"Na to celotno vprašanje lahko gledamo tudi kot na problem diskriminacije na področju medijev," je v oddaji NaGlas! TV Slovenija izpostavila direktorica Medijskega programa Mirovnega inštituta mag. Brankica Petković. Povzemamo pogovor s strokovnjakinjo za manjšinske medije, članico Sveta za odziv na sovražni govor in članico Programskega sveta RTV Slovenija.

Zakaj so mediji v jezikih narodnih skupnosti pomembni za slovensko družbo?
Tako kot mediji, ki delujejo na področju celotne države in za vse prebivalce Slovenije, tudi ti mediji prispevajo k temu, da bi za neko skupnost, ki živi na nekem prostoru, služili kot sredstvo za komunikacijo in informiranje. Vendar ti mediji hkrati manjšinam služijo tudi za izražanje svojega položaja, svojih uspehov in neuspehov, svojih posebnih potreb in dogodkov.

Zakaj je financiranje težava? Slovenija je denimo za medije skupnosti nekdanje Jugoslavije letos namenila slabih 24.000 evrov, medtem ko je za madžarske, italijanske in romske medije namenila 2,2 milijona evrov. Od kod taka razlika?
Razlika izhaja iz tega, kako je urejena zaščita manjšin v Sloveniji. Italijanska in madžarska manjšina sta zaščiteni še iz časa socializma s posebnim položajem v ustavi in v številnih drugih zakonih. Nekaj se je v tem smislu naredilo tudi za romsko skupnost, ko se je pisala slovenska ustava. Romska skupnost sicer ni dobila enakega položaja kot Italijani in Madžari, vendar je nekaj le pridobila. Položaj narodnih skupnosti nekdanje Jugoslavije pa ni urejen z ustavo. Iz tega potem izhaja cela vrsta komplikacij, če želimo, da se njihov položaj prek zakonov in v praksi izenači in dvigne na potrebno raven.

A se vam ne zdi, da je razlika prevelika? Mediji priznanih manjšin dobijo stokrat večjo podporo od medijev narodnih skupnosti nekdanje Jugoslavije. Tako eni kot drugi pa ustvarjajo vsebine za državljane iste države?
Tak položaj institucije v Sloveniji opravičujejo s sistemom zaščite manjšin, ki se ga ne da tako enostavno spremeniti. To bi namreč vključevalo tudi odločitev političnih strank, delno spremembo ustave ali vsaj sprejetje ustreznega zakona. Položaj manjšin je v vsaki državi zelo občutljivo politično vprašanje, ki se v parlamentih zelo pogosto zlorablja za politične obračune. Zato je zelo redka pripravljenost politikov, da se sploh podajo v take spremembe.
Finančni položaj je drastično neprikladen še iz enega razloga, to je številčnost manjšin iz nekdanje Jugoslavije. Pripadnikov teh skupnosti je veliko, njihovo število tudi desetkratno presega število nekih drugih manjšin v državi. In ti državljani plačujejo davke, med drugim tudi prispevek za našo javno televizijo. V tem smislu na to celotno vprašanje lahko gledamo tudi kot na problem diskriminacije na področju medijev.

Kaj je po vašem mnenju treba spremeniti?
Menim, da mora Slovenija vložiti več naporov in finančnih sredstev v to, da bi manjšinski mediji delovali na bolj profesionalni ravni. Z minimalnimi sredstvi se ne da ustvarjati medija. Medij je periodika, medij mora živeti periodično, imeti stalne prihodke, in v tem smislu je nujno vložiti večje napore. Na to opozarjajo tudi mednarodne organizacije v povezavi z različnimi konvencijami za zaščito manjšin, ki jih je Slovenija ratificirala.

Kako pa gledate na primere sovražnega govora, še posebej, ko se nanašajo na pripadnike narodnih skupnosti nekdanje Jugoslavije?
Sovražni govor je na splošno posledica nekih družbenih odnosov, v katerih so pogosto pripadniki nekaterih skupin razvrščeni v manjšine zato, ker se družbe organizirajo na 'nas' in 'njih'. V nacionalnih državah je večinski narod tisti, ki "smo mi". V druge pa projicira vse, kar je negativno, predstavljajo nam neko grožnjo in pogosto se ljudje, ki prihajajo s t. i. Balkana, stigmatizirajo kot nekakšne divjake, kot primitivce, kot nekoga, ki ogroža dominantno kulturo. To se potem vse lahko vidi in bere v komentarjih, v temah, ko so pod drobnogledom dogodki, ki so povezani s temi narodi.

Je morda predmoderiranje komentarjev na spletu rešitev tega problema?
Kar zadeva same komentarje, menim, da je predmoderiranje nujno. Še posebej za teme, za katere je v slovenskem prostoru že znano, da izzivajo stereotipe, predsodke in sovražni govor.

Se je kaj spremenilo od ustanovitve Sveta za odziv na sovražni govor?
Ne morem reči, da se je zmanjšala količina sovražnega govora, spremenilo pa se je to, da zdaj obstaja neki sistematičen odziv na to in na naš odziv se odzovejo tudi druge institucije. Neke spremembe tako le so.

Boste morda oblikovali nove predloge sprememb kazenskega zakonika, s katerimi bi se sovražni govor tudi učinkoviteje preganjal, do zdaj to namreč ni bilo posebej učinkovito?

Z delom tega sveta se trudimo prispevati k temu, kako definiramo sovražni govor, kako ga bolje regulirati, ne samo v kazenskem zakoniku, temveč morda tudi v zakonu o prekrških. Toda najpomembneje je vedeti, da rešitev ni samo v sankcijah, rešitev je, da vsi skupaj skozi odzivanje, tudi vi v medijih, stremimo k nekim višjim standardom. In da vsi skupaj javni prostor bogatimo s pozitivnim govorom.

Kako dvigniti raven razprave na spletu?
Raven razprave na spletu morate zaščititi že vi, ki proizvajate medijske vsebine. Zaščititi morate svoje novinarske vsebine, tako da ne dopuščate komentarjev, ki niso moderirani, in v katerih anonimni avtorji vaš prispevek, vaše delo, ponižujejo. Dopustiti in usmerjati je treba razpravo, ki je tvorna. Tisti, ki pa ne zmorejo konstruktivno razpravljati, pa morajo oditi na svoje zasebne komunikacijske kanale.