Tango je nastal leta 1964, sodi v gledališko klasiko, kljub temu pa še vedno deluje izredno aktualno in vznemirja gledališke ustvarjalce in občinstvo, saj s svojo odprtostjo in večplastnostjo pravzaprav zahteva in ponuja vedno nove, izvirne interpretacije.

Gre za igro o družini, o generacijah, o posamezniku, o odraščajočem mladem človeku, ki išče smisel bivanja. Je igra o Arturju, ki išče vrednote v svetu, kjer vrednot več ni. Igra o oblasti, o svobodi, igra, ki je lahko komedija, groteska ali pa tragikomedija.

V glavnih vlogah predstave v režiji Vladimirja Jurca nastopajo člani tržaškega ansambla. Predstavili so se Rafael Vončina kot Artur, Maja Blagovič kot Eleonora, Gregor Geč kot Evgenij, Janko Petrovec (Edek) in Nikla Petruška Panizon (Ala), kot gosta pa še Bine Matoh(Stomil) in Miranda Caharija (Evgenija).

Farsa se razvija ob liku Arturja, sinu in študentu. V protislovju s tradicionalnimi vlogami družinskih članov je v Arturjevi družini oče radikalni umetnik, ki ves čas eksperimentira, mati obuja stare čase in živi po načelu Počni, kar se ti zahoče, senilna babica igra karte, stric se spretno podreja oblasti, sestrična je svobodomiselna, brezbrižna, brez pravih prepričanj, a tudi brez predsodkov, tu je še Edek, svojevrstno skrivnosten vsiljivec in vsem ženskam v igri neustavljivo privlačen. In ob teh - konzervativni mladi Artur, ki v svojem neukrotljivem iskanju discipline, logike in varnosti, poskuša z uporom proti kaosu.