Razstavljena dela prihajajo namreč iz bogate zbirke grškega zbiralca umetnin Georgea Economouja, med drugim so na ogled slike umetnikov, kot sta Otto Dix in George Grosz. Pod naslovom Magični realizem: Umetnost v weimarski Nemčiji 1919–33 bodo brezplačno na ogled do julija prihodnje leto.

Negotovost po vojni zrušenega sveta
Približno sedemdeset slik in del na papirju ponuja vpogled v obdobje med obema vojnama, ko izkušnja prvega svetovnega spopada ni le spremenila umetnikovega pogleda na svet, ampak je bil ta zdaj popolnoma drugačen.

Magični realizem je sicer termin, ki ga običajno povezujemo z latinskoameriško književnostjo, a v resnici ga je leta 1925 prvi vpeljal nemški umetnik in kritik Franz Roh, da bi opredelil tedaj uveljavljeno postekspresionistično umetnostno smer, torej prehod od čustveno nabitega izraza zgodnjega ekspresionizma k bolj hladni resnicoljubnosti in neprijetnemu podobju povojnega časa. Kot so ob razstavi zapisali v galeriji, je v kontekstu naraščajočega političnega ekstremizma novi realizem odražal tako fluidnost socialne izkušnje kot tudi notranji svet čustev in magije.

K tej spremembi je pripeljal družbeni in politični nered po koncu prve svetovne vojne. Predvsem Berlin je slovel po svoji dekadenci in izprijenosti, ki se je kazala v okolju vse bolj otipljivega gospodarskega kolapsa.

Umetniki, ki jih je nacizem ožigosal za degenerirane
Slikarji, kot sta Dix in Grosz, so v novi stvarnosti izoblikovali realističen način upodabljanja, ki ga označujeta plastična trdota in grobi pogled od blizu. Ne gre pozabiti, da je velik del razstavljenih del nekaj, kar so pozneje nacisti razglasili za degenerirano umetnost. Nekatera so bila celo del znane razstave v Münchnu leta 1937. Ob delih danes najbolj znanih "kronistov" realnosti weimarske republike so na ogled tudi dela manj znanih slikarjev, kot so Albert Birkle, Jeanne Mammen in Rudolf Schlichter ter številni drugi umetniki. Kariere mnogih je prekinil vzpon nacizma, ki je imel drugačen pogled na to, kakšna bi morala biti "prava" umetnost.

Z razstavo se v Tate Modern pridružujejo zaznamovanju stoletnice prve svetovne vojne, ki je navsezadnje vplivala na novo reorganizacijo sveta, drvečega proti drugemu strahovitemu spopadu stoletja.