Gre za odlično pripoved o štirih generacijah osiješke družine nemškega rodu, ki jo spremljamo izključno skozi oči žensk – prababice Viktorije, babice Klare, mame Marije in vnukinje Katarine. Da bodo protagonistke ženske, se je odločila, ker so po njenih besedah prav ženske tiste, ki hranijo spomine in posebej v vojnih časih prenašajo toplino na prihodnje rodove. Na Knjižni matineji v okviru Festivala svjetske književnosti, na kateri se je pisateljica o romanu pogovarjala z učenci zagrebške klasične gimnazije, pa je med drugim povedala, da je v svoje ženske like, posebej v Katarino in Greto, Klarino sestro, vnesla tudi sebe. "Vsak pisatelj, ki zatrjuje, da ga v knjigi sploh ni, laže," je prepričana.

Sama je prav tako kot glavna junakinja Katarina sanjala o tem, da bi se vpisala na likovno akademijo, a je pravočasno ugotovila, da ji bolj kot slikanje leži pisanje. "Še sreča – sicer bi uničila hrvaško slikarstvo." (smeh) Bila pa je tudi upornica kot Greta, bržkone najbolj svojeglav lik v knjigi, ki pa ga na koncu doleti bridka usoda, pade namreč v partizanih. "Greta je moj najljubši lik in silno težko mi jo je bilo ubiti," je priznala Šojatova. Ljudje smo nagnjeni k temu, da smo radi žrtve – razni demagogi pa to izkoristijo za to, da nam skačejo po glavi. Težko je biti upornik. A Greta je bila prav takšna. "Ona [Greta, op. a.] je videla krivico. Zdaj to razumem tudi jaz, takrat pa nisem. Ko ima enkrat otroke, družino, ko je nekdo odvisen od njega, ko mora nahraniti lačna usta, tedaj se človek pravzaprav trudi, da ne bi videl ničesar. Ne more več kričati, se iti revolucij. Jezik za zobe in vse je v redu. Takšna sem bila tudi jaz, priznam." (Unterstadt, Fraktura 2009)

Ker roman Unterstadt še ni preveden v slovenščino, smo z avtorico opravili kratek intervju, da bi slovenska javnost njo in njeno delo spoznala še nekoliko pobliže.

Je naslov romana Unterstadt poleg tega, da je nemško ime za Donji grad (Spodnje mesto, op. a.) Osijeka, kjer je včasih živela večina nemškega prebivalstva, tudi simboličen? Ker je dobeseden prevod nemške besede unterstadt »pod mestom«, bi s tem lahko mislili tudi na skrivnosti prebivalcev mesta, v konkretnem primeru ene družine, ki se skrivajo spodaj, pod površino?
Prišli ste do odličnega sklepa. Točno to sem imela v mislih – to je mesto pod mestom. Mesto, ki obstaja, a je skrito; mesto, zgrajeno iz skrivnosti. Vsekakor sem naslov izbrala s tem namenom, nisem pa želela pojasnjevati naslova samo na ta način, glede na to, da Unterstadt, Donji grad, v Osijeku tudi sicer obstaja. Vsekakor pa roman govori o skrivnostih, ki so nekje spodaj, a se o njih ne razpravlja.

Roman je zgodba o več generacijah ene družine. Se strinjate s Tolstojevim slavnim začetkom Ane Karenine, da so si vse srečne družine podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna na svoj način? Je sploh kakšna družina popolnoma normalna, brez skrivnosti, je mogoče napisati knjigo o takšni družini?
Ne, to je nemogoče. Po mojem mnenju popolnoma srečna družina ne obstaja. Vedno je nekaj narobe, v svetlobo vedno vpade žarek teme. Brez teme pa niti ne bi vedeli, kaj je svetloba. Samo to je, da so nekatere družine bolj spretne v skrivanju svojih nesreč. Mi vsi, kot ljudje, imamo svoje fasade, za katerimi se skrivamo, ne želimo, da prav vsak, s katerim se srečujemo na ulici, ve za naše slabosti, kar je normalno – mislimo si, da bi nas drugače vsi obsojali. Zato tudi mnoge družine skrivajo svoje samomorilce. O samomorih se enostavno ne govori. V osmrtnicah v časopisih ponavadi beremo: umrl je nenadne smrti. To je šifra, ki nam takoj pove, da je človek umrl v nesreči ali pa se ubil.

Na Knjižni matineji ste omenili, da ste z dvajsetimi leti vstopili v osamosvojitveno vojno kot pripadnica hrvaških oboroženih sil. To me je kot bralko vašega romana napeljalo na iskanje dodatnih vzporednic med vami in Greto, Klarino sestro, za katero ste že sami dejali, da vam je izmed vseh likov najbolj podobna in ki je prav tako mlada odšla v partizane. Njena mama Viktorija in posebej brat Adolf sta to dojela kot odhod k banditom – pri vas verjetno ni bilo tako hudo, me pa vseeno zanima, kako sta se vaša okolica in družina odzvali na vaš odhod v vojsko. Navsezadnje ženske v vojaški uniformi še vedno niso obravnavane kot nekaj normalnega ...
Greta se je šla borit za pravico. Čeprav je bila Nemka, je ugotovila, da je nacizem nekaj napačnega, nepravična ideologija, zaradi katere so trpele tudi skupine ljudi, ki s tem niso imele nič. Tudi sama sem se vključila v domovinsko vojno, ker se mi je to zdela ogromna krivica, propagandna mašinerija, ki je razširjala laži, zaradi katerih so po hrvaških mestih umirali otroci, ženske, podirale so se hiše, kulturni spomeniki ... Nekateri ljudje so mi to zamerili, govorili so, da sem šla v vojno ubijat Srbe. Nisem šla nikogar ubijat, ampak samo branit svoje mesto Osijek, ki je bilo ogroženo. Lahko bi se mu zgodilo isto kot Vukovarju in tega enostavno nisem mogla prenesti. Čeprav sem ženska, trenutno celo blondinka (smeh), in si me je najbrž težko predstavljati, kako streljam na bojišču, sem opravila usposabljanje in vstopila v vojno. Moji starši so bili v šoku, ker sem edinka, posebej mama. Tudi moj oče je bil tisti čas v nevarnosti, ker je bil policist, mama pa naju je s psom čakala v kleti, povsod naokoli so namreč padale granate, in pravzaprav nikoli ni vedela, ali ji bo kdo prišel povedat, da je ostala brez moža ali brez hčere edinke. To je bilo zanjo zelo težko obdobje.

Vi pa niste razmišljali o tem, da obstaja možnost, da se ne vrnete domov?
Nisem. Ko imaš dvajset let, se ne bojiš smrti. To ni možnost. Ne moreš umreti. Zato pa skoraj vsak konec tedna beremo, kako so se na cestah ubili mladi med osemnajstim in dvajsetim letom. Ne pomislijo, da jih hitrost lahko ubije.

Poleg romanov pišete tudi kratke zgodbe in poezijo. Kako je mogoče preklapljati med vsemi tremi žanri, ob tem pa obdržati avtorski glas?
Vsak pisec ima neko svojo obsesijo, vsak je občutljiv na nekaj drugega. Mnogo mojih bralcev pravi, da so vsa moja dela zelo atmosferična. Všeč mi je, da bralec prostor začuti z vsemi čutili. Pri meni so še posebej izraziti vonji, denimo vonj letnega časa, prostora itd. Rada imam vonje in zvoke, ker so drugačni v vsakem prostoru, v katerem se gibljemo. In skorajda obsesivno se posvečam temu. Poleg tega ljudi rada prikazujem kot ljudi, zame to niso neki liki iz slikanic, ampak imajo vse dimenzije. Mislim, da je to tisto, kar dela moje pisanje prepoznavno, ljudje med branjem mojih del res potujejo skozi prostor in se družijo z živimi ljudmi.

To najbrž velja predvsem za romane in kratko prozo – poezija pa je spet nekaj popolnoma drugega ...
Poezija je zame alkimija, skoraj meji na čarovnijo. Nikoli je ne pišem na silo – no, saj tudi proze ne, ampak pisanje poezije je nekakšen čaroben trenutek, kot da sem se povezala z božanskim, in občutek imam, čeprav se bo to mogoče slišalo malo smešno, da ko se vame steka ta poezija, pravzaprav komuniciram z nadnaravnim. To je večje od mene in jaz sem pravzaprav posrednica; nekaj, kar ni s tega sveta, prenašam v človeški jezik.

Mislite, da je v literaturi težko uspeti? Lahko se osredotočiva samo na hrvaški prostor.
Umetnost zahteva izjemno rahločutnost, hkrati pa mora biti človek neizmerno močan, ker je to bitka. Ne gre za matematiko, kjer ti veš, da je dva plus dva štiri. Za neko matematično formulo je lahko reči, da je točna, za neko umetniško delo pa malo težje, da je dobro. To je skrajno subjektivno – nekaj, kar je všeč enemu človeku, drugega lahko odbija. Bitka je huda, ampak mislim, da ne samo tukaj, na Hrvaškem, ampak tudi v svetovni literaturi. Težko je izplavati, priti do občinstva. Žal mi je, ker vem, da bodo vedno obstajali pisci, ki so kakovostni, a ne dobijo priložnosti. Naše tržišče je majhno, rib pa je veliko. Mislim, da ima Hrvaška trenutno več kakovostnih piscev kot kadarkoli prej, med njimi pa ni več kot petnajst let generacijske razlike. A kaj, ko je kritika v časopisih vse manj zastopana, v principu si lahko vesel, če sploh dobiš kritiko, tudi če je slaba – tudi to je namreč reklama. In dobiti prostor, da poveš to, kar želiš, je težko. Na Hrvaškem se ne more živeti samo od pisanja, razen če pišeš kolumno za katerega od bolje stoječih časopisov. Sicer pa je treba početi vse živo, pisati scenarije, prevajati – živim na primer od tega, prevajam iz francoščine in angleščine. Težko je, skratka, ampak raje se ne bom preveč pritoževala. Življenje je tako ali tako bitka.

Ko pogledate nazaj na svoje začetke – kaj pa je bilo pri vas tisto, kar vas je potisnilo na površje? Kdaj so vas ljudje začeli množično brati?
Prav Unterstadt je bil moj preboj. Pred tem sem bila precej neopažena, čeprav sem seveda imela svoje majhno bralsko občinstvo. V trenutku, ko sem izdala ta roman, pa se je zgodilo nekaj skoraj čudežnega, odziv javnosti nanj je bil neverjeten. Celotna prva naklada se je prodala izjemno hitro, ljudje so drug drugemu govorili, da gre za dobro knjigo, potem pa so sledile še nagrade. Unterstadt me je torej izstrelil v eter in potem se je vse skupaj samo nadaljevalo.

Lara Paukovič