Literarno pot je pisatelj začel že pred drugo svetovno vojno s pesmimi, zbranimi v Blaznem Kronosu (1940), po vojni pa je ob pesništvu gojil sprva predvsem dramatiko.

Njegova najbolj znana drama je drama z vojno tematiko Pisana žoga (1963), v kateri opisuje uničenje mladostniških idealov v koncentracijskem taborišču.

Sentimentalni humanistični realizem
Pozneje se je avtor, ki ga literarna stroka uvršča med značilne predstavnike sentimentalnega humanističnega realizma, uveljavil tudi z izpovedno in pripovedno prozo, med katero je še posebej pomemben roman o dachavskih procesih Umiranje na obroke (1984).

Tako v tem romanu kot tudi v preostalih delih - med njimi naj omenimo vsaj še pesniške zbirke Kurent, Jetniški soneti, Zvezde so strnjene kaplje krvi, Balada o smehu, pa gledališka dela, scenarije, televizijske igre in publicistične spise - Torkar obravnava teme izgube, groze in bolečine, ki pa se skozi verzno obliko pogosto prelevijo v ironične in sarkastične zapise.

Krutost koncentracijskih taborišč pa je Torkar občutil tudi na lastni koži. Že od študentskih let je pripadal levičarskim gibanjem. Na začetku druge svetovne vojne se je priključil narodno- osvobodilnemu gibanju, ko pa bi moral oditi k partizanom, ga je nekdo ovadil. Konec leta 1943 so ga odpeljali v taborišče Dachau, kasneje še v Sachenhausen in Klinker.

Leta 1948 pa so ga ponovno zaprli. Tokrat so ga na 12 let zapora obsodili zato, ker naj bi bil v nemških taboriščih gestapovski agent. Ko je Torkar leta 1999 prejel najvišje državno odlikovanje - zlati častni znak svobode RS-a za "zvestobo slovenstvu in literarni opus", so nekateri gesto razumeli tudi kot svojevrstno opravičilo države.