Lahkota in pomanjkanje sta bila stalnici otroških in tudi poznejših let Toneta Lapajneta (1933-2011) in v težkih okoliščinah je umetnik oblikoval svoj življenjski in pa umetniški kredo, ki ga ne glede na premene svoje umetnosti nikoli ni zares opustil. Potem ko so njegovi starši že ob pričakovanju prvega otroka (rodilo se jima jih je še osem, od katerih so trije umrli) izgubila službo, se je življenje družine odvijalo predvsem v prizadevanju po golem preživetju. Pogosto je pozimi premraženi družini, ki je živela na obrobju Ljubljane, vir hrane predstavljala barjanska flora.

Otroci so se igrali krave in na vseh štirih nabirali rastlinje, ki je rastlo naokoli. Vendar optimizma polni Tone Lapajne, ki se kot deček ni mogel pridružiti pogrebnemu sprevodu za svojim očetom, saj bosonog fant ni premogel primernih oblačil, je težek čas otroštva ohranjal v lepem spominu: "Čeprav smo živeli v nenehni nevarnosti in v skrajni bedi in lakoti, svojega življenja nismo jemali tragično. Če smo imeli na razpolago nekaj rožic, kaj trave, kakšno redkvico, kostanjček ali malo regrata, pa je šlo /…/." In še ena anekdota iz umetnikovega otroštva je pomembna za razumevanje Lapajnetove osebnosti, življenjske drže in s to neločljivo povezanega ustvarjanja. To je zgodba o beli repi, soncu Lapajnetovega življenja, ki sta jo z materjo po dolgi hoji po makadamski cesti, da bi našla kaj hrane, ugledala, kako je žarela iz črne njive. Kot je življenje moža v svojih spominih zapisala Marinka Pogačnik (besedilo je uredila Barbara Savenc), je bosonogi deček stopil na črno zemljo, začutil njeno toploto, jo zaznal kot nežno, pobral repo ter jo dal materi, da sta si jo razdelila.

Spomin zemlje
Bleščeče bela repa je bila sredi črne zemlje kot luna sredi kozmosa, je na nedavnem pogovoru dejal Premrov. Pogovor o umetnikovem življenju in delu so pripravili kot spremljevalni dogodek prve retrospektivne razstave tega umetnika zemlje z naslovom Tone Lapajne: Spomin zemlje. Premrov, ki je večer tudi povezoval, se je osredotočil predvsem na osebnostni vidik tega velikega človeka. "Ohranjal je otroka v sebi, a to je bil otrok s težko izkušnjo," se spominja umetnika, ki je v krutih okoliščinah otroških let dojel simboliko zemlje v vsej njeni razsežnosti. "To zemljo neskončno ljubim, ker sem iz nje prišel in vanjo se bom vrnil," je pogosto razlagal Lapajne.

Premrov, ki je Lapajneta spremljal večji del njegovega ustvarjanja in pripravil tudi nekaj ključnih razstav njegovih del, je imel priložnost videti tudi prelomno postavitev, na kateri je kot enega izmed svojih poletnih projektov v kampu v Banjolah pri Pulju julija 1978 prvič predstavil svoje zemlje na platnu. "Zemlja je bila zanj sveta. Zemljo je videl v več dimenzijah, važna so mu bila tla, po katerih je hodil."

S temi deli se je Lapajne umaknil od svojega kiparskega opusa in se usmeril k slikarstvu, ki je bilo vselej osrednja težnja njegovega umetniškega hrepenenja. "Že kot otrok sem imel veliko željo risati. Spominjam se, ko sem bil star šest let, mi je neki Smrekar, delavec v gledališču Drama, prinesel neke barvice, katere sem z velikim užitkom porabil. Spominjam se, da čopiča ni bilo zraven, pa sem kar s prsti mazal po papirju. Nekaj let kasneje sem imel žejo, da bi nekomu risal, on pa bi mi dajal hrano (na obleko in stanovanje nisem pomislil). Tako sem si zamislil svojo bodočnost. / Pa ni bilo ravno tako."

Po kratkem študiju na Akademiji primenjenih umetnosti v Beogradu se mu leta 1956 znova ni uspelo vpisati na slikarsko smer. Vpisal se je na kiparstvo, kjer je po diplomi opravil še specialko pri profesorju Borisu Kalinu. Bil je izjemno talentiran kipar, in to se vidi pri njegovih šolskih delih, je na pogovoru poudaril dramski igralec, publicist in režiser Goršič. "Profesorji so delali recimo v kamnu ali bronu, on pa v betonu ali železu. Ta dela niso slabša od del profesorjev, ki so delali te javne plastike, medtem ko Lapajne do tega ni mogel priti. Edina rešitev je bila forma viva, kjer je prišel do golaža in materiala, da je lahko ustvarjal te svoje velike skulpture. Gre za strahotno talentiranega kiparja. Razlika pa je v tem, da so imeli vsi njegovi profesorji neke politične zgodbe in so bili tako ali drugače obremenjeni, on je pa pozitivec, zato je vilenjak, ni depresiven umetnik, kot so nekateri še danes. Zato je on tako nekaj posebnega," še pravi Goršič.

Goršič je bil eden redkih, ki je imel priložnost obiskati prostor na Opekarski, kjer je Lapajne tedaj živel z Dragico Čadež. V enem izmed svojih intervjujev z umetnikom ni mogel mimo revščine, v kateri sta kiparja ustvarjala, ki včasih nista imela drugega za jesti kot krompir, zaradi večje dostopnosti materiala pa izbirala predvsem les. "To so bili vilenjaki, ki so sicer malo jedli, bili so pa lepi," je odgovoril na vprašanje Premrova, kako ju je doživljal v njunem intimnem svetu.

Aleksander Bassin, vodilni slovenski publicist s področja kritike sodobne likovne umetnosti, je Lapajneta spoznal v njegovem znamenitem ateljeju na Vrtači na Prešernovi ulici, ko se je družil s Černetom in Boljko. V njegovem ateljeju (pravzaprav navadni drvarnici, ga popravi Goršič; magičnemu delovnemu prostoru pa so pravil tudi Altamira) so nastajale predvsem skulpture. Tudi govorili so predvsem o kiparstvu, medtem ko o slikarstvu takrat še ni bilo govora, razlaga Bassin. Spominja se, kako je Lapajneta prevzelo tedanje sodobno angleško kiparstvo, nad katerim se je tedaj navduševala mlada generacij kiparjev - poleg Lapajneta in Petra Černeta je bil tu še Slavko Tihec.

Postanek med neokonstruktivisti
Z deli, ki jih je nekaj let pozneje predstavljal v Mali galeriji in pa na skupinski razstavi Čadež Dušan Hrvacki Lapajne v Mestni galeriji, se je odmaknil od prvotne figuralike (odmik od značilne figure je v resnici napovedal z deli za mariborsko formo vivo poleti 1967). Tedaj mladi kritik Bassin je podpisal nove trende v umetnosti, objekt in ambient, "dva nova in povsem netradicionalna pojma v likovni umetnosti današnjega časa", ki sta s to skupino pridobivala svoje prve avtorje tudi v slovenskem okviru. Mladi kiparji so se v teh prelomnih letih, v katerih smo med drugim dočakali tudi prvo objavo Kosovelovih Integralov, navduševali za ideje konstruktivizma.

Bassin je o Lapajnetu tedaj zapisal, da je najbolj nasprotujoča si osebnost skupine. "S Petrom Černetom in (Janezom) Boljko iz skupine Be-54 se je družil, ko je sam iz skupine že izstopil. Vsi trije so znali zelo humorno drug drugega spodbujati in dražiti. Odrivali so ga iz skupine Be-54. Toneta je bolj kot italijanski prostor zanimal zahodnjaški z Angleži in Francozi. Gre za to kontroverznost, kot sem zapisal. Ravno zaradi tega, ker se je znal izločiti od gotovih generacij in deloval zelo intuitivno, na ta način pa iskal tudi somišljenike ... V tej intuitivnosti in tem sestavljanju somišljenikov je bil spiritus movens in agens hkrati. Ta skupina je nastala sama po sebi ..." razloži Bassin in spomni, da je bil tudi prvi, ki jo je leta 1972 zapustil.

Za Lapajneta je bil neokonstruktivizem – umetnostnozgodovinski pojem, ki ga je kritiško utemeljil prav Bassin - sicer krajše, a, kot je v razstavnem katalogu zapisala Nadja Zgonik, vznemirljivo poglavje. Umetnik je pozneje zanikal pomen tega likovnega preboja, saj se z obdobjem ni mogel identificirati. Svojo umetniško produkcijo je obsodil na smrt in z njim radikalno obračunal na neokonstruktivističnem kresu pred svojim ateljejem v Švicariji.

Vrnitev k barjanskemu mitu
Premrov razume to prekinitev kot vrnitev k bistvu Lapajnetove umetnosti - mitu, zgodbi, ki ju je potreboval umetnik, potem ko se z geometrijo in vzorci ni dovolj poistovetil. Goršič spomni ob tem tudi na bolj trivialni vidik tega umetnikovega zasuka; ob nenehnem pomanjkanju denarja je bila to lahko tudi preusmeritev k mobilnejšim delom, navsezadnje tudi slikam, ki jih je verjetno lažje prodal.

Zemlja, most med kiparstvom in slikarstvom
Ne glede na to, v katerem materialu je Lapajne ustvarjal, je vedno ohranil zanimanje za razgibanost površine, za dinamiko in otipljivost ploskve. Goršič opisuje, kako se je na razstavah dotikal svojih grčastih stolov in drugih skulptur, kot bi bila živa bitja. Zanima ga povrhnjica, ki se je lahko dotakne, jo občuti, kot takrat, ko je kot bosonogi deček občutil toplino zemlje. Prav zemlja in površina sta tisti, ki sta mu omogočili prehod od kiparstva k slikarstvu. Njena tekstura, ki je na slikah prav tako taktilna, kot je bila razgibana površina kipov. Tudi postopki, s katerimi je ustvarjal slikarska dela, so v bili v jedru kiparski - juta, na katero je nanašal svoje zrnaste barve, in reliefno vrezovanje univerzalnih simbolov Barja.

50 odtenkov in 51. sol
Z odkritjem izraznosti barjanske zemlje je leta 1978 naredil dokončen korak k slikarstvu. Lapajne je prelomno odkritje zemlje kot snovi za barvila svojih slik opisoval kot nekakšno osebno razodetje. Kot zapiše Zgonikova, ga je doživljal kot "skrivno ritualno iniciacijo v svojo novo identiteto, identiteto slikarja". Začelo se je s črno, ki mu je bila med vsemi barvami najljubša, sledila je okra in pa olivno zelena, ki jo je pridobival z mešanjem prvih dveh. Izpopolnil je tehnologijo pridobivanja več kot 40 drugih pigmentov, ki jih je sam dodelal. Ves čas je imel pri sebi mlinček in mlel zemljo. "Ko je končal tehnologijo zemeljskih barv, je rekel: to je pa moja akademija," se spominja Premrov.

V raju Sečoveljskih solin
Zadnja med pigmenti je bila solna barva; bela, ki mu jo je po dolgih težavah uspelo vključiti v sliko. Z njo se je srečal na Sečoveljskih solinah, ki jih je kot redni udeleženec delavnic Genius loci Lera obiskoval vsako poletje od leta 2004 do 2009. Kot se spominja Nives Marvin, kustosinja Obalnih galerij Piran, je bil vselej deloven, poln energije in brez predaha. "Kot bi se na naših solinah ponovno rodil," kar je večkrat tudi sam poudaril. Poleg Lapajneta je soline v sklopu projekta obiskoval tudi Tone Pavček, s katerim sta pobirala vtise in jih sestavljala v svoje slike oziroma pesmi. "Soline so kot neki planet," je večkrat dejal Lapajne, primerjal pa jih je tudi z rajem, se spominja Marvinova.

Med svojimi obiski solin je ves čas nekaj nabiral in kazal svoj globok odnos do okolja in zemlje kot take. Svoje slike je opisoval kot bioslike, o svoji umetnosti pa, da horizontalo postavlja v vertikalo, pravi Marvinova. Zemljo je dvignil s tal in jo kot zrcalo postavil pred gledalca. S tem ji je dal trajnost, ji dvignil vrednost in pokazal na njeno eterično razsežnost.

Jasna tekstura zemeljskega prahu le na začetku gledalčevo pozornost usmeri k snovnemu vidiku slike, takoj zatem postane na razgibani ploskvi tudi tudi izpovedovalka večnih univerzalnih simbolov in večnih mitov barjanske zemlje ali pa Sečoveljskih solin, v zadnjih ciklih pa končno tudi transcendenčna substanca kozmosa.