Amerika nikoli ni mogla skriti svoje prevzetosti z najbolj eklektično glasbeno prireditvijo stare celine (in "pridruženih članic" z Avstralijo na čelu). Evrovizija je za Evropejce morda samoumevna, za preostali svet pa osupljiva zmes generičnega popa, ognjemetov, bizarnih koreografij, večplastnih toalet, zbanalizirane folklore in seveda večnih geopolitičnih zavezništev, ki so v času glasovanja trdnejša od vsakega dvostranskega sporazuma na političnem parketu. Vsako leto ali dve se tako pojavi pobuda ali pa vsaj govorica, da se bodo ZDA bodisi pridružile ali pa ustanovile lastno tekmovanje na podobno vižo. Hvala, Amerika, dovolj hudo je bilo, ko ste nam poslali Madonno.

A očitno se naši čezatlantski sosedi zavedajo, da nikoli ne bi mogli zares posnemati "evropejskosti" v jedru evrovizijskega cirkusa, in te ideje nikoli ne prerastejo v nič oprijemljivega – če ne upoštevamo tega, da smo pravkar dobili prvo celovečerno parodijo evrovizijskega tekmovanja, ki je nastala z vsestranskim udejstvovanjem težkokategornika ameriške komedije, Willa Ferrella. Toda ali se da uspešno parodirati prireditev, ki je že sama po sebi hiperbolična parodija klasičnega pevskega tekmovanja? Kako karikirati karikaturo in hkrati nagovoriti legije fanatičnih oboževalcev Evrovizije, ki se jim ustvarjalci zelo očitno nočejo zameriti? Komedija Eurovision Song Contest: The Story of Fire Saga v tem pogledu ni stoodstotno uspešna. Pod goro bleščic se skriva zgodba o avtentičnih, iskrenih človeških odnosih, ki pa proti koncu zajadra globoko v sentimentalnost.

Film je režiral David Dobkin, sicer režiser glasbenih videospotov (in komedije Lovci na družice), projekt pa je dobil celo pečat odobravanja Evropske radiofuzne zveze (EBU), zaradi česar lahko uporablja dejansko ime in logotip tekmovanja. EBU je najbrž v podvigu videla priložnost za brezplačno svetovno promocijo.

Za Willa Ferrella je film o Evroviziji v resnici logična izbira: komedije Kralji hitrosti (Talladega Nights), Drkajva skupaj (Blades of Glory) in Jebeš novice (Anchorman) se ukvarjajo bodisi s športnimi tekmovanji ali pa vsaj s širšo temo tekmovalnosti in stremljenja k popolnosti. Tokrat je Ferrell, ki je pri filmu tudi scenarist in producent, spektakel preselil v evropsko areno – in očitno je, da Evropejce dojema kot ljudi z manj zagrizeno mentaliteto: pri Evroviziji nikoli ne dobimo občutka, da gre za življenje ali smrt. Protagonist hoče na tekmovanju zmagati zato, da bi si končno priboril odobravanje svojega hladnega očeta, osrednji "zlikovec", ruski tekmovalec Aleksander Lemtov (Dan Stevens), pa je ves čas človeška in v skrajnem primeru rahlo nadležna pojava.

Lars Erickssong (Will Ferrell) je glasbenik iz islandskega mesteca Húsavík, ki o zmagi na Evroviziji sanja že od trenutka, ko je kot otrok na televiziji videl ABBO odpeti Waterloo. Čeprav je medtem odrasel v štiridesetletnika z razmršeno grivo in se nikakor ne more oprijeti kakega za okolico sprejemljivega poklica, so sanje še vedno žive. Lars, ki se ga lastni robati oče (Pierce Brosnan) globoko sramuje in je tarča posmeha cele ribiške vasice, pa ima vsaj eno zvesto zaveznico: prijateljica iz otroških let Sigrit (Rachel McAdams) je njegova spremljevalna vokalistka. V dobri stari maniri nerealističnih filmskih parov je Sigrit že vsa ta leta v Larsa tudi zaljubljena. (Pevski glas je Rachel McAdams posodila švedska pevka Molly Sandén.)

Zaradi serije naključij – beri: praktično cela islandska glasbena scena umre v eksploziji – Lars in Sigrit, ki nastopata kot dvojec Fire Saga, nekega dne res postaneta predstavnika svoje domovine na Evroviziji. Tako na Islandiji kot v Edinburgu, kjer tekmovanje poteka, od prvega trenutka naprej veljata za pomilovanja vredni zgubi, ki na stavnicah kotirata okrog zadnjega mesta.

Pri tem je rahlo bizarno, da je njun tekmovalni komad – tako kot vse druge točke, ki jih slišimo v filmu – po evrovizijskih standardih absolutno soliden. Zakaj sta torej tako zaničevana? Zdi se, kot da jima scenaristi (ali pa EBU?) niso hoteli dati resnično zanič pesmi, da ne bi s tem škodili glasbeni podlagi filma in imidžu tekmovanja. V tej (samo)cenzuri se skriva osrednja težava filma: težko je ustvariti parodijo, če si pazljiv do te mere, da so vse šale resnično dobronamerne in neškodljive ...

Pod črto pa je problematično predvsem to, da film preprosto ni dovolj duhovit: večina dovtipov se suče okrog možnosti incesta (saj veste, na Islandiji so praktično vsi v sorodu!), okrog robatih naglasov, poganske vere v palčke in morebitne istospolne usmerjenosti ruskega tekmovalca (ki se zaveda, da "mati Rusija" česa takega ne bi dopustila). Nihče ne mara Britancev, teatralnost deathmetalcev-ki-niso-Lordiji, komentator Graham Norton kot zakladnica zajedljivih opazk ... vse to so elementi prave Evrovizije, le da tam učinkujejo neprimerljivo bolje. O kršitvah vseh mogočih evrovizijskih pravil (na primer o menjavi oblačila med nastopi v polfinalu in finalu) raje sploh ne razmišljajte preveč.

Nesojeno islandsko kandidatko igra Demi Lovato (zamujena priložnost: zakaj ne bi predstavili resnične islandske izvajalke?), v epizodnih vlogah pa se pojavijo še prepoznavni obrazi prejšnjih Evrovizij: Portugalec Salvador Sobral, švedska zmagovalka Loreen, Francoz Bilal Hassani, violinist Aleksander Ribak, Ukrajinka Džamala, izraelska poskočna senzacija Netta in seveda Conchita Wurst iz Avstrije.

Nobeno naključje ni, da popolnoma iskreni, naivni lik Sigrit učinkuje veliko bolje kot klovnovski, rahlo topoumni Lars. (To film posredno "prizna" v ključnem prizoru, kjer zvezdniški trenutek dobi samo Sigrit, in ne oba protagonista.) K Evroviziji se vsako leto znova vračamo (pa čeprav pred prijatelji o tem morda lažemo) ravno zaradi njene nenarejenosti, iskrenosti. Že mogoče, da so točke bizarne in večina pesmi neprimernih za radijske valove, a tiste štiri ure na odru minejo v znamenju resničnega truda. In ravno ta dobronamernost je skregana z bistvom žanra parodije.

Ker nam letos namesto dejanskega tekmovanja ostane samo pričujoči film, se je pametneje kot na šepavo zgodbo osredotočiti na pesmi. Škoda, da jih ni še več. Ja Ja Ding Dong bi lahko bil (evrovizijski) hit!

Ocena: 3