Zakonca Jonathan Nolan in Lisa Joy sta leta 2016 ustvarila ambiciozno TV-serijo, ki sloni na istoimenskem filmu Michaela Crichtona iz leta 1973. Dogajanje je postavljeno v bližnjo prihodnost, v kateri si premožni ljudje privoščijo obisk (zelo doživljajskega) parka Westworld. Ta imitira življenje divjega zahoda dobro stoletje v preteklosti, bogataši pa na androidih (v seriji imenovanih gostitelji) izživljajo svoje največje strasti, bolje rečeno nagone. Seks in ubijanje. Eros in tanatos. Kako človeško.

Westworld uspešno deluje več kot tri desetletja, problem nastane enkrat po letu 2050, ko se roboti začenjajo počasi samozavedati. Ravno to ‒ samozavedanje ‒ je osrednja nit prve sezone, drugo pa zaznamuje upor, beg in netenje revolucije. Ustvarjalci serije so se v prvih 20 delih večkrat igrali s prestopanji med žanri in nič drugače ni v tretji sezoni.

Tako je tudi v tretji sezoni, ki se v veliki meri dogaja tam zunaj. Glavna junakinja in obraz revolucije Dolores (Evan Rachel Wood), resda v telesu Charlotte Hale (Tessa Thompson), ob koncu druge sezone z otoka užitka/zapora pobegne s petimi biseri ("možgani") petih gostiteljev in začne snovati revolucijo, na koncu katere namerava uničiti celotno človeštvo.

Največji novi lik je Caleb Nichols (Aaron Paul). Njegov nastavek že v uvodu nakazuje, da gre za kompleksnega človeka, ki je na eni strani neuspešen v življenju (preživlja se kot gradbinec, a mu nikakor ne uspe napredovati na druga, uspešnejša delovna mesta). Ker nujno potrebuje denar za oskrbo bolne mame, je prisiljen opravljati kriminalna dejanja, angažmaje dobi kar prek aplikacije, ki spominja na Uber. Mučijo ga tudi neprijetni spomini, saj je bil včasih vojak, na eni od misij je izgubil najboljšega prijatelja Francisa.

Sorodna novica Estetski užitek poljuba filozofije in tehnologije

Caleba najprej spoznamo v njegovem malem stanovanju, ko se počasi prebuja. Prizor nas takoj spomni na začetek prve sezone, ko v isti točki spoznamo Dolores. S tem takoj postanejo jasna sporočila ustvarjalcev. Ne le gostitelji v šestih parkih, tudi ljudje nis(m)o svobodni, ampak sledijo vnaprej določeni kodi, oziroma usmeritvi. Svobodna volja je le iluzija, kar je v tem času očitno moderno, spomnimo se le sveže serije Devs. Vlogo usmerjevalca vseh človeških usod kroji velika krogla, umetna inteligenca, ki sliši na ime Rehoboam (jasna alegorija na zgodbo iz Svetega pisma), upravlja pa ga še en novi lik Serac (kdo drug kot Vincent Cassel).

Ali gre za poblaznelega človeka z božjim sindromom ali za preračunljivega človeka, ki si želi zgolj, da človeštvo, naša vrsta preživi? Serac je bil v mladosti (natančno oktobra 2025) skupaj z bratom (ki je postal shizofren) priča uničenju Pariza. Ker si želi, da se kaj takega ne ponovi več, želi ustvariti umetno inteligenco (UI), ki bi to preprečila. Tudi na račun determinističnih potez, ko nekaterim (kot je Caleb) onemogoča napredovanje po lestvici, lastno svobodo, zgolj zato, ker mu stroj pravi, da je to nujni korak, da bo preživelo čim več ljudi. Poti Dolores in Caleba se srečajo v prvi epizodi, Caleb kaj hitro postane kmet na njeni šahovnici. Vse njene poteze vodijo k matiranju nasprotnega kralja. Takoj je jasno, da Seracu pripada vloga kralja, marsikaj drugega pa je zakrito v tančico skrivnosti vse do zadnje, osme epizode.

Vrne se tudi večina ključnih dozdajšnjih junakov, Meave (vedno elegantna Thandie Newton) si še vedno želi združiti s svojo hčerko, zato sprejme Seracovo ponudbo in postane največja Doloresina tekmica, Mož v črnem (Ed Harris) je še vedno krvoločen in še vedno preživi vse mogoče nevarnosti, Bernard Lowe (Jeffrey Wright) pa nadaljuje iskanje svoje identitete.

Prostrane podobe divjega zahoda, bar (z vedno istim scenarijem) in vse preostale umetne kulise so dajale vtis eksotičnosti in zato zanimivosti. Tega v trojki ni več, a ustvarjalci so se vseeno potrudili z izgradnjo (umetnega?) sveta. Tako vidimo samovozeča vozila (po tleh in zraku), moderne zgradbe, tehnološke naprave (taka očala imel bi tudi jaz) in sam urbanistični videz mest. Ta so pozelenela, videti je, da sta si narava in tehnologija vendarle segli v roke in mirno sobivata. A Westworld je že večkrat dokazal, da videz pogosto vara.

Pripovedna raven je preprostejša kot v prejšnjih sezonah, ko je bilo precej skakanja med različnimi časovnicami. Tudi tokrat imamo sicer nekaj skakanja po času, a tokrat le v funkciji spoznavanja zgodbe in motivov Sereca in Caleba, ostalo sosledje je bolj ali manj linearno. Za marsikoga je ponujena pripoved s tem lažje prebavljiva.

Westworld se je s prvo sezono izstrelil v sfero najbolj vznemirljivih serij in potrdil tezo o zlatem obdobju tovrstnega žanra. V drugi sezoni je marsikaj zakockal, v tretji pa marsikaj postavil na glavo. Svet Westworlda III je precej drugačen od Westworlda I, ki se zdi v popolnoma drugem prostoru in času. Kaj vse sproži sposobnost ubiti eno samo muho? Učinek metulja je svet spravil na kolena.

A (ta) svet (še) ni pokleknil, HBO je pred dnevi potrdil, da se bo serija vrnila tudi s četrto sezono. Šušlja pa se tudi o številki šest. Westworld je prehodil dolgo in raznoliko pot, prizori po odjavni špici (vključno z 2. sezono!) obljubljajo, da ta svet lahko pove še veliko zanimivih zgodb. Verjamem, da je res tako, jasna in takojšnja razdelitev na šest sezon (vsaj v glavah zakoncev) bi morda dala večjo koherentnost in kakovost posamezne sezone. Nizanje biserov "enega po enega" (šele ko lastniki ugotovijo, da je koristno dodati novega) včasih ustvarja večjo zmedo in povečuje scenaristične luknje.

Westworld je tudi v tretji sezoni ponudil dovolj svežega materiala in idej, da je v ta svet koristno stopiti vsaj še enkrat.