Leta 1981 v Ljubljani rojena Lejla Švabič, dolgoletna sodelavka kulturne redakcije MMC-ja, je bila komparativistka, dramaturginja in gledališka kritičarka. Ljubezen do umetnosti ji je bila položena tako rekoč v zibko: njen oče je bil pisatelj in urednik Marko Švabič (1949‒1993), član uredništev Tribune in Problemov ter sodelovec skupin OHO in Katalog, njena mama pa kostumografka Ana Sfiligoj Švabič.

Lejla je na oddelku za primerjalno književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomirala na temo Dramatizacija in zgledališčenje romana. Prve izkušnje v novinarstvu je pridobivala ravno v kulturnem uredništvu MMC-ja, kjer je od najširšega poročanja o kulturi postopoma prehajala k strokovni obravnavi in kritičnemu presojanju odrske umetnosti.

Pozneje jo je ta ljubezen popeljala še bližje talijinemu hramu: gledališke izkušnje je prvenstveno nabirala v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer se sodelavke spominjajo kot "strokovno in karakterno zanesljive". Lani je podpisala dramaturgijo predstave Gloria (režiser Branko Šturbej), kot asistentka dramaturgije pa je med drugim sodelovala pri predstavah Čarovnice iz Eastwicka (r. Stanislav Moša, 2012), Vranja vrata (r. Aleksandar Popovski, 2017), 3 zime (r. Barbara Hieng Samobor, 2016) in Orlando (r. Barbara Hieng Samobor, 2018). Z Aleksadrom Popovskim je sodelovala tudi kot asistentka dramaturgije pri predstavi Merlin ali Pusta dežela pod okriljem SNG Drama Ljubljana.

Lejla je bila ustvarjalna in karizmatična osebnost; njen dar za pisano besedo je bil razviden iz vsakega njenega zapisa, od strokovnih člankov v gledaliških listih in gledaliških recenzij pa do sproščenih, a pronicljivih impresij o vsakodnevnem življenju, ki jih je beležila na družbenih omrežjih.

Spominjali se je bomo po nalezljivi energiji in dobri volji ter po ljubezni do vsega lepega. Pogrešali jo bomo.