Njene slike velikih formatov upodabljajo trenutke, kot so prizori iz filmov Quentina Tarantina. So surovi, eksplicitni, en face, izrazni in še kako realni. Nana počne to, kar so slikarji počeli od nekdaj, na platno preslikava podobe sveta tukaj in zdaj.

Sorodna novica Kar trije Slovenci del velike zgodbe znanega oblikovalca. Alber Elbaz: "Ženske bolje razumem!"

"Motivi so mešanica digitalnih podob, režiranih trenutkov, skorajda oglasov," pravi akademska slikarka Nana Wolke, Ljubljančanka, ki živi in dela v Londonu, kjer jo tudi zastopa galerija NıCOLETTı, njena dela pa se prodajajo po vsem svetu.

Davida Tavčarja, industrijskega oblikovalca, ki je navdušil Dunaj, smo na rtvslo.si že predstavili.

Njegova dela so del stalne zbirke na Dunaju, po naročilu je oblikoval za kraljevo družino Liechtenstein. Že več let sodeluje s priznano znamko Leitner Leinen, sodeloval je z danes pokojnim gurujem mode Alberjem Elbazom in njegovo znamko AZ Factory, po kateri posegajo tudi hollywoodske zvezdnice. Sodeluje z uveljavljenimi modnimi hišami high-end. Še ne 30 let star oblikovalec je oblikoval celostno podobo in tekstilije za Grand hotel Koper (Aksl arhitekti), trenutno pa oblikuje in kurira pregledno razstavo ob 70-letnici UGM-ja v Mariboru, za katero je dobil carte blanche.

Slike kot filmska scena in lovske luči v motelski sobi

Nana se je za svojo samostojno razstavo 4:28 - 5:28 am (2021) v galeriji Vin Vin na Dunaju z lovskimi lučmi odpravila v motel, kjer je uprizorila razne situacije. "Hitro sem postavila scene, jih fotografirala in uporabila kot referenco za slike. Osvetlitev preprostih, če ne naravnost banalnih lovskih luči, ki jih uporabljam, je takšna, kot bi bila postavljena za filmsko sceno."

Tako je bilo s serijo Night Songs (2021), ki jo je razstavljala kot magistrsko delo na univerzi FM Goldsmiths in v kateri so nastale njene prepoznavne odpete usnjene hlače v rdeči barvi na formatu skoraj dva krat dva metra (190 krat 160 centimetrov). Te so v resnici njen avtoportret, če lahko tako označimo podobo, ki prikazuje le del telesa z odkritim popkom, ki ga kažejo razprte hlače.

Lovci namreč uporabljajo rdečo svetlobo, saj naj bi živalim na begu odvzela del vidnega razpona, zaradi česar postanejo lažji plen. "Uporablja pa se tudi v rdečih četrtih (ang. Red-light districts), saj je znano, da rdeča svetloba polepša kožo, odvzame ji morebitne napake," pripoveduje Nana, ki je za omenjeni scenarij v motelu osvetlila sobo z rdečo svetlobo in se fotografirala. "Zanima me namig na položaj opazovalca, morda klečečega, s POV-ja (ang. point of view) v ravni, kot bi gledali v (op. p.: njeno) mednožje."

Pri slikanju v osnovi sledi štirim barvam, ki se uporabljajo v že omenjenem lovstvu – rdeča, modra, rumena, zelena. Njene slike pa sestavljajo tanke plasti barve, kot bi bile nanesene z vodenkami. "Še vedno sledim številnim tradicionalnim pristopom slikarstva," priznava Nana, pri čemer David doda, da se ravno s tem razlogom njene slike "izjemno lepo starajo".

Pri slikanju usnjenih hlač je tako začela z nanosom spektra rdeče barve, ki ji je dodala nasprotno zeleno barvo, "tako da se izenačita v temnorjavi oziroma v črni barvi". "Sproti vpletam še druge tone, da je slika še vedno živahna in kompleksna," pojasni. Nadaljnji nanosi barve so postopni, še posebej na osenčenih delih, kjer so nekoliko debelejši sloji.

Nana pravi, da so njene slike, skupaj z glasbo in svetlobo ter prostorskimi elementi, le eden od dokumentiranih ostankov oziroma artefaktov, zasebnih predstav, "performansov".

Po navadi se vse začne s točno določeno lokacijo.

"Gre za kraje, kjer se običajno zadržujemo le kratek čas, kot so hostli in dvozvezdični hoteli ob glavnih železniških postajah, kamor hodijo ljudje zaradi prostitucije, morda zamudijo vlak ali pa je to edino prenočišče, ki si ga lahko privoščijo. Večinoma so to lokacije, na katerih se marsikdo počuti, da tam zares ne bi smel biti."

Ta hitri trenutek vpogleda v zakulisje prostora poskusi slikarka upodobiti, kot bi slikala fresko, ki mora biti dokončana, preden se omet posuši, kar pri njenih slikah ustvarja tenzijo, pričakovanje.

"Zanima me, kako si ljudje, ki pogosto zahajajo v tovrstne prostore, ustvarijo občutek domačnosti in intime. Realnost, ki je precej oddaljena od stereotipov Netflixovih true crime serij. Velik del mojega procesa je delo na terenu, opazovanje vsakdanjega življenja in navezovanje stikov na lokalni sceni. Potem šele znova uprizorim takšne izseke opazovane realnosti, ki bi se lahko prej brali kot dobra fikcija, hkrati pa začenjam vpletati lastne "tujke".

David: "Vzorec ne sme dajati vtisa infantilnosti."

Jastogi, ki so Davida v širšo (komercialno, če želite) javnost izstrelili leta 2014, so nastali kot umik od formalizma, ki ga je ustvarjal do tedaj. Z vzorci povodnih konjev, pasavcev in krokodilov je sešil obleke, ki jih je nosil na Tednu oblikovanja v Milanu in požel navdušenje.

Kolekcija je nastala morda nekoliko nepredvideno, saj je imel v avstrijski prestolnici, kjer je študiral, na razpolago dolgo analogno tiskalno mizo. To je pomenilo, da je moral ustvariti vzorce, ki se bodo hitro posušili. "Pri vzorcu tovrstnih črtnih risb je pomembno, da se na blagu hitro sušijo in se blago ravno iz tega razloga hitro proizvaja," pove.

Davidovo najkompleksnejše sodelovanje do zdaj je zagotovo sodelovanje s podjetjem prestižnih tkanin Leitner Leinen. Podobe vzorcev – vse nariše ročno – na namiznih prtih, kuhinjskih krpah in posteljninah v prostoru delujejo kot abstrakcija, šele podrobnejši pogled razkrije detajle in njegovo izjemno tehniko risbe.

Oba sogovornika sta perfekcionista, ki posebno pozornost posvečata ravno likovnemu izrazu.

"Vzorec ne sme dajati vtisa infantilnosti, kot da bi bil narejen za otroško sobo," doda David; ravno zato jih je v primeru rakov in pasavcev narisal v vrsti, z vnesenim strogim redom.

Toda, zakaj živali, ki jih David še danes tako rad upodablja, na sicer izjemno klasičnih tekstilijah za Leitner Lainen?

"Razloga ni," pravi, "podobe živali že tisoče let krasijo prostore, in ni nujno, da imajo določen pomen."

Dobra slika kot slaba fotografija

Nanina zadnja razstava Wanda's (ki je v nasprotju z Night Songs v modrih odtenkih) je nastala pod krožiščem Westway v londonskem predelu North Kensington, ki velja za legendarni retrofuturistični betonski nadvoz, o katerem je pisal že J. G. Ballard (avtor Crash).

Nad njim se razprostirajo velike športne površine, parkirišča, na spodnjem delu pa se zadržujejo taksisti, ki perejo svoje avtomobile.

"Razstava poskuša določiti neke ritualistične, skorajda duhovne prakse, ki potekajo na teh parkiriščih, pa če gre za zbiranja nedeljskih športnih zanesenjakov ali pa dejanske pripadnike religij. Gre za svet, potisnjen na obrobje mest, od katerih večina obrne pogled stran od resničnosti," nadaljuje Nana.

Francoski antropolog Marc Augé je tovrstne prezrte kraje poimenoval kot ne-kraji, saj obstajajo in ne obstajajo hkrati, najbolj pa so aktivni takrat, ko jih uporablja najmanj ljudi.

Wanda, njeni sledilci in največji nemški dogi v Londonu

Nana si je ravno s tem namenom izmislila protagonistko Wando, fiktivni lik skrivnostne spiritualne ikone, ki ji v sliki sledimo na njeni vožnji čez nadvoz Westway do parkirišča, kjer jo nestrpno pričakuje njena skupina predanih sledilcev.

"Wandin svet se razprostira skozi številne elemente, od parkirnih kazni, ekscentričnih showgirl kostumov ekipe – vključno z dvema največjima nemškima dogama v Londonu – do njene tematske glasbe, ki jo je ustvaril skladatelj Gašper Torkar."

Da bi kar se da ujela trenutek družbene zavrženosti, morda plehkosti ali ulične preživetvenosti, je Nana za serijo Wanda's površino platna premazala z mešanico grunda (gesso) in gradbenega peska. S tem je ustvarila zrnato površino, ki prikliče podobo nizkokakovostnih fotografij, posnetih z visoko občutljivostjo digitalnega senzorja ISO. Tudi tokrat je oljno barvo nanašala v tankih slojih, ultramarin modro, rumeno, magento in kadmijevo oranžno. Umetnost digitalnih podob v prenasičeni osvetlitvi filmskih kadrov.

"Ko prodaš svoj proizvod, nanj nimaš več vpliva."

A ko je delo enkrat narejeno, ni več v rokah umetnika, kreativca, da bi nanj vplival. Tako meni David: "Ko prodaš svoj proizvod, nanj nimaš več vpliva. Zato je prav, da so ljudje tisti, ki mu dodajo interpretacijo. Oblikovalec ni tisti, ki bi to narekoval."