Ameriški umetnik Hunter Jonakin je delo z naslovom Jeff Koons mora umreti!!! (Jeff Koons Must Die!!!) postavil kot klasično arkadno igro iz časa 80. let prejšnjega stoletja. Igralec mora plačati 25 centov, igro pa upravlja z joystickom in dvema gumboma.
Igralec se znajde v virtualni galeriji, kjer je postavljena retrospektiva del Jeffa Koonsa, v rokah pa ima raketomet, s katerim lahko razstreli razstavljena dela. Če se odloči, da ne bo uničil ničesar in se le prosto sprehodi po galeriji, se igra po nekaj minutah konča.
V igri ne moreš zmagati
Obisk virtualne galerije pa se lahko konča tudi popolnoma drugače. Odločitev za uničenje Koonsovih del ni sprejeto z lahkoto; pojavi se virtualni Koons, ki ob uporabi orožja galerijskim varnostnikom takoj ukaže, da obiskovalca – igralca ubijejo. Če igralec preživi prvo rundo, lahko vstopi v naslednjo sobo, a tu ga poleg varnostnikov čaka še horda kuratorjev, odvetnikov, asistentov. Igra se konča, ko obiskovalec umre. Na koncu v igri ne moreš zmagati, kar je Jonakin vzpostavil kot komentar na obstoječi sistem vizualnih umetnosti, muzejsko in galerijsko kulturo, umetnost in njeno trženje, hierarhične strukture moči in destruktivne tendence galerijskih obiskovalcev.
Koons najmočneje polarizirajo mnenja o umetniških delih
Koonsa in njegova dela je postavil v središče videoigre preprosto zato, ker je Koons ne le eden najbolj poznanih sodobnih še živečih umetnikov, temveč tudi eden tistih, ki najmočneje polarizira mnenja o svoji umetnosti. "Njegovi poskusi povzdigniti banalno z ogromnimi metalnimi skulpturami, ki spominjajo na živali iz balonov, velike pornografske fotografije umetnika in njegove nekdanje žene sta dva primera takšnih del. Poleg tega vsa Koonsova dela naredijo njegovi asistenti. Gledalci ga ljubijo ali sovražijo," je pojasnil.
Ko nasilje postane oddaljeno in abstraktno
Igra je trenutno razstavljena v berlinskem KW Inštitutu za sodobno umetnost na razstavi Fire and Forget. On violence. (Ustreli in pozabi. O nasilju). Izraz v naslovu izhaja iz vojaškega žargona in označuje sistem orožja, ki se ne uporablja več v neposrednem boju s sovražnikom, temveč je sprožen z varne distance. Razstava si ta izraz postavlja kot izhodišče umetniških raziskav idej o vojni in sili ter postavlja vprašanja o dolgotrajnih učinkih takšnih orodij na človeško psiho in njegovo akcijo - vprašanja o posledicah izgube direktne, fizične konfrontacije, ki loči sam položaj nasilja od človeških afektov, kot je odpor do ubijanja, simpatija ali sovraštvo, vprašanja o kontekstu novega načina nasilja in njegovega vpliva na spomin in pozabljanje, na izbruh in preprečevanje nasilja.