricia Domingue iz Čila, Moelyono iz Indonezije, politična in medijska antropologinja iz Zahodne Papue Veronika Kusumaryati, v rojeni zvočni umetnik Ernst Karel, umetniški kolektiv iz Zahodne Papue Udeido Collective, skupina filmskih aktivistov Lab Laba-Laba in filmski ustvarjalci iz Zahodne Papue, združeni v Papuan Voices.

Poleg Shade Safadi sta kustosinji razstave še Bojana Piškur, sicer kustosinja ljubljanske Moderne galerije, in Daniela Berger Prado iz Čila.