Umetniki v povezavi s svojim delovnim prostorom pri nas vidijo predvsem težavo z obravnavo termina "umetniško ustvarjanje". Čeprav gre za profesionalno delo, ga opravljajo v svojih objektih brez ustreznega uporabnega dovoljenja (pri tem govorimo o zasebnih prostorih in ne o prostorih v lasti mesta ali države, ki takšne objekte lahko gradita in tržita, ker so to objekti za posebne družbene skupine).

Umetnikov kavelj 22
Za ponazoritev paradoksalne birokratske neizbire, iz katere ni izhoda, ki bi jo po sledeh ameriškega pisatelja Josepha Hellerja, ki je skušal prikazati brezumje velikih birokratskih sistemov, ki posameznika obsojajo na slabo in slabšo izbiro, lahko označili za "kavelj 22", vzemimo na primer kiparja, ki za svoje delo potrebuje velik kiparski atelje: svoj delovno-bivalni prostor lahko na svojo pest iz poslovnega prostora (ki je podvržen višjemu nadomestilu stavbnega zemljišča, hkrati pa kot prostor za opravljanje dela oproščen davka na luksuz) spremeni v enostanovanjski objekt, kar pa lahko postane neskladna gradnja. Nadomestilo stavbnega zemljišča se tako bistveno zniža, a ker poslej ne gre več za "prostor za delo", ga zaradi velikosti ateljeja po žepu močno udari davek na luksuz. Ker ustrezna klasifikacija ni urejena, je mogoče (ob morebitnem razumevanju referentov na FURS-u) evidentirati zgolj stanovanje in v opombi poudariti, da je to likovni atelje z določenim deležem bivalnega prostora, pri tem pa upati na uradnikovo razumevanje.

"Nerazumljivo je, da nekdo, ki profesionalno opravlja neko dejavnost, ne more registrirati, prijaviti delovnega prostora, da bi opravljal to dejavnost. To je že v osnovi zgrešeno. Če izpostavimo še probleme, na katere ob tem naletijo umetniki, pa gre za naslednje: nekdo, ki želi adaptirati, obnoviti ali zgraditi svoj atelje, ne more dobiti tako ugodnih kreditov, kot je stanovanjski, temveč le kredit za poslovno dejavnost, nepremičnine pa tudi ne evidentirati za rabo te vrste, ker to enostavno ne obstaja. V bistvu je edina možnost, da si delovni prostor uredi, zgradi na črno, se pravi mimo vseh veljavnih predpisov," opozarja Aleš Sedmak, predsednik Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, stanovske organizacije, ki združuje devet regionalnih društev in šteje več kot 800 članov. Ob tem dodaja: "ZDSLU-ju predsedujem že deveto leto in že takoj prvo leto mojega mandata smo naredili analizo, poskušali definirati ključne probleme in izpostavili tudi problem ateljejev. Tekst s ključnimi problemi smo takrat poslali na Ministrstvo za kulturo, a ni bilo odziva. Moram reči, da me malo preseneča ta lahkotnost ignoriranja problemov – govorim ne samo o zdajšnji, ampak o vseh vladah doslej, odkar je Slovenija samostojna." Sedmak, akademski slikar, je lastnik ateljeja v Šmarjah, naselju v Mestni občini Koper, njegov atelje pa je evidentiran kot knjižnica, čeprav je to likovno-bivalni atelje.

Ker torej klasifikacija prostorov za umetniško ustvarjanje pri nas (še) ni urejena, umetnik ne more pridobiti ne uporabnega ne gradbenega dovoljenja za svoj likovno-bivalni atelje, gledališki studio ali umetniški laboratorij. Uporabniki in imetniki likovnih ateljejev so obravnavani kot poslovni subjekti. Krediti, ki jih najemajo za izboljšanje delovnih razmer, so tako namenjeni poslovni dejavnosti in obremenjeni z visokimi obrestnimi merami, enako tudi trošarine in zavarovanja. V rokah posameznih občin pa je odločitev, ali bo lastnik umetniškega ateljeja lahko uveljavil popust pri obračunu nadomestila stavbnega zemljišča.

Veljavni predpisi za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) ne določajo ugodnejše obravnave dejavnosti, ne oprostitve nadomestila za prostore za umetniško ustvarjanje. Občine pa lahko same glede na namembnost stavbnih zemljišč za posamezne dejavnosti (npr. družbene dejavnosti – kulturno-umetniška dejavnost) likovne ateljeje ali na primer gledališke studie manj obremenijo z NUSZ-jem. Občine lahko s pobudo za delovne prostore za umetniško ustvarjanje v okviru meril za določitev višine nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč določijo ugodnosti. Pobudo te vrste je letos že podal Državni svet RS oziroma Komisija za lokalno samoupravo in regionalni razvoj ter Komisija za kulturo, znanost, šolstvo in šport, posamezniki in strokovna društva. Občine so se odzvale različno, zato bi bila nujna sistemska rešitev in zakonska podlaga, ki bi veljala za vse, opozarjajo umetniki. Med zelo redkimi, ki pobudo že upoštevajo, je Mestna občina Celje.

Odgovor ministrstva
Ministrstvo za okolje in prostor je na naše vprašanje, ali ima v načrtu spremembo klasifikacije stavb v smeri posebne obravnave delovnih prostorov umetnikov in ustvarjalcev na področju kulture, odgovorilo. Poudarili so: "Če se bo v času priprave sprememb in dopolnitev Uredbe o razvrščanju objektov in pripadajoče tehnične smernice izkazalo, da bi bilo smotrno poimensko navesti še nekatere vrste prostorov (objektov) za umetniško ustvarjanje, bomo to uredili v tehnični smernici, v pojasnilih k podrobnejši klasifikaciji objektov."

Umetniško ustvarjanje ni primarno tržna dejavnost. Dohodki so redki, vlaganja velika. Zato so zaradi konsenza o pomembnosti umetniškega ustvarjanja za družbeni razvoj umetniki že stoletja deležni podpore. Ali jim bo prisluhnila trenutna slovenska vlada, bo znano kmalu.

Zakonodajo Slovenija spreminja letos, in ker umetniki na ta pereči problem opozarjajo že desetletje, upajo, da bodo končno slišani. Prav zato je junija letos tudi državni svet z namenom enakopravne obravnave zaposlenih na področju umetnosti podal uradno pobudo o nujnosti sistemske ureditve, ki pa je ponovno ostala nerealizirana.