Maksim Gaspari se je rodil 26. januarja 1883 v Selščku in umrl 14. novembra 1980 v Ljubljani. Bil je redni član SAZU-ja, mnogih strokovnih odborov in prejemnik Prešernove nagrade leta 1953. V mladosti je obiskoval ljubljansko realko in trgovsko šolo v Kamniku, kjer so njegova zgodnja likovna dela navdušila znanega Kamničana, živinozdravnika in zbiratelja umetnin Josipa Nikolaja Sadnikarja. Postal je Gasparijev mecen in še danes v družinskem muzeju na Šutni hranijo vrsto slikarjevih del. Likovno se je Gaspari izobraževal na ljubljanski Umetno-obrtni šoli ter v letih 1903–1905 na Dunaju v Državnem grafičnem zavodu in na Akademiji za likovno umetnost. Po vrnitvi v Slovenijo je poučeval na različnih ljubljanskih šolah (I. in II. državna gimnazija, slikarska šola Probuda) ter ustvarjal ilustracije, vinjete, karikature in dekoracije za časnike, knjige in različno uporabno grafiko. Na Dunaju je bil član umetniške skupine Vesna, v kateri je skupina slovenskih in hrvaških študentov utemeljila svoje delovanje na slovenski ljudski umetnosti.

Gaspari se je v zgodnjem obdobju likovno močno naslonil na dunajsko secesijo, nato pa je izoblikoval lasten slogovni izraz in motivni svet, ki ga je ohranjal skozi celotno zelo dolgo ustvarjanje. S svojimi osebno interpretiranimi likovnimi upodobitvami motivov domače slovenske pokrajine ter kmečkih šeg in navad je postal edinstven, prepoznaven in popularen. Prav v teh dneh pred božičnimi in novoletnimi prazniki so razglednice z Gasparijevimi motivi spet zaokrožile po Sloveniji, zamejstvu in svetu.

Oživljen spomin v domačem Selščku
Idejni vodja in promotor raznolikih projektov v Gasparijevem rojstnem kraju je Robert Kužnik, ki jih pripravlja v okviru Studia Zibka iz Cerknice in v sodelovanju z domačini v Selščku. Ob vstopu v kraj nas je pozdravil Gasparijev avtoportret, slikarjeve izbrane motive na tablah s hišnimi številkami smo si lahko ogledali na posameznih fasadah hiš oziroma združene na stavbi v središču naselja, mimo podružnične cerkve Povišanja sv. Križa pa smo se povzpeli na grič nad naseljem, kjer vsako leto v božičnem času postavijo Gasparijeve narodne jaslice, in sicer sedemdeset figur v naravni velikosti. V zadnjih letih so ponatisnili tudi vrsto razglednic in Gasparijeve narodne jaslice, letos pa sta ob jubilejnem letu Robert Kužnik in Studio Zibka izdala monografijo o slikarju, ki je do zdaj najbolj izčrpen pregled Gasparijevega življenja in dela.

Kužnik se je nad Gasparijem navdušil že v otroštvu: Moje prvo srečanje s slikarjevimi motivi je bilo, ko so na dom prihajale njegove vsem znane razglednice. Leta 2013 so v vasi Selšček nad Cerknico vaščani in Občina Cerknica rojaku in vaščanu postavili doprsni kip. Ob tej priložnosti smo na pročelja hiš v Selščku postavili steklene table, ki nosijo Gasparijev motiv, hišno ime in številko. Pri teh dogodkih sem aktivno sodeloval. Od takrat se je moja ljubezen do Gasparijevih umetnin samo še stopnjevala. Vse bolj sem spoznaval, da o našem slikarju še ni vse povedanega in napisanega. Čeprav so izšle tri knjige o njegovih delih in življenju, napisanih je bilo veliko člankov, prirejenih veliko razstav, pa sem le redko v kakšnem muzeju naletel na njegovo delo. Ljubiteljsko sem začel iskati in dokumentirati skrite zaklade po Sloveniji in tujini. Po nekaj letih sem imel zbranega dovolj gradiva, ki je bilo Slovencem še neznano in odločil sem se, da o Maksimu Gaspariju napišem obširno monografijo, ki si jo umetnik zasluži. Kužnik tudi predava, prireja razstave in druge dogodke, z njimi pa – po lastnih besedah – ohranja Gasparijevo kulturno dediščino. Ob tem sodeluje tako z umetnostnimi zgodovinarji kot etnologi, saj Gasparijevo delo sega na obe strokovni področji in ju na poseben način povezuje.

"Iz naroda za narod"
Pod tem geslom so na Dunaju leta 1903 začeli delovati t. i. Vesnani – Saša Šantel, Hinko Smrekar, Gvido Birolla, Maksim Gaspari ter drugi slovenski in hrvaški umetniki – in na slovenski narodni motiviki in secesijskem slogovnem izrazu izoblikovali svoj idejni program in likovno produkcijo. V sodobno preoblikovani ljudski umetnosti so iskali odgovor, ki ga je sočasno slovensko umetniško društvo Sava našlo v impresionističnih podobah slovenske pokrajine in domači lirični štimungi. Gaspari je nato razvil svoj motivni svet, ki ga je vseskozi ohranjal v risarskih in slikarskih delih, in je po njem tudi najbolj prepoznan: ljubke cerkvice v valujoči slovenski pokrajini, hiše z ganki in cvetočimi nageljni, zaljubljeni pari, romarji in vaški posebneži, praznične šege in navade. Kužnika izzovem z vprašanjem, kje vidi Gasparijevo mesto v slovenski kulturni zgodovini, likovni umetnosti in etnologiji: "Njegov umetniški opus je bil tako raznolik in obsežen, da je med našimi umetniki iz prve polovice 20. stoletja za nas Slovence zagotovo pustil največji pečat. Etnologi so ga imeli za romantika in neverodostojnega zapisovalca narodopisja in le redki etnologi in zgodovinarji so mu bili za časa njegovega življenja naklonjeni."

"Po izidu monografije pa so vse bolj zavedajo in povedo, da bi morali Gasparija drugače vrednotiti ter se resneje posvetiti njegovim delom. Redki so narodi, ki imajo takega ljudskega umetnika, kot ga imamo Slovenci. Zato menim, da bi se morali na nacionalni ravni zavzeti in Maksimu Gaspariju, ki je ovekovečil za vse čase narodno dušo v svojih umetniških delih, pokloniti z muzejem ali stalno muzejsko zbirko. Gaspari je slovensko ljudsko izročilo izrazito osebno likovno interpretiral in bil na nek način nadaljevalec romantičnih meščanskih pogledov 19. stoletja na domačo podeželsko kulturo. Vsekakor Gasparijev namen ni bil falsifikacija šeg in navad, temveč njihova popularizacija med občinstvom, ki je njegove slike hitro prepoznalo kot svoje in jih tudi množično kupovalo. V šegah in navadah se kljub družbenim spremembam in sodobnemu razvoju kaže arhetipskost in vez s predniki, kar še danes nagovarja del publike. Ne nazadnje so sorodni motivi prisotni tudi v delu sodobne umetnosti, ki črpa iz slovenske ljudske folklore in prvin oblačilne kulture, konkretno gorenjske narodne noše. V njej so našli navdih – seveda na drugačen način in v lastni umetniški interpretaciji – tudi skupina Irwin, slikarka Tina Dobrajc in modna oblikovalka Sanja Grcić.

Gasparijev božič
V Narodni galeriji so Gasparija predstavili na razstavah kot slikarja in ilustratorja, njegova dela so danes tudi v stalni zbirki, leta 2018 pa so v sklopu cikla Odstiranja predstavili Gasparijeve slovenske oz. narodne jaslice. Jaslice so simbol božiča in so povezane z verskim življenjem, a so hkrati zgodovinski, umetnostni, etnološki in kulturni fenomen. V zgodovinskem razvoju se je izoblikovala jaslična tipologija, cenovno najbolj dostopne pa so bile papirnate jaslice v polah, iz katerih so izrezali figure in jih pritrdili v jaslično pokrajino. Na Slovenskem so bile na voljo uvožene jaslične pole, avtorske jaslice za tisk pa je naslikalo nekaj umetnikov, med njimi so bile Gasparijeve iz leta 1919 najbolj bogate. Na njih je upodobil like v domačih ljudskih oblačilih, odete v kožuhe, pokrite s polhovkami in s cekarji v rokah, v jaslicah pa srečamo tudi Prešerna z Julijo in Gasparija v otroških letih. Tri kralji na konjih predstavljajo tri narode takratne kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, zato se je teh jaslic prijel tudi naziv jugoslovanske jaslice. Jaslice so izšle pri založbi Umetniška propaganda v Ljubljani, ki sta jo vodila podjetnik in zbiralec umetnin Hugo Uhliř in predsednik Društva Narodna galerija Janez Zorman. Robert Kužnik se je odločil za njihov ponatis in zanje pridobil tudi avtorske pravice: Gasparijeve jaslice so izšle na sedmih tiskanih polah. Želel je, da bi prišle v vsak slovenski dom, prodajale so se v časopisu Domoljub in po trgovinah. Danes so redko ohranjene in leta 2015 sem naredil repliko narodnih jasic, da se ohrani to zanimivo Gasparijevo delo. Prve jaslice so pri nas v 17. stoletju postavili škof Hren v Gornjem Gradu in jezuiti v Ljubljani, v 18. stoletju so jih imele redke cerkve in meščanski domovi, šele v drugi polovici 19. stoletja so se bolj splošno razširile, tudi po kmečkih domovih. Navadno so na kmetih jaslice postavili v glavnem prostoru v bogkovem kotu: na trikotni deski so ustvarili jaslični hrib in nanj umestili figure, polico pa okrasili z izvezenim prtičkom. Takšne domače jaslice lahko vidimo na vrsti Gasparijevih božičnih razglednic in za tovrstno postavitev so zasnovane tudi njegove znamenite papirnate jaslice v polah.

Kako živi Gasparijeva dediščina?
Gasparijeve slike so priljubljene med zbiratelji in prodajne galerije oziroma starinarnice njegove slike kljub visokim cenam takoj prodajo. Gasparijeva dela so v mnogih zasebnih zbirkah, v javnih galerijah najdemo le kakšno posamezno slikarjevo delo, v umetnostnozgodovinski znanosti pa se Gaspari pojavlja večinoma le v kontekstu prebujanja zavedanja o slovenskem v umetnosti v zgodnjem 20. stoletju in v okviru dvojice Vesnani - Savani. Znamenite Gasparijeve narodne jaslice v izvirni obliki so danes rariteta in želja vsakega zbiratelja jaslic, bolj kot jaslice pa so razširjene Gasparijeve razglednice. Ustvaril je približno petsto različnih motivov, po katerih je tudi najbolj prepoznan slovenski slikar, njegove razglednice pa so nato tudi ponatiskovali, saj so bile popularne in iskane. Danes obstajajo bogate zbirke njegovih razglednic v zasebni lasti, izdane so bile tudi v monografiji in predstavljene na razstavah. Robert Kužnik dodaja, da je največ motivov prav iz časa adventa, božičnih in novoletnih praznikov. Ovekovečil je vse običaje in navade, ki smo jih Slovenci gojili skozi rodove ob koncu leta. Na razglednicah je naslikal: jaslice v bogkovem kotu, poprtnik, vlivanje svinca v vodo, božično kajenje doma, polnočnico, kolednike, tepežkanje, svete tri kralje in še bi lahko našteval. Pred leti je bilo nemoč dobiti njegove razglednice, saj jih več kot desetletje niso prodajali. Od leta 2020 razglednice izdajam v založbi Studio Zibka, za kar imam pridobljene avtorske pravice in vsako leto je veliko povpraševanje po njih. Med do zdaj izdanimi je tudi osem razglednic, ki so prvič na trgu. Celovitega monografskega pregleda Gasparijevega likovnega dela do zdaj nismo imeli, Robert Kužnik pa se mu najbolj približal z obsežno zasnovano in bogato likovno opremljeno knjigo z naslovom Maksim Gaspari – Iz naroda za narod, ki je letos v njegovem avtorstvu izšla pri Studiu Zibka. Monografija je rezultat dolgoletnih Kužnikovih raziskovanj, pri katerih je prišel v stik z mnogimi zasebnimi lastniki Gasparijevih del in slike, ki jih hranijo, tudi vključil v knjigo. S tem je velik del razpršene Gasparijeve dediščine zbran na enem mestu, ob tem pa še mnogo drugega dokumentarnega gradiva, zaradi česar je nova monografija še posebej dragocena.

Kužnik ob koncu obiska v Selščku ob našem odhodu še doda: Leto 2023 je na mojo pobudo Občina Cerknica proglasila za Gasparijevo leto, posebno vesel sem, da smo v Begunjah pri Cerknici v letošnjem juniju prvič v Sloveniji pripravili recital Gasparijevih pesmi. Tako Maksim kot njegov mlajši brat Anton Gaspari sta bila pesnika. V bližnji prihodnosti imam namen izdati knjigo, zbornik pesmi bratov Gaspari. Veselim se pa že pregledne razstave o našem slikarju, ki jo pripravljajo v Slovenskem etnografskem muzeju; z muzejem sodelujem kot zunanji strokovni sodelavec. Otvoritev bo oktobra 2024 in že zdaj lepo vabljeni!