Spazzapan je 'ekstremen v novem podajanju, logik svojih potov! Razkrajajoči sintetik,' kot opaža IvanČargo. Foto: Pilonova galerija
Spazzapan je 'ekstremen v novem podajanju, logik svojih potov! Razkrajajoči sintetik,' kot opaža IvanČargo. Foto: Pilonova galerija

Spazzapan ostane v življenju kakor v svojem delu bizaren pojav, sijajna raketa, ki se je pestro razcvetela na večernem nebu. Brezobziren napram sebi in svojemu delu, si s filozofskim cinizmom podira lastno zgradbo in jo zopet zida.

Veno Pilon
Lojze Spazzapan: Veno Pilon (1925)
Znameniti bronasti Spazzapanov kip Vena Pilona je podoba izrazno močnega, ciničnega,duhovitega, trmastega, vztrajnega in izčrpnega umetnika.

Razpršen med Gorico, Trstom, Torinom, Ljubljano, Idrijo in Dunajem je ohranjal superiornost, ki jo je prepoznaval v dejstvu, da je človek različnih identitet. Prav sobivanje vseh teh kultur, ki jih je v življenju prečil, ga je dvigovalo nad provincializmom, ki ga je nemalokrat zaznaval v okoljih, kjer je živel.

Majda Širca

V Pilonovi galeriji so uredili spominsko sobo Lojzeta Spazzapana; v njej je predstavljenih sedem slik iz obdobja, ko je umetnik živel in ustvarjal v Torinu. Galeriji jih je donirala umetnikova hčerka Nuša Lapajne.

Spominska soba slikarja Lojzeta Spazzapana bo odslej del stalne zbirke Pilonovih del, saj je bil Spazzapan tesen prijatelj slikarja Vena Pilona. "Sedem slik je nekakšen presek del, ki jih je v več kot dvajsetletnem obdobju, ko je živel v Torinu, ustvaril Spazzapan. To so dela, ki so slovenski javnosti večinoma neznana," je pojasnila direktorica galerije Irene Mislej.

Ključna torinska leta
Nuša Lapajne se je za donacijo odločila ob vrnitvi iz Trsta v Ljubljano. Podarjene slike v nekakšnem loku pokrivajo leta, ki jih je umetnik preživel v Torinu, mestu, ki mu je ponudilo zatočišče. S tem je pomembno prispevala k boljšemu poznavanju Spazzapanovega opusa po odhodu iz Gorice v svet v času fašizma, so zapisali v galeriji.

Možak, ki je izstopal "kot madež dobrega kitajskega tuša na belem papirju"
"Svojevrsten umetnik, izstopajoč zaradi svoje inteligence, bizarnega duha, nediscipliniran in lenobnega razpoloženja, res … svojevrsten umetnik," je Veno Pilon zapisal o Luižiju, kot mu je dejal. "Vedno v črnem in beli srajci – kot madež dobrega kitajskega tuša na belem Bristol papirju," še piše, ko se spominja prijatelja, ki ga je zaman iskal na njegovi razstavi leta 1939 v Parizu, saj se je Spazzapan zaradi odvzetega potnega lista ni mogel udeležiti.
Ostal je v Torinu, kjer so nastajali številne podobe figur, ujetih na sprehodu, črne silhuete v parku, futuristična in ekspresionistična dela, tihožitja, krajine in portreti. Mnogo tega je bilo uničeno ob bombardiranju njegovega torinskega ateljeja, je v svojem govoru ob odprtju povedala ministrica za kulturo.

"Spazzapan ostane v življenju kakor v svojem delu bizaren pojav, sijajna raketa, ki se je pestro razcvetela na večernem nebu. Brezobziren napram sebi in svojemu delu, si s filozofskim cinizmom podira lastno zgradbo in jo zopet zida," je o prijatelju dejal Veno Pilon ob obisku postumne Špacove razstave na beneškem bienalu leta 1960.

Za akademike so odrti tudi arhivi
Sicer pa v ajdovski galeriji hranijo tudi precejšnjo arhivsko dokumentacijo o življenju in delu Lojzeta Spazzapana. To so predvsem pisma in izrezki iz časopisov, ki so lahko pomembna osnova za preučevanje del tega slovensko-italijanskega umetnika. Dokumentov sicer niso želeli razstaviti v spominski sobi, saj bi jo povsem zapolnili z različnimi vitrinami, bodo pa na voljo raziskovalcem Spazzapanove dediščine.

Izdali pa so tudi obsežen slovensko-italijanski katalog z razpravo Irene Mislej. V njem so objavljene ne le informacije o podarjenih delih, ampak je tudi prvič predstavljena dokumentacija, ki jim je bila izročena, ter listine in besedila iz lastnega arhiva.

Spazzapan ostane v življenju kakor v svojem delu bizaren pojav, sijajna raketa, ki se je pestro razcvetela na večernem nebu. Brezobziren napram sebi in svojemu delu, si s filozofskim cinizmom podira lastno zgradbo in jo zopet zida.

Veno Pilon

Razpršen med Gorico, Trstom, Torinom, Ljubljano, Idrijo in Dunajem je ohranjal superiornost, ki jo je prepoznaval v dejstvu, da je človek različnih identitet. Prav sobivanje vseh teh kultur, ki jih je v življenju prečil, ga je dvigovalo nad provincializmom, ki ga je nemalokrat zaznaval v okoljih, kjer je živel.

Majda Širca