V multimedijski prostorski postavitvi Pakove gre za pretakanje svetlobe, za platoničen spomin in ponotranjenje lepote. Pri tem je bistvena funkcija zrcala, ki pa ni ponavljanje nostalgije, je o razstavi zapisal likovni kritik Andrej Medved.

Ponavljanje se veže na spomin, ki je določen z umetnostno resnico. Takšno stališče ni daleč od romantične predstave umetnine, kajti romantična pozicija umetnika je povezana s čisto igro in z zavestjo o izgubi smisla, kar Nietzsche povezuje z "aktivnim nihilizmom", meni Medved.

Pakova to podobo nadgradi s psihičnim vživetjem, s čimer v celoti zanemari vsako aktualnost, historično opredeljenost, kot tudi vsakršno abstraktnost, ki ji sodobni teoretiki radi pripišejo sublimnost. Upodobljeni dogodek nikakor ni opisen, saj ni povezan z realnimi spoznanji.

Pred gledalcem vstajajo materializirane ideje, snovni svet razpade in duhovnost se uresniči v čistem izžarevanju svetlobe. Vrednost podob Pakove je po Medvedovih besedah v zapeljivosti, na meji metafizike in poezije, ki premaguje vse časovne omejitve.

Tanja Pak je leta 1994 diplomirala na oddelku za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost, leta 1996 pa magistrirala na Royal College of Art v Londonu. Od leta 2001 je profesorica na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Leta 2005 je odprla galerijo Glesia, v kateri poleg lastnih del predstavlja tudi sodobno kiparstvo.

Za svoje delo je Pakova dobila več mednarodnih štipendij in priznanj, med drugim je letos na Mesecu oblikovanja prejela nagrado za oblikovanje, in sicer za izdelke serije Lake proizvajalca Glesia v izvedbi mojstrov Steklarne Rogaška.