V prijetnem ambientu Kosovelove knjižnice Sežana sta se nam predstavila ustvarjalca, ki sta vsak po svoje razpeta med različnimi državami. V primeru Bogdana Suceave gre za romunskega pisatelja, ki živi v ZDA, pri založbi Modrijan je ravno pred nekaj tedni izšla njegova knjiga Miruna: povest v prevodu Aleša Mustarja. Carlos Pascual je rojen v Mehiki, trenutno živi in ustvarja v Sloveniji, čeprav je prepotoval že dobršen del sveta, v slovenščini je pri LUD Šerpa izšla njegova knjiga esejev O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih v prevodu Mojce Medvešek. Pogovor z njima je vodila Magdalena Svetina Terčon, tolmačila pa Špela Pokovec.

Čeprav avtorja prihajata iz različnih okolij in se soočata z različnimi vplivi, se je kaj kmalu izkazalo, da med njima vseeno obstajajo neke vzporednice – zahtevno ugibanje, kateri izbrani odlomek pripada kateremu izmed njiju, je bil že prvi kazalnik tega. Ena izmed skupnih točk je gotovo dejstvo, da se poleg pisanja ukvarjata še z drugimi stvarmi, Suceavă je priznal, da ga je med odraščanjem skrbelo, kako se bo preživljal, saj ga je poleg študija matematike in novinarstva navduševalo pisanje literature. Po njegovem mnenju je treba prevzeti nadzor nad usodo in si vzeti čas za pisanje. Tudi Pascual ni nikoli verjel, da se da od pisanja živeti, zato se je odločil za medijske študije, s katerimi bi lahko dobil zaposlitev, vendar usodi pisatelja ni mogel pobegniti, čeprav je vmes počel vse mogoče, bil je recimo fotograf, varnostnik, gradbinec, delal je v igralnici, celo igral v rockovski skupini: "Ko smo igrali, so vsi leteli, jaz pa sem hodil. Uvidel sem, da bi sam lahko letel le, če bi pisal." Še vedno se je upiral literarni karieri, zato se je odločil preseliti v Slovenijo, kjer je hotel opravljati kakršen koli običajen poklic, toda spet je stopil na pot pisatelja, saj je literarni svet v Sloveniji precej bolj prijazen, kot je pričakoval, vseeno pa namerava čez nekaj let znova pobegniti.

Rojevanje zgodb
Družina je imela Pascuala vedno za odpadnika. Zgodbe sicer gradi na tem kontrastu, in tudi mama, ki je vedno razumela njegovo drugačnost, je obogatila njegove eseje, čeprav teme pisanja niso družinske. Suceavă je bil glede vpliva družine na svoje pisanje jedrnat in je zagotovil, da ni imela vpliva, je pa po drugi strani poudaril, da je mogoče tudi v družini najti mnogo bogatega materiala za pisanje. Zgodbe pridejo iz pripovedi, le poslušati jih je treba – kakor je sam poslušal zgodbo o svojem stricu, ki je bil maja 1945 v Pragi edini, ki je lahko krotil belega konja, ki je odprl parado. "Včasih hočeš napisati zgodbo le zato, ker ni nikogar drugega, ki bi to storil namesto tebe," je še dodal.

Oster pogled
Pascual je povedal, da o državi, v kateri je bil rojen, odkar živi v Sloveniji, odkriva veliko, in tudi pri pisanju zanj v ospredju niso zgodbe, ampak to, kar odkrije, ko jih piše. Pri tem je navedel izjavo Javierja Maríasa o tem, da je slab opazovalec, toda odličen opazovalec, kadar piše. Po branju odlomkov iz knjige O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih, ki so zazveneli v španščini, je prišel na površje Pascualov kritični pogled na stanje v slovenski kulturi; problematično je predvsem čakanje na vlado in subvencije, namesto da bi kaj ustvarili sami, zato izginjajo stvari, ki so dobre, ostajajo pa nekatere slabe. Tudi mladi bi si morali bolj prizadevati za lastne prostore umetniškega izražanja, ne pa da poskušajo uspeti v že obstoječih institucijah. Predvsem pa želi več – več bralcev, knjig, založnikov …

Nujnost in bolečina
Preden je Suceavă v spevni romunščini prebral odlomke iz antologije Zgodbe iz Romunije, je beseda nanesla še na njegovo Miruno, pričakovano na vprašanje o avtobiografskih prvinah v njej, saj je v ospredju zgodba o dedku, ki vnukoma Trajanu in Miruni pripoveduje zgodbe. V povesti je veliko fikcije, nekaj pa je vseeno dejstev, res je odraščal v majhni vasi sredi gora in babica mu je pripovedovala. Ob Zgodbah iz Romunije pa se je odprlo poglavje o pokolu pri Odesi, ki je zanje še vedno boleča tematika – tudi to je ena izmed zgodb, ki bi morala biti slišana. S tem se je vzpostavila povezava z letošnjo temo Vilenice – literatura in etika. Iskanje tem za pisanje mora imeti moralno podlago, in ravno etika spravi na površje teme, ki sicer ne bi prišle na dan. Pascual je dodal, da je vprašanje, kako bi morali živeti, prisotno povsod in da si želi, da bi bila literatura most med idejami in ljudmi.

Večer, ki je posegel v srčiko pisateljskega ustvarjanja, obenem pa odprl kar nekaj tematik, ki bi zahtevale podrobnejšo obravnavo, nam je uspel približati oba avtorja. Pri Pascualu je izstopala njegova kritičnost, pri Suceavi njegova preudarnost, oba pa sta s kančkom humorja ravno prav začinila ozračje.