Plakati za kultna filma Valter brani Sarajevo, Se spominjaš Doli Bell in za Zimsko olimpijado v Sarajevu, so samo del njegovega bogatega opusa. Nekdanji šef katedre za slikarstvo sarajevske likovne akademije je kot scenograf sodeloval v filmu Bitka na Neretvi in je avtor več knjig in filmov, za katere je sam ustvaril tudi glasbo.

Slikar Ismar Mujezinović je bil v 70. letih kot pripadnik umetniškega črnega vala zaradi upodabljanja erotike na črni listi sarajevskega časopisa Oslobođenje, partijski voditelji pa so istočasno eno od njegovih slik poklonili Titu za rojstni dan.
"Po poklicu sem slikar, čeprav se zadnje čase ne ukvarjam s slikarstvom. Le kadar se moram, torej če potrebujem denar. Pred petimi, šestimi ali sedmimi leti sem nehal slikati in sem se bolj posvetil filmu." Posnel je nekaj kratkih in dolgometražnih filmov ter oblikoval plakate za zimske olimpijske igre 1984, za film Se spominjaš Dolly Bell, Valter brani Sarajevo in druge.

Sam svoj mojster

Ženo, igralko Špelo Rozin, je spoznal med snemanjem filma 19 deklet in mornar, pri katerem je bil scenograf in kostumograf. Sodeloval je s sarajevskim režiserjem Ivico Matićem in pesnikom Duškom Trifunovićem. V Ljubljani sem iz dolgočasja – saj ljudje tu zvečer ne hodijo po lokalih kot v Sarajevu, ni veliko ljudi – l. 2005 začel snemati filme. Pri filmu se držim pravila, da vse delam sam. Prvi roman je napisal zaradi stave s prijateljem. "V 25 dneh sem napisal prvi roman. Nisem vedel, ali je dober, zato sem ga poslal bratrancu Goranu Tribusonu v Zagreb. Goran je namreč zelo priljubljen pisatelj. Rekel je, da ni slabo." O svojem očetu, priznanem slikarju Ismetu Mujezinoviću, ki je prav tako končal likovno akademijo v Zagrebu, je napisal življenjepis in posnel dokumentarni film.
"Zatem sem napisal kratke zgodbe o Sarajevu. Ker sem napisal veliko scenarijev, posnel pa le deset filmov, se je nabralo toliko neposnetih scenarijev, da sem jih zbral v knjigi. "

Za svoje filme ustvari tudi glasbo

Ismar obožuje tudi glasbo. Posnel je 30 pesmi in številne glasbene videospote, tudi za Vajto in Arsena Dedića, ki je pohvalil njegove pesmi. "Ko sem snemal film, sem potreboval še glasbo, zato sem začel še skladati glasbo. To je največje priznanje za glasbo, kar sem jih dobil, pripoveduje, medtem ko nam kaže razglednico s podpisom Arsena Dedića. "Če Arsen pravi, da je glasba dobra, to gotovo drži."
Vsestranski umetnik še pri 77 letih redno ustvarja, prihodnost pa vidi v alternativni produkciji. "Ni pomembno, na kakšnem materialu si ustvarjal, kje si ustvarjal in v kakšnih razmerah. Bistvena je samo kakovost." Zdaj snema film o sebi, saj pravi, da o njem nihče noče posneti filma.