Vstop v filmski svet Teneta bolj kot kateri koli prejšnji Nolanov film spominja na vstop v dvorano zrcal, kjer vsak korak pričara drugačno iluzijo resničnosti, njene neštete odslikave pa se lomijo, pomensko množijo in zrcalijo med seboj v neskončnost. Podobno kot Memento (2000), Izvor (2010) in Medzvezdje (2014) je tudi Tenet serija babušk: vsak element v sebi skriva naslednji, še natančnejši dokaz avtorjeve potrpežljivosti in vizije širše slike. Osrednja premisa na glavo postavlja zaporedje vzroka in posledice, prihoda in odhoda, spomina in predvidevanja. Ves čas boste zaposleni s poskusi rekonstrukcije linearne časovne premice, ki pa se v gledalčevem umu sproti razkraja - kot simulaker, kot podoba iz hiše zrcal. Nolan nam odreja mesto neme, celo neimenovane priče konca zgodovine, ki ji čas sproti odteka iz rok.

V zgodbo vstopimo iz perspektive Protagonista: že samo poimenovanje lika Johna Davida Washingtona nakaže, da osrednji akter (namenoma?) ne bo dobil življenjske, večplastne karakterizacije; za nas bo do konca le "protagonist", nosilec akcije. Kakor koli že, Protagonista, ki se je izkazal za sposobnega, lojalnega vojščaka CIE, rekrutira še skrivnejša organizacija; njeni člani se med seboj prepoznavajo le po skrivni gesti in ključni besedi, tenet (pravilo). Njihova misija je nič manj kot rešiti svet pred "usodo, ki je hujša od jedrskega holokavsta".

Težava je predvsem v tem, da so njihovi nasprotniki zlobci, ki si iz prihodnosti pošiljajo "invertirano" orožje. Kaj? Znanstvenica (Clémence Poésy) Protagonistu navrže nekaj besed o tehnologiji, ki "obrne entropijo predmetov", zaradi česar se na primer zdi, da krogla potuje iz tarče nazaj proti cevi pištole. "Ne poskušaj razumeti," dahne Poésy, in večini gledalcev – vsaj tistim, ki nismo pobližje seznanjeni s kvantno fiziko – kaj drugega tako ali tako ne preostane.

Čeprav znanstveno plat svoje zgodbe postavlja v ospredje, je Nolan nikjer ne skuša zares razložiti – od nas pričakuje le, da jo bomo pasivno sprejeli. Za režiserja, ki utrjuje svoj sloves proizvajalca intelektualne množične zabave v Hollywoodu, je to skoraj nedopustno površno. Mimobežno omeni "paradoks starega očeta" – če se nekdo vrne nazaj v času in ubije svojega dedka, kako se je sploh lahko rodil, da se je vrnil v času? –, a nima dovolj potrpljenja, da bi to na kakršen koli način nadgradil. "Pač, paradoks je," je edina razlaga, ki jo dobimo.

Vtis površnosti samo še utrjuje cela vrsta nedorečenih detajlov, od podzapleta s ponarejeno Goyevo risbo, ki ne vodi nikamor, do epizodne vlogice Michaela Caina, ki nima nobene prave funkcije. Zakaj nas izrecno opozorijo, da je vsak stik z drugo časovno različico sebe lahko usoden, če se Protagonist malo zatem spusti v dvoboj s preteklim sabo?

Cel film je strukturiran kot palindrom (kar pojasni tudi izbiro naslova): v jedru besede (zgodbe) je usodno streljanje, zaradi katerega se naš protagonist kot Alica poda skozi ogledalo in v svet, ki se (v njegovi zavesti) pomika nazaj, medtem ko se on pomika naprej.

Če hoče junak dojeti, zakaj prihodnost izdeluje invertirane pripomočke, da bi uničila lastne predhodnike, se mora infiltrirati v trgovino z jedrskim orožjem na najvišji ravni – in v samem vrhu piramide je ruski oligarh Andrej Sator. (Nolan s svojim več kot 200-milijonskim proračunom očitno ni mogel najti niti enega primernega ruskega igralca in tako dobimo irskega shakespearjanskega erudita Kennetha Brannagha, ki je s svojim naglasom in karikaturo vzhodnoevropskega kriminalca napol komičen, napol žaljiv. Razdelitev vrednot torej ostaja stoodstotno zvesta hollywoodskim konvencijam: junak je pripadnik CIE, negativec ruski orožar.)

Do Satorja bo Protagonist prišel prek njegove žene Kat (Elizabeth Debicki), katere edini značajski lastnosti sta ljubezen do sina in trpinčenost pod moževim škornjem (avtor torej še vedno ni našel pretiranega zanimanja za ženske like.) Sledi bondiadi podoben vrtiljak eksotičnih lokacij in luksuznih kulis, od jadrnic ob Amalfijski obali in davčnih oaz v Skandinaviji pa do Estonije, Vietnama in celo omembe tržaškega pristanišča. Veliko zanimivejši lik od togega, praznega Protagonista je njegov sodelavec Neil (Robert Pattinson), ki ga tvegano početje vidno zabava, a obenem pred partnerjem očitno skriva del svoje preteklosti in motivacije.

Ker je Brannagh vsvoji vlogi tako neučinkovit, ga je težko jemati resno bodisi kot grožnjo človeštvu bodisi kot manipulativnega, nasilnega moža (z Elizabeth Debicki ves čas delujeta, kot da sta se po naključju znašla skupaj pred kamero, tako malo naboja – pozitivnega ali negativnega – je v njuni interakciji.) Posledično je tudi možnost "konca sveta", s katero nam grozi film, veliko manj jasno izrisana kot denimo v Medzvezdju, stopnjujoče se nelagodje pa je manj prisotno kot v Dunkirku. Vseeno pa k vzdušju veliko pripomore sijajna glasbena podlaga Ludwiga Göranssona, ki je več kot uspešno nasledil Nolanovega dolgoletnega sodelavca Hansa Zimmerja.

Kljub vsemu pa je Tenet kronski dragulj celo v Nolanovi karieri sijajnih akcijskih koreografij in dah jemajočih scenografij. V primerjavi s tipičnim hollywoodskim blockbusterjem Nolan vsak akcijski prizor zastavi kot prefinjeno, visoko koreogafirano sekvenco, ki celo (že večkrat videno) skakanje z elastiko in plezanje po robu stolpnice tako rekoč spreminja v umetniško točko. V prizorih avtomobilskih pregonov s pridom izkorišča svojo osrednjo premiso, po kateri se nekateri avtomobili premikajo naprej v času, drugi pa nazaj, kar je vizualno absolutno učinkovito (pa čeprav mi vsebinsko še vedno ni popolnoma razumljivo). Prizor eksplozije letala na pristajalni stezi, ki jo je Nolan v resnici uprizoril, ne pa samo dal pričarati izvedencem za posebne učinke, samo podčrta, kako cenen nadomestek so po navadi vizualni učinki, za katere smo v zadnjih dveh desetletjih postali že popolnoma neobčutljivi. Veliki končni prizor na bojnem polju, ki se prav tako dogaja na dveh časovnih ravneh hkrati, na čisto nov način pristopa k tradicionalni motiviki upodabljanja vojne.

A vsi ti praktični učinki, ki pričajo o Nolanovi filigranski natančnosti in ljubezni do obrti, nikoli ne prerastejo v kaj več, kot je vsota vseh delov. Za pretirano kompleksno znanstveno premiso in ambiciozno vizijo se skriva presenetljivo shematična "štorija" o dobrem in zlem, ki jo poseljujejo enodimenzionalni, nezanimivi liki. Ideja inverzije je iztočnica za osupljivo vizualno razkošje, a - v primerjavi z Nolanovimi največjimi stvaritvami - ne ponuja iztočnice za zanimiv metafizičen razmislek.

Ocena: 3,5.