Devetletna Lučka, sedemletna Lana in petletni Jurij odraščajo v narodno mešani družini. Njihov oče je Hrvat, rojen v Sloveniji, mama pa je Slovenka. Vsa družina Špiranec že dolgo doživlja Slovenijo kot svojo edino domovino, ohranja pa tudi običaje iz Hrvaške.
Njihova babica, zdaj že upokojena profesorica hrvaškega jezika Katica Špiranec, ki se je v Slovenijo doselila iz Hrvaške že pred več kot 30 leti, zadovoljno pravi: “Moji otroci so se že integrirali in živijo v mešanih zakonih. Mislim, da so našli pravo mešanico enega in drugega ter jemljejo najboljše od enega in drugega naroda. To je prednost, ko se srečata dve kulturi, ki se prepletata in bogatita.”
Največji izziv je ohranjanje hrvaščine
Odraščanje v mešanih družinah je polno izzivov. Največji je ohranjanje jezika. Zaradi tega, čeprav je Slovenka, Katja Kukovec podpira svoje otroke pri učenju hrvaškega jezika: “Meni se zdi znanje enega tujega jezika, katerega koli, res veliko bogastvo. Še posebej zato, ker tuji jezik majhni otroci zelo hitro vsrkajo. To velja za vsak tuji jezik, še posebej za hrvaščino, ker nam je najbližja.”
Učenje jezika skozi igro
Da bi se kar največ naučila o jeziku in kulturi svoje babice, Lana Špiranec zelo rada obiskuje tudi šolo hrvaškega jezika in kulture v knjižnici Grosuplje. "Skozi igro se učimo, ne samo hrvaških besed. Učimo so pisati, igramo predstave. Vsak dobi svojo vlogo. Učimo se tudi veliko o hrvaški kulturi ...” pove Lana.
Razlike v temperamentu
Čeprav sta si hrvaška in slovenska kultura blizu, Katja vidi razlike v temperamentu slovenskih in hrvaških družin. Glavna razlika, poudarja, je razlika v načinu pogovora: “Presenetil me je način komunikacije, način pogovarjanja. Kakor lahko hitro rečeš lepo besedo, tako hitro lahko rečeš tudi manj lepo, žaljivo besedo. To mi je po svoje všeč. Pri meni doma so bili bolj tiho, bolj redko so se pogovarjali. Na koncu so šli veliko prej narazen.”
Ohranjanje starih običajev
Babico, pesnico in profesorico hrvaškega jezika Katico Špiranec, vnuki zelo radi obiščejo, še posebej v času božičnih in novoletnih praznikov. Poleg skupnega okraševanja božične jelke in peke peciva otroci še posebej uživajo v starem slavonskem običaju: vnašanju slame. Vnukinja Lučka pravi: “Najbolje pri božiču mi je, ko okrasimo jelko in skupaj pečemo piškote - drobižke, na koncu pa iščemo bombone v slami. To je hrvaški običaj, ki ga v hiši moje babice še vedno spoštujemo.”
Najlepši predpasnik za božič
“S slamo, ki se prinese v hišo v noči pred božičem, v hišo prihaja novo življenje in blagostanje,” pojasnjuje Katica in dodaja, da izmed slavonskih navad najbolj pogreša božično večerjo v krogu najbližjih in skupen odhod k polnočnici, ki je poleg verskega imela tudi družabni pomen. “Družina je sedela skupaj, otroci so se igrali. Za božič so imele tudi živali mir, nihče jih ni vznemirjal. Mlade ženske so si opasale svoj najlepši predpasnik, ki so ga najpogosteje naredile same. Bil je zares poseben dogodek," nam je pripovedovala Katica, ki smo jo obiskali pred božičnimi prazniki.
Imeti rad razlike
Dandanes Katica tradicijo iz Slavonije oživlja v svoji družini na neki nov, mešani družini primernejši način. “Poleg različnih običajev, jezika in tradicije, te življenje v mešani družini nauči sprejemanja različnosti, tolerance in predvsem ljubezni do bližnjega ne glede na njegovo versko, nacionalno ali rasno pripadnost,” pa pove njena snaha Katja Kukovec in dodaja: “Zagotovo se naučiš sprejemati drugačnost, pa ne samo, da jo sprejmeš, ampak se je naučiš imeti rad. Tega se še zmeraj učim.” Prav spoštovanje različnosti in medsebojno razumevanje so veščine, ki bi dandanes prav prišle vsem, še pravijo člani družine Špiranec.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje