Sliko, ki se je nazadnje pojavila na dražbi leta 1963, ko je bila prodana za razmeroma skromen znesek 26.000 dolarjev, je Ronald Lightbown, tedanji vodilni poznavalec Botticellijevega dela v svojem katalogu mojstrovih del iz leta 1978 uvrstil med dela njegove delavnice oziroma šole. Podobno je kot pozno delo delavnice oz. Botticellijevega kroga navedena v monografiji Franka Zöllnerja leta 2005.

Sorodna novica Pod Botticellijevim Možem bolečin se skriva opuščena slika

Vendar ko so nato leta 2009 v Muzeju Städel v Frankfurtu na ogled postavili razstavo: Botticelli: Podoba, mit, predanost je bila slika iz neznane družinske zbirke na postavitev vključena kot mojstrovo delo. Kurator muzeja za italijansko, francosko in špansko umetnost pred 1800 Bastien Eclercy je v razstavnem katalogu tedaj zapisal, da slika ni le pomemben nov primer v mojstrovem opusu, ampak tudi primer upodabljanja Kristusa v času renesanse.

Botticelli je v podobi združil več ikonografskih tipov, ki se občasno prekrivajo – med drugim Imago pietatis, Ecce homo in vera icon Christi.
Danes označujejo sliko za eno ključnih del poznega umetnikovega opusa. Nastala je okoli leta 1500, torej v času, ko je bil florentinski slikar po zapisu Giorgia Vasarija pod močnim vplivom italijanskega meniha in reformatorja Girolama Savonarole, gorečega nasprotnika humanističnih idealov, ki so ga povzemale umetnine tedaj vodilnih likovnih mojstrov (pozneje so Firence s pridigarjem obračunale na grmadi). Botticellijeva dela so takrat že zaznamovala značilna krščanska simbolika in poduhovljenost, ki sta se odmikali od starejših slik z alegoričnimi figurami, ki so utelešale humanistične ideale in lepoto, ki je Savonarolovi sledilci niso dopuščali.

Čeprav v zasebnih zbirkah ni veliko Botticellijevih del in se zato redko pojavijo na dražbah, je umetniški trg eni takšni edinstveni pričal pred letom dni, ko so za Botticellijevo sliko mladeniča s tondo v rokah iztržili 92 milijonov dolarjev (79,5 milijona evrov).

Sandro Botticelli (1445–1510) se je rodil v Firencah. Najprej se je učil zlatarske obrti. Kot slikar se je zgledoval pri Filippu Lippiju in Masacciu, predvsem glede natančnega podajanja svetlobe in senc, a je bil sam še bolj natančen. Od leta 1470 je imel svojo delavnico. Veliko je ustvarjal za Medičejce, leta 1481 pa je na povabilo papeža Siksta IV. odšel v Rim in slikal v Sikstinski kapeli. Od leta 1482 je ponovno delal v Firencah.

Okoli leta 1491 je pod vplivom Savonarole prenehal obravnavati antične motive in nekaj slik celo zažgal. Po pridigarjevi smrti pa je slikal le še v mračnem asketskem slogu. Zadnja leta je preživel v dolgovih in telesno popolnoma oslabljen.