Vzornik mu je dedek Uka Brizani – nekoč trobentač in dirigent orkestra RTV Priština. Njegov oče Imer Traja se je posvetil muzikologiji in džezu, ljubezen do glasbe pa je prenesel tudi na sinova Armanda in Bernarda. Kot izraz spoštovanja do dela svojega dedka si Bernardo prizadeva, da bi nastopil na Kosovu, od koder izvira del njegove družine, ki sicer desetletja živi v Sloveniji. "Moja želja je, da bi izvajal Saint-Saënsov čelovski koncert s Kosovsko filharmonijo in da bi obnovil te naše korenine, povezane s Prištino, da bi se ta nit nadaljevala, da bi se ljudem spet pokazal kot njegov vnuk z velikimi željami, cilji in dosežki, in da se pokažem tudi na naših tleh."

Triindvajsetnletni violončelist Bernardo Brizani niza uspehe, odkar je prejel violončelo, saj je dobil številne nagrade, imel je uspešne nastope doma in v tujini, je tudi dvakratni Prešernov nagrajenec. A to ne preseneča, saj prihaja iz družine, ki se že tri rodove ukvarja z glasbo.

Kako čokolada naredi virtuoza
Glasba mu je res bila tako rekoč položena v zibelko. To je vedel kot še ne petletni deček, ko je spremljal starejšega brata Armanda k pouku klavirja. To, da je zbral prav violončelo, pripisuje prijazni učiteljici glasbe in učinku čokolade: "Vstopim v Glasbeno šolo Moste-Polje v Ljubljani, slišim neki lepi zvok in zagledam: lepa profesorica, nasmejana, črni lasje, vidim - vsi otroci tam so se odločili, da bodo to igrali. Jaz pridem, poskusim - in sem rekel: Jaz bom tudi to igral. Po tej vaji sem dobil veliko čokolado in sem rekel: 'Mami, to je to!'"

Violončelo torej igra od svojega 5. leta, pri čemer je pokazal takšno nadarjenost, da je že kot deček dobil nagrade in navduševal glasbene pedagoge. Pri sedmih je že dobil prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju mladih čelistov v Italiji, nato pa so se nizale prve nagrade na tekmovanjih mladih glasbenikov v Sloveniji in tujini. "Leta 1999 sem zmagal na mednarodnem tekmovanju v Italiji, nakar sem takoj dobil 14-dnevno turnejo: Avstrija, Nemčija, Italija, Slovenija, tako da se je takoj pokazal velik uspeh," pripoveduje mladi čelist.

Strings only!
Znani profesorji violončela, kot Natalja Gutman ali Ksenija Janković, so ga z veseljem vzeli pod svoje okrilje. Prav tako tudi veliki hrvaški violončelist arbanaškega rodu, Valter Dešpalj, s katerim je sodeloval tudi pri festivalu mladih godalcev Strings only!. Zaradi svoje nadarjenosti in odličnega izvajanja je imel že pri trinajstih samostojni koncert – recital v Slovenskih filharmoniji. Pri štirinajstih pa se je vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kot najmlajši študent v zgodovini Akademije.

Leto in pol priprav za Gallusovo dvorano
Še pred svojim dopolnjenim 18. letom je dosegel pomemben mejnik - igrati zahteven koncert za čelo in orkester: "Moja velika želja je bila, da bi igral Dvořakov čelovski koncert z orkestrom v Gallusovi dvorani. Bila je avdicija na Akademiji za glasbo, dobil sem avdicijo, da bi igral z orkestrom, in nato se mi je izpolnila tudi želja, da bi igral v Gallusovi dvorani.« Posnetek vzdušja si lahko ogledate tukaj.
Bernardo dodaja, da se je na ta koncert za violončelo in orkester Simfonikov RTV Slovenija pripravljal leto in pol, od julija leta 2009. Kot pojasnjuje, so priprave za enega daljših koncertov za violončelo in orkester, ki traja okrog 50 minut, pomembne:
"Pripravili so me profesorici Natalja Gutman, Marianne Chen iz Italije ter profesor Igor Škerjanec iz Ljubljane. Končno je prišel dan koncerta, 29. oktobra 2010, ko sem imel koncert s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija v Gallusovi dvorani pod taktirko En Shaa. Igral sem na inštrument, ki mi ga je posodila Natalja Gutman, in s stoletnim lokom Eugene Sartory iz Pariza.«

Najraje izvaja Bachov preludij za čelo
Koncert je bil uspešen, nato pa so sledili tudi koncerti z drugimi orkestri, kot Filharmonija Slovenije ali phorzeimski orkester v Stuttgartu, nastopil je tudi samostojno v recitalih, v ZDA, po različnih evropskih državah in v Sloveniji. V njegovih nastopih je slišati, da se glasbi preda z vso dušo, saj je glasba njegovo življenje. Bernardo je letos nanizal še en uspeh, magistriral je na znani Akademiji za glasbo v nemškem Detmoldu. Na koncu nam je izdal skrivnost, da je med njegovimi najljubšimi skladbami za violončelo tudi Bachov preludij iz suite št. 1 za čelo.