Brdar, ki spada med najpomembnejše kiparje zadnje četrtine 20. in začetka 21. stoletja na Slovenskem, pripada tisti generaciji, ki je v 80. letih gojila figuraliko in začrtala vzporednico z novo podobo v slikarstvu. Prepoznaven je po obdelavi kiparske mase z roko, s katero išče ekspresijo telesa, telo in geometrijo njegove anatomije. Telo obravnava bodisi detajlno in analitično v upodobitvah torzov in delov okostja bodisi kot celoto, zajeto v vehementni potezi.

Sorodna novica Monumentalni Brdarjev bronasti Kristus v milanski cerkvi

Že v 80. letih je ustvarjal dela, v katerih se telo, tako človeško kot mitološko, odpre in pokaže svojo notranjost z vertikalo hrbteničnih vretenc (Hrbtenice, mavec, 1987) in krili prsnega koša, sestavljenega iz enakomerno nanizanih reber. Na kostno konstrukcijo naneseno meso, natrgano in načeto s kot krater oblikovanimi vdolbinami in odprtinami, spreminja telo v pokrajino, porojeno iz dramatičnega stvarjenja.

Manieristično razpotegnjene figure ustvarja z dinamično potezo, ki razgiba njihovo telo v preigravanju med zglajenimi partijami in neobdelanimi, raztegnjenimi partijami. Tako dosega vtis luščenja forme. Nastane monumentalna figura, polna notranjih bojev in neukročene moči, vedno upodobljena v gibanju, ki zaokroža dinamiko njene organske rasti.

V 90. letih najprej nastajajo dela, ki so na neki način tudi hommage starejši umetnosti. Satir z Mesarskega mostu v Ljubljani je denimo narejen po Mironovem Marsiasu.

Že od 70. let je ustvarjal groteskne lupine človeških obrazov, nekakšne maske, ki jih povezuje v večdelne kompozicije in učinkujejo kot skupki snovi, ki jo bo odplaknil čas. Takšne so denimo maske na Mesarskem mostu in obrazi v Ključavničarski ulici v Ljubljani.

V mali plastiki se posveča predvsem živalim, ki prav tako kažejo kiparjevo zanimanje za anatomijo, skeletno konstrukcijo in gibanje. Večkrat se preobražajo v fantastična bitja in spominjajo na boschevsko favno, polno pritajene ali očitne srhljivosti. V javnem prostoru so denimo na Mesarskem mostu glave piraj, ribe, žabe in fantazijsko podani mehkužci, na Petkovškovem nabrežju pa favna fantastičnih form in volk iz Gubbia.

Sorodna novica Tri skulpture Jakova Brdarja po novem krasijo Piran

Brdarjev opus obsega številna javna dela in spomenike – med bolj znanimi je nemara spomenik Rudolfa Maistra pred ljubljansko železniško postajo, tu pa so še portret Charlesa Nodierja v Ljubljani, portret Frana Levstika v Dolnjih Retjah, spomenik Maksimu Sedeju v Žireh, spomenik Alojzu Gradniku v Dobrovem in spomenik Jamesu Joyceu v Ljubljani.

Likovna kritičarka Tatjana Pregl Kobe za njegova dela pravi, da niso ne realistična in ne abstraktna, ne klasična in ne moderna v smislu danes uveljavljenih smeri, temveč da živijo svoje življenje: izkazujejo kiparja, ki v sebi nosi svojo izkušnjo sveta.

Kipar hrvaškega rodu se je rodil leta 1949 v Livnu v BiH-u. Kiparstvo je študiral na likovni akademiji v Ljubljani, kjer je diplomiral pri Dragu Tršarju, leta 1979 pa končal postdiplomski študij kiparstva. Med letoma 1980 in 1981 je živel in delal v Parizu, med letoma 1988 in 1991 se je izpopolnjeval v Berlinu. Zdaj živi in dela v Ljubljani. Za svoje delo je prejel več nagrad – leta 1998 med drugim nagrado Prešernovega sklada za kiparstvo in leta 2010 nagrado Mestne občine Ljubljana.