Karbid je vzdevek, ki ga zaradi smrdečega plinastega iztrebljanja, ki naj bi spominjalo na acetilen oziroma gnila jajca, nadenejo ukrajinskemu domoljubu in učitelju, ki z zgodovino mori sopivce in ostale. Sam ima o sebi boljše mnenje in se imenuje Tis, po reki Tisi, kot se je nekdaj po rimski reki poimenoval rimski imperator Tiberij. Vendar Ljubka pri grotesknem in osmešenem pisanju ni naiven, Karbid je predelava in spogledovanje s kar nekaj predhodnimi besedili, z ukrajinsko različico Eneide iz osemnajstega stoletja, predvsem pa z Voltairjevim Kandidom in morda tudi z rabelaisovskim pretiravanjem pri požrtijah in smešenju, kakršnega poznamo iz Gargantue in Pantagruela, malo pa ves roman preveva cervantesovski oziroma donkihotski duh, predvsem pri idealizmu in naivnosti glavnega, torej Tisa. Tako so uvodi v poglavja pojasnjevalni, kar je značilno za davno pretekla literarna obdobja, na primer razsvetljensko književnost, kar precej je sklicevanja na menda slavno ukrajinsko preteklost – saj katera nacionalna pa ni takšna.

Sam roman je navdihnil resničen dogodek; na meji med Slovaško in Ukrajino so našli za sedem nogometnih igrišč velik predor, v njem pa dva in pol milijona cigaret; rov bi lahko služil tudi za tihotapljenje ljudi. V letu 2015, ko vsi govorijo o evromajdanu in o žrtvah, stotniji mučencev, ki so padli pod streli ostrostrelcev, se Tisu v napadu domoljubja porodi velika ideja; če Evropa ne želi priznati evropske pripadnosti Ukrajini, bo skozi tunel vanjo prepeljal vse rojake, da bodo vsi v Evropi, in bo potem priznanje samo vprašanje časa. V ta namen se poveže z najpomembnejšimi zagovorniki evropskhi integracij : s koruptnim županom, ki je kradel toaletni papir iz javnega stranišča in ga čez vrata drago prodajal papirja potrebnim, z dohtarko, ki izvaža organe v Evropo in je torej na sledi istemu cilju, pa še z nekaj kriminalci, prekaljenimi tihotapci, ki so se poslovno integrirali čez mejo. Gradnja predora je Ljubki dober izgovor, da pokaže skorumpiranost ukrajinske vrhuške, in čeprav si avtor prizadeva za evropeizacijo svoje države, si nosilce moči dodobra privošči. Roman Karbid ali pesimizem je potovanje v srce pokvarjenega sistema, kjer je korupcija način življenja, kraja poklic, tihotapstvo pa poslanstvo. Pri tem Ljubka ni samo satiričen, ko razkriva črno in sivo ekonomijo, zaradi sklicevanja na tradicijo satire in groteske je Karbid prežet tudi s črnim humorjem, družbeno kritičnostjo, njegov humor se napaja iz značajskih prekoračenj in globljega uvida v človekovo naravo, natančneje v izdajalstvo, pohlep in zvijačnost, ki vladata enako med oblastniki kot med kriminalci. Saj gre za isti kadrovski bazen, ne nazadnje. Ob tem je roman izpisan v različnih jezikovnih legah, kjer izpod domoljubne patetike ves čas sekajo znižani pogovorni deli, ki se jih na hitro preoblečeni oblastniki in prejšnji kriminalci s socialnega obrobja še niso znebili; očitno tam, v Zakarpatju, še nimajo komunikacijskih treningov, kot jih imajo evropski politiki.

Iz oddaje S knjižnega trga.