In čeprav bi mu zaradi tega mnogi morda celo namignili, naj začne razmišljati o zamenjavi poklica, saj je kot cineast usodno odvisen prav od tistega, kar se bo znašlo pred objektivom njegove kamere, pa se sam ne da in ne da. No, vsaj sam sem mu za to njegovo vztrajnost neskončno hvaležen, saj me že vrsto let vedno znova preseneti z domiselnim iskanjem načinov, kako pripovedovati o tistem, česar ni moč videti. Je kot nekakšen astronom, ki zgodbe o najbolj nepredstavljivih rečeh, na primer črnih luknjah, pripoveduje z opazovanjem posrednih dokazov o njihovem obstoju.

Spomnimo se samo njegovega Šentilja, v času snemanja zapuščenega, od vseh skoraj že pozabljenega mejnega prehoda, ki pa ga je s svojo pripovedjo pred našimi očmi znova oživil. Ali pa Karpopotnika, v katerem je brez osrednjega protagonista rekonstruiral njegovo pot po Vojvodini; celo tako, da smo znova zaznali bitje njenega obujenega srca! In reči moramo, da mu je tudi tokrat, z njegovim zadnjim delom Oroslanom, ta mali čudež uspelo ponoviti, saj je oživil tisto, česar več ni. No, morda bo kdo rekel, da je imel tokrat lažjo nalogo, saj je prestopil v vode igranega filma, medtem ko so bila vsa prej našteta dela dokumentarna.

Toda tisti, ki si bo delo ogledal, bo lahko videl – pravzaprav bi morali reči znova videl –, da v njegovem filmskem vesolju tako jasne ločnice med igranim in dokumentarnim sploh ni. Eno se preliva v drugega, saj v svojih dokumentarnih delih uporablja elemente igranega filma, v Oroslanu pa na primer uporabi številne elemente dokumentarnega filma, od tiste bolj grobe podobe, ki jo prinese osvobojena 16 mm kamera, do vključitve naturščikov, neprofesionalnih igralcev, ki tej porabski zgodbi dajo izrazit pečat pristnosti. Pa čeprav je bila izhodiščna zgodba, tista Zdravka Duše, ki si jo je Ivanišin "prilastil", umeščena na Tolminsko. In o čem nam pripoveduje njegovo zadnje delo? Pravzaprav o pripovedovanju samem, o našem spominu, o tem, kako se lahko skozi spomin in besede doseže nesmrtnost. Na videz težke, globoke teme, o katerih pa nam spregovori na osupljivo preprost način: skozi motiv smrti enega izmed vaščanov, naslovnega Oroslana, in nato obujanje spominov ostalih vaščanov nanj. In prav to obujanje spominov gledalcu omogoči, da si ustvari nekakšen "portret" te osebe, ki je ni nikoli srečal in je nikoli niti ne bo, pa se mu bo po koncu filma vendarle zdelo, kakor da jo je poznal. Tako smo lahko z Oroslanom znova priča tisti čudežni moči filma, da nam kaže tisto, česar ni moč videti in pripoveduje o tistem, česar (več) ni. In z Ivanišinom je to videti res preprosto.