Razstavo z naslovom Beli sladoled – 10 let v Galeriji Alkatraz, ki bo na ogled do 10. julija, sta si ustvarjalca zastavila kot delovno terapijo, ki nima svoje dokončne forme, temveč se prepušča spontanosti. Ta s principom dela v nastajanju (work in progress) zaznamuje tudi njuno delo. Njuni projekti so namreč vodeni na način raziskovanja, eksperimentiranja, iskanja in preizkušanja novih idej in zato vsakokrat presenečenje za sama avtorja in tudi gledalce.
Osrednja vnaprej pripravljena smernica razstave je želja, da gledalce popeljeta v samo bistvo kolektivnih umetniških možganov, kot je zapisala umetniška vodja Galerije Alkatraz Jadranka Plut, šele na sami razstavi pa bo jasno, v kaj bomo lahko videli, v kaj bo spontana forma rezultirala. Razstavljena bodo njuna skupna dela, kot so risbe, serija fanzinov, slik, dnevna soba z zanimivostmi Belega sladoleda, obenem pa se bosta predstavila še individualno z deli pred nastankom tandema, ki že nakazujejo njuno poznejšo skupno pot.
Risba kot avtonomni medij, ki sega tudi v vsakdanje življenje
Leon Zuodar in Miha Perne sicer kot tandem ne slikata skupaj, temveč vsak v svojem ateljeju in pogosto sploh ne vesta, kaj dela drugi, njuna dela pa se srečajo in se povežejo v celoto šele na razstavi. Njuno delovanje zadnjih deset let pa sloni na skupnem izhodišču – razvijanju risbe kot avtonomnega umetniškega medija, ki lahko presega področje likovnega in sega tudi v vsakdanje življenje.
Risba kot osnovni likovni zapis, oris, osnutek, skica, študija ali premišljeni načrt je zelo neposreden medij, ki v svoji potezi zrcali energijo, vitalnost, disciplino in moč zamaha. Zuodarju in Pernetu risba omogoča prav to živost, nezaključenost, odprtost in nadgrajevanje umetniške forme, ki je v lastnem ustvarjalnem svetu ne pojmujeta kot zaprt prostor, ampak kot prostor neskončnih načinov in možnosti, dodaja Plut.
Humorno kolažiranje in preoblikovanje podob
Perne in Zuodar sta sicer izoblikovala vsak svoj likovni jezik. Risbe in slike Mihe Perneta so nabite z ikonografsko motiviko, Perne preoblikuje motive in jih umešča v lasten imaginarni svet, ki kaže utesnjenost, resnost pogledov, vprašanj in dilem sodobnega človeka pa rahlja s humorjem. Risba Leona Zodarja je manj gostobesedna, kar se tiče podob, povezuje jih z urbanimi umetniškimi praksami in popularno kulturo, poleg figur pa v dela vključuje tudi črkovna znamenja, črte, različne simbole ali detajle podob, ki delujejo kot odtisi kartonskih šablon.

Oba tako uporabljata postopek kolažiranja podob in njihovih pomenov, motive črpata iz stvarnosti ter jima s preoblikovanjem in spajanjem dodajata avtentičnost. Njuna dela so večplastna, barvno bogata, nasičena s podobami, ponavljajočimi se motivi in njihovimi variacijami; asociirajo na filmske kadre različnih žanrov z zgodbami našega vsakdana in kritičnost brez moraliziranja izražajo s humorjem, (samo)ironijo in sarkazmom.