Njena kreativnost in domišljija se namreč napajata s fascinacijo nad aktualnimi raziskovanji na področju biotehnologije in genskega inženiringa, ki vedno bolj določajo, kako živimo. Predvsem pa s svojimi del izziva k razmisleku o tem, kako bomo na drugačne načine lahko tudi preživeli.

Zakaj tako težko sprejemamo drugačnost?
Naš odnos do drugačnosti je zapleten in tehnološke inovacije na področju medicine ga še dodatno zapletajo. Skulptura The Welcome Guest govori ravno o tem: vključuje pava, ki ga je narava oblikovala zato, da je lep, nobenega drugega namena nima. Ni hiter, ni predator, je samo lep. Pred njim stoji prav tako lepo bitje s čudovitim kožuščkom na hrbtu, a to bitje je umetno ustvaril človek in vprašanje, ki si ga zastavljam, je: lahko človek neko bitje ustvari samo zato, da je lepo? Je stvaritev zaradi umetnosti zadosten razlog? Bi bila zadosten razlog dobrobit človeštva? Ali pa nič od tega?

Pri ustvarjanju te skulpture je sodelovala tudi vaša hči ...
Da, prej omenjenemu umetno ustvarjenemu bitju v oči zre človeško bitje – deklica, model zanjo pa je bila moja hči. Med njima je vidna neverjetna naklonjenost, popolnoma sta predana drug drugemu in le sanjamo lahko, da bi bili lahko tudi sami tako povezani z nekom. Istočasno pa nas pogled nanju navdaja s strahom, zato ker ne maramo, da je nekaj drugačno, v tem primeru umetno. Umetno ustvarjeno bitje je preblizu otroku, to nam ni všeč ...

Želim opozoriti, da tehnologija spreminja naš odnos do drugih bitij. Vprašanje je, ali bomo zato še bolj prepričani, da so poleg nas živa bitja samo še pes ali prašič, ali pa bomo sprejeli tudi drugačne oblike življenja in dejstvo, da je vsako dragoceno.

Pravite, da so časi, ko je obstajala stroga ločnica med naravnim kot organskim in umetnim kot mehanskim, mimo.
Res je, danes je to težje določljivo, zato na razstavi lahko vidite tudi delo z naslovom Sfinga. Gre za nekakšen "organski stroj", ki proizvaja nadomestne organe, saj vemo, da ti že danes, na primer ledvica ali jetra, rešujejo življenja. Mnoge pogled na ta stroj odvrne: nima glave in hkrati deluje živo, poleg tega pa spominja še na spolni ud. Namenoma sem ga postavila na bronast podstavek in mu s tem pridala nekakšno kraljevo eleganco.

Razumem, da je to delo težko sprejeti in predelati, ampak ko razmišljamo o proizvajanju/gojenju nadomestnih organov, moramo razmišljati tudi o tem, da ne bodo spremenili zgolj našega odnosa do lastnih organov, ampak tudi do bitij, v katerih bodo rastli. Ti "organski stroji" niso več znanstvena fantastika, ampak napoved revolucionarnih sprememb. Mislim, da je to fenomenalno in vredno pozornosti.

Koliko je na vsebino vašega umetniškega ustvarjanja vplivala tudi vaša osebna izkušnja z bolno materjo?
Mojo adolescenco je zaznamovala mamina bolezen, natančneje rak na želodcu. Umrla je relativno mlada, pravzaprav mojih let (52 let, op. a.), in zanjo bi nov organ pomenil možnost preživetja, zato se zelo dobro zavedam tako emocionalnih kot tudi čisto telesnih potreb, ko si res želiš zdravila za neko bolezen. A gre tudi za etični vidik: kdo bo imel dostop do teh tehnologij, kako bo to spremenilo naš pogled na bitja, ki bodo proizvajala nadomestne organe?

Vse to me resnično fascinira in četudi Sfinga ne govori neposredno o moji mami ali o meni, na neki način uteleša to izkušnjo. Predvsem govori o zapletenem položaju, v katerem stvari niso napačne ali pravilne, naravne ali umetne. So tam, obstajajo in z njimi se moramo spoprijeti po najboljših močeh.

Kako pa se na splošno spoprijemamo z drugačnostjo? Zdi se, da v popularni kulturi, s katero smo obdani, zanjo ni ravno veliko prostora ...
Mediji imajo velik vpliv na to, kako sprejemamo živa bitja oziroma živeče vrste. V svoje skulpture namenoma vnašam elemente, ki delujejo domače, znano, zato so v njih prisotni tudi otroci. A če bi bila moja dela preveč lepa, bi bila potrošniško naravnana, če bi bila preveč groteskna, pa bi jih ljudje zavračali. Zato iščem vmesno pot, ki daje obiskovalcu možnost, da si sam ustvari svojo realnost. In česa podobnega v Hollywoodu, kjer uporabljajo podobne tehnologije in ogromno delajo s silikonom, ne boste videli.

Kako pa vaša bitja "postanejo" poraščena?
Gre za zelo zahtevno delo. Vsak las je vstavljen posamezno, so pa to pravi, človeški lasje, kar bitjem doda človeško dimenzijo. Če pogledate lase tega bitja (pokaže na delo Bootflower, op. a.), so skoraj enaki kot moji.

Kje pa jih dobite?
Kupim jih. Mi jih pa vedno pogosteje prinesejo tudi ljudje sami od sebe.

Se pravi, da bi lahko vaša bitja "nosila" tudi moje lase?
Seveda, če mi jih daste, jih bom uporabila.

Imate najljubši material, iz katerega ustvarjate?
Ne. Čeprav je moje delo figurativno in pripoveduje zgodbe, sama sebe vidim kot konceptualno umetnico. Zato lahko rečem, da me ne zanima samo določen medij in niti nimam posebnega odnosa do materialov, natančneje do silikona, ki ga najpogosteje uporabljam. Delam tudi z bronom, s steklenimi vlakni, videom, risbami. Uporabim tisti medij, ki je za mojo idejo najustreznejši.

Mimogrede, katera pa je vaša najljubša žival?
Oh, to je enako težko, kot če bi me vprašali, katerega otroka imam raje. Na to vprašanje ne morem odgovoriti, lahko pa rečem, da me navdihuje narava. Zavedam se, da naravno, kot ga razumemo danes, pravzaprav ne obstaja več, zato potrebujemo novo definicijo.

So otroci in odrasli za vaša dela enako dojemljivi, jih sprejemajo eno odprto?
To je zanimivo vprašanje. Na splošno moje delo ni namenjeno mladim, ampak se mladi v resnici nanj odzovejo zelo dobro. Mislim, da zato ker so bolj odprti za drugačne ideje. Hkrati pa bodo oni podedovali vse, kar danes delamo svetu, oni se bodo morali spopasti s težavami, ki so posledica antropocentričnega odnosa do sveta.

Kaj je otrokom jasno, kar odraslim ni?
Do del so bolj odprti, ker igrajo videoigrice, v katerih nastopajo drugačna bitja. Imajo drugačno razumevanje tehnologije in so z njo bolj domači, ne straši jih. Tudi niso polni predsodkov, ki se naselijo v glave odraslih. To je dobro, ker moja dela naslavljajo vprašanja, ki so za njihovo generacijo resnično relevantna. Ko spreminjamo naravo, moramo imeti za to dober razlog.

Kakšno je o tem vaše osebno mnenje?
V svojih delih ne dajem odgovorov in obiskovalcem ne narekujem, kako naj mislijo. Niso didaktična. Idejo, za katero menim, da je vredna razmisleka, samo posredujem, jo dajem na dnevni red. Vse, kar pričakujem, je, da si jih ljudje ogledajo, nekaj ob tem občutijo in odidejo nazaj k temu, kar počnejo. Ne glede na to, ali so politiki, vrtnarji ali umetniki, bo mogoče kdo izmed njih delček tega prenesel v svoje delo. In imel zavest o izzivih sodobnega sveta.

Kam pa bitja, ki ste jih ustvarili, odidejo, ko je konec njihovega galerijskega življenja?
No, vsa ta bitja imajo zelo pestra življenja. Ta, ki jih lahko vidite na mariborski razstavi, so svojo pot začela v Avstraliji, nadaljevala na Japonskem, nato Braziliji, zdaj pa so v Sloveniji. Za njimi je neverjetno potovanje in upam, da bodo imela tudi po koncu razstavnega čim bolj realno življenje.

Pregledna razstava Patricie Piccinini z naslovom Zavest vključuje futuristično serijo skulptur, videoinstalacij, fotografij in slik. V mariborskem Kibla Portalu bo na ogled do 14. oktobra 2017.

Maja Žiberna